Služba nogometnega trenerja ni običajna služba. V nižjih selekcijah je precej podobna službi pedagoga, ki skozi šport vzgaja nadobudne mladenke in mladeniče. Ko se trener preseli na člansko raven pa je njegova vloga že bolj podobna vlogi managerja oziroma vodje, ki skrbi za to, da njegovi podrejeni, torej nogometaši, delujejo kot homogena enota, ki se brez večjih pretresov in težav prebija po poti proti zastavljenemu cilju. Če mu to ne uspeva - hvala in nasvidenje. Pogodb za nedoločen čas v trenerskem poslu ni.

Menjave trenerjev so torej v svetu nogometa nekaj povsem običajnega. Tudi nogometnih strategi v pogovorih in intervjujih pogosto govorijo o tem, da se po večini zavedajo svoje “minljivosti” in da je vsakodnevni boj za ohranitev trenerskega statusa pač njihova stalnica. A v letošnji sezoni Premier lige je “sezona lova na trenerske glave” zares v polnem zamahu.

Razlogi, zakaj se klubi odločijo za zamenjavo trenerja, so zelo različni. Številne lastnike angleških klubov pri teh potezah verjetno vodi tudi podatek, da so klubi v Premier ligi od začetka sezone 2019/2020 16-krat med sezono zamenjali trenerje. Le enkrat se je zgodilo, da je klub po menjavi trenerja nazadoval po lestvici (Hayden Mullins, Watford, 2019/2020, iz 17. na 19. mesto).

Letošnja sezona Premier lige je že do konca novembra prinesla šest trenerskih menjav. Za primerjavo, lani je prva trenerska glava “padla” šele v drugi polovici decembra, ko je Sam Allardyce pri West Bromu zamenjal Slavena Bilića.

Rekord skozi sezono Premier lige je sicer deset trenerskih zamenjav, nazadnje se je to zgodilo v sezoni 2017/2018, pred tem tudi v tekmovalnem obdobju 2013/2014. A tudi v teh ekstremnih sezonah nikoli pred decembrom ni službe izgubilo več kot pet managerjev. Poglejmo si podrobno, kako in zakaj so Premierligaši v tej sezoni že pritisnili na rdeč gumb za alarm in zamenjali šefa trenerskega štaba.

3. oktober, Watford, Xisco Munoz —> Claudio Ranieri

Če kdo, potem je Watford v Angliji znan po nenehnih trenerskih menjavah. Družina Pozzo, ki bdi nad klubom, trenerje menja pogosteje “kot povprečen človek spodnjice”, če nekoliko pretiravamo. Od leta 2012, ko je Gino Pozzo prevzel vodenje kluba iz severnega predmestja Londona, je zamenjal že dvanajst trenerjev, pri čemer je Quique Sanchez Flores klub vodil v dveh mandatih. Še najdlje (dve sezoni) je na klopi Watforda sedel Gianfranco Zola, ko pa mu kluba ni uspelo popeljati v Premier ligo, mu njegov zvezdniški status v Angliji ni kaj prida pomagal.

Nova trenerska “igračka” italijanskih milijonarjev, ki so si bogastvo ustvarili predvsem skozi finančno uspešno vodenje Udineseja, je Claudio Ranieri. Italijan ima seveda na Otoku naravnost kultni status, potem ko je v sezoni 2015/2016 z Leicestrom spisal najbolj senzacionalno zgodbo sodobne angleške nogometne ere. In ko se je Ginu Pozzu ponudil takšen kandidat za trenerja, je hitro pozabil na lansko fantastično sezono Xisca Munoza, ki je sršene brez težav vrnil v Premier ligo in po sedmih krogih zbral povsem spodobnih sedem točk.

A ko je Watford sporočil, da je Španec po porazu proti Leeds Unitedu postal preteklost lani drugouvrščene ekipe Championshipa, se v resnici ni nihče pretirano čudil. Ranierijeva trenutna bilanca? Pet tekem, dve zmagi (Everton, Manchester United) in trije porazi (Arsenal, Southampton, Liverpool). Zgodbe Leicestra Italijan v severnem predmestju Londona skoraj zagotovo ne bo ponovil, ima pa kar precej dobre možnosti, da Watford obdrži med elito, kar je za novince v ligi seveda primaren cilj.

20. oktober, Newcastle, Steve Bruce —> Graheme Jones, 7. november —> Eddie Howe

Pirati? Morilci? Tirani? Ni problema, dajte nam milijone

Nogomet

9. Okt 2021 16

Nogomet

9. Okt 2021 16

Če ne bi bilo Mika Ashleyja, bi bil Steve Bruce že davno preteklost Newcastla. A nekdanji alfa in omega srak je imel neomajno vero v pragmatičnega Angleža, ki je preživel vse krize in pretrese pri ponosu severovzhodnega dela Anglije. Potem pa je prišla arabska oblast in pričakovano začela revolucijo v črno-belem taboru. Odstavitev Steva Bruca je bila naloga številka ena novih lastnikov Newcastla.

A pri imenovanju novega trenerja se je zapletlo. Pričakovano ni prav veliko trenerjev najvišjega ranga, ki si želijo kariero začeti na novo in startati iz rdeče cone Premier lige. Eddie Howe ni bil prva izbira lastnikov iz Savdske Arabije, a se ta trenutek zdi najbolj primerna. Eden najbolj perspektivnih angleških trenerjev je pri Bournemouthu spisal epsko zgodbo nogometnega plezanja iz četrtega angleškega ranga v elitno Premier ligo. A nekako se zdi, da do njegova tokratna naloga še težja.

Newcastle je na zadnjem mestu Premier lige. Res je, da se bo ekipa v zimskem prestopnem roku zelo verjetno močno okrepila, ampak na mestu je vprašanje, ali je to pravi recept za obstanek? Čaka za uigravanje ne bo veliko, Premier liga pa tiste, ki niso stoodstotno pripravljeni na prav vsako tekmo, hitro izpljune v Championship. Ni kaj, Eddija Howa čaka težka naloga. In čeprav je marsikomu simpatičen, celoten angleški nogometni svet stiska pesti, da srake izpadejo iz angleškega nogometnega raja. Motiva nasprotnikom na tekmah s črno-belimi v tej sezoni prav gotovo ne bo manjkalo.

1. november, Tottenham, Nuno Espirito Santo —> Antonio Conte

Mirno lahko zapišemo, da je bil Nuno Espirito Santo zgolj in samo začasni trener Tottenhama. Lastnik Spursov Daniel Levy je Antonia Conteja želel že poleti, a je njegova “pošiljka” prišla z nekaj mesečno zamudo. Kdo ve sicer, kaj bi bilo, če bi bilo Portugalec na začetku sezone super uspešen. V tem primeru ga z vsemi žavbami namazani lastnik kluba iz severnega Londona verjetno ne bi menjal. A če-ji so v nogometu in življenju seveda povsem brezpredmetni.

O razlogih za Contejev prihod smo nekaj vrstic že zapisali. Dejstvo je, da Italijana čaka težka naloga, kajti v roke je dobil sila povprečno ekipo, ki verjetno še nekaj prestopnih rokov ne bo povsem takšna, kot bi si jo nekdanji trener Juventusa, Chelseaja in Interja želel. A če kdo, potem je ravno Conte mojster “instant” uspehov in prebujanja na videz “mrtvih” ekip. Pa tudi zbiranja lovorik … Tudi senzacionalni poraz z Muro je za nekaj dober – Conte je sedaj zagotovo spoznal, koliko povprečnežev, ki nimajo prihodnosti v njegovem Tottenhamu, dejansko ima v ekipi.

6. november, Norwich, Daniel Farke —> Dean Smith

Ko je Daniel Farke dobil nogo pri Norwichu, je Dean Smith še bil trener Aston Ville. Trenutek za odhod nemškega stratega s klopi kanarčkov je bil sicer precej neposrečen, saj so se na vzhodu Anglije svojemu trenerju zahvalili nemudoma po prvi zmagi v sezoni (Brentford, 2:1). A odločitev je bila sprejeta že pred tem, vodilni možje (in dame) Norwicha so ocenili, da Farkeju tudi letos rumeno-zelenih ne bo uspelo obdržati med elito. Dve napredovanji iz druge v prvo ligo Nemcu nista dali dovolj kredita za nadaljevanje dela.

Dean Smith je tako pri Brentfordu kot tudi pri Aston Villi pisal lepe, pozitivne zgodbe. Tako je tudi začel svoj mandat pri kanarčkih, pozitivno oziroma z zmago. A še vedno nad njim visi senca tega, da pravzaprav ni bil prvi kandidat za klop Norwicha, najboljša izbira je postal šele po tem, ko je klubu košarico podaril Frank Lampard. Smith se s tem verjetno vendarle ne bo pretirano obremenjeval kot tudi ne s tem, da je še nedavno vodil “svojo” Aston Villo. Najboljši način, da pozabiš staro ljubezen pa je tako ali tako že od nekdaj ta, da najdeš novo.

7. november, Aston Villa, Dean Smith —> Steven Gerrard

Pet zaporednih porazov je bilo enostavno preveč, da bi Dean Smith obdržal službo pri Aston Villi. Ambicij ekipi iz Birminghama ne manjka, denarja po super uspešni prodaji Jacka Grealisha prav tako ne. Villa se želi v prihodnjih letih boriti za evropske vozovnice in serijski porazi za vodilne može kluba niso več sprejemljivi.

V iskanju bolj prepoznavnega klubskega statusa v elitni Premier ligi so villansi aktivirali zveneče ime. Steven Gerrard je seveda ikona angleškega nogometa, največji pečat je pustil pri “svojem” Liverpoolu. Mnogi ga vidijo kot naslednika Jürgena Kloppa na Anfield Roadu, a Gerrardova pot na mesto glavnega trenerja redsov ima obvoz preko Birminghama.

Gerrard je sicer prvi resnejši trenerski test kariere dobro, celo zelo dobro prestal. Nenazadnje je z Glasgow Rangersi prekinil desetletno vladavino Celtica in naslov škotskega prvaka znova vrnil na kultni Ibrox. Pri Aston Villi bo naloga še težja, konkurenca za evropska mesta je, to si drznemo trditi, še precej bolj izenačena in predvsem kakovostna, kot je boj za škotsko nogometno krono. A legendarni vezist Liverpoola se izziva ne boji. In prav je tako, če res želi nekoč prevzeti mesto glavnega stratega redsov, potem se bo moral v Birminghamu izkazati in dokazati.

21. november, Manchester United, Ole Gunnar Solskjaer —> Michael Carrick —> (Ralf Ragnick)

Ole Gunnar Solskjaer se je dolgo zdel kot mačka z devetimi življenji. Vedno znova, ko je kazalo na to, da bodo vodilni možje rdečih vragov z njim izgubili potrpljenje, je nanizal nekaj pomembnih zmag, se učvrstil v sedlu Manchester Uniteda, nato pa počasi začel znova drseti iz njega. Ta cikel se je nekajkrat ponovil, novembrski mizeren niz Uniteda pa je sodu izbil dno. 8. mesto po dvanajst odigranih krogih je občutno premalo za ambicije enega največjih klubov na svetu in nekdanji legendarni napadalec je končno dobil nogo.

Pri iskanju njegovega naslednika pa se je (in se še vedno) zapleta. Med brezposelnimi trenerji je zelo malo kvalitetnih strategov najvišjega ranga, tisti z zagotovljeno službo pa so sicer z lepimi besedami sprejeli zanimanje rdečih vragov, a se za pot na Old Trafford niso odločili. Razlogov je seveda več. Manchester United ima vedno najvišje ambicije, lovorike so rdečem delu Manchestra obveza, vprašanje pa je, če je s trenutno izredno nehomogeno slačilnico, polno muhastih zvezdnikov, realno pričakovati takojšen uspeh.

Kot salomonska rešitev se je nekako ponudil Ralf Ragnick, nemški trener-svetovalec, ki je pravzaprav začetnik sistema, ki ga danes uspešno udejanjata Jurgen Klopp in Thomas Tuchel. Vprašanje pa je, koliko manevrskega prostora bo lahko imel pri udejanjanju svoje filozofije. Na čelu kluba z Old Traforda se mu namreč obeta le nekaj mesečni mandat. Morda še pomembnejše vprašanje, ko je govora o dolgoročnem uspehu vragov, je – kdo bo njegov naslednik. O tem nekaj več zapišemo zelo kmalu …