Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Komentar o neslutenem polomu Olimpije na Ferskih otokih, ki je hkrati nova velika klofuta za celoten slovenski nogomet.
Kaj reči, da ob tem ne bi zajokal. To je stavek, ki ga tako lepo ‘zapakirajo’ naši južni bratje v trenutkih, ko se jim pred očmi dogajajo scenariji iz nočnih mor. Ko jih življenje udari z rušilno silo in nemočno obležijo na tleh, nesposobni kakršnegakoli odziva, ki bi jih izkopal iz nastalega položaja. V trenutku, ko je kapetan Klaksvika Jakup Andreasen v 55. minuti včerajšnje tekme zatresel mrežo Olimpije in je na semaforju ob modro-belem grbu domače ekipe zasvetila številka tri ter se skorajda posmehujoče šopirila ob Olimpijini ničli, smo se tako počutili vsi, ki smo zmaje spremljali daleč na sever Evrope.
V tem trenutku smo vedeli, da so naša razmišljanja pred tekmo padla v vodo. Namreč, da bodo Ferci tokrat pregoreli v veliki želji. Ob res impresivnih domačih rezultatih v tej sezoni so imeli vso pravico razmišljati o tem, da ob gostovanju ljubljanske Olimpije nasmiha krasna priložnost za zmago. Pretirano samozavest naj bi v našem scenariju Olimpija hitro s svojo kvaliteto zatrla v kali ter v Ljubljano odnesla tri točke, ki bi morale biti v dvoboju s polprofesionalno ekipo enostavno samoumevne. To se seveda ni zgodilo. Bledi zmaji so dovolili, da so se želje Fercev uresničile v popolnosti. Domačini so se razigrali in na igrišču izgledali bistveno, bistveno boljši, kot v resnici so. Bodimo realni, Olimpija si je privoščila podobno blamažo, kot si jo je pred leti Maribor v dvoboju s Colerainom. Resda v nekih drugačnih okoliščinah in na nekoliko večjem nogometnem odru, a vendarle.
Po včerajšnji tekmi se lahko upravičeno sprašujemo, kam zavija slovenski nogomet. Premagujejo nas ekipe s Severne Irske, Malte, zdaj celo dobesedno ribiči s Ferskih otokov. Že zmage proti Luksemburžanom, Belorusom in Latvijcem dojemamo kot uspeh. Veliki podvigi, kakršni sta zmagi Olimpije proti Ludogorcu in Celja proti Vitorii Guimaraes, so izjemno redki. Ugled slovenskega nogometa je padel nekam na obrobje vse bolj razvite Evrope.
Za včerajšnji poraz Olimpije ni opravičila. Ni izgovorov. Zmaje je premagal nasprotnik, ki ne premore niti približno toliko kvalitete niti evropskih izkušenj, kaj šele proračuna, kot ga imajo Ljubljančani. Odločilo je enostavno to, da so se slovenski prvaki prestrašili bojevitega tekmeca, ki je po zapravljeni priložnosti Nukića začutil strah v vesolju izgubljenih zmajev in jih prečudovitem večeru malčka s severa dobesedno poteptal.
Kje so zdaj izjave o tem, da so nekateri igralci Olimpije pripravljeni na igranje v ligah elitne peterice, nato pa niso sposobni preigrati niti vidno telesno nepripravljenega branilca Klaksvika? Kje so se izgubile pogumne napovedi, da morajo zmaji premagovati takšne nasprotnike? Kdo je po tekmi v slačilnici povzdignil glas in opozoril z vseh vetrov zbrano druščino, da se igrajo z ugledom slovenskega nogometa?
Z izjemo lepe zgodbe, ki jo piše reprezentanca, je slovenski nogomet v hudi krizi. V vseh pogledih gonilni sili klubskega nogometa Olimpija in Maribor niti v domačem prvenstvu nista več konkurenčna tekmecem, največji nogometni znamki v Sloveniji sta zavili v slepo ulico, v kateri so, vsaj zdi se tako, vsi veliko prehitro zadovoljni in sprijaznjeni z neko novo realnostjo, iz katere ni poti. Ker menda ni denarja, ker ni izkušenj in ker se vedno vse zaroti proti njima. Kar v resnici manjka, je karakter. Zavedanje, da ko igraš za Olimpijo ali Maribor, morda v bližnji prihodnosti tudi za Celje ali Koper, igraš za nekaj več, kot je preganjanje za žogo po igrišču.
Igraš za obsedence s klubskimi barvami, ki so za ta grb pripravljeni žrtvovati ne majhno vsoto denarja, dopust in tudi odnose s partnerkami. Igraš za entuziaste, ki domala na glavo obrnejo zračni prostor med Dansko in Ferskimi otoki, samo zato, da bi pravočasno prišli na 2500 kilometrov oddaljeno tekmo in svojim vnukom razlagali, kako je njihov klub na od boga pozabljenih Ferskih otokih pisal zgodovino. No, domov se res vračajo z zgodbo, ampak s tisto o nesluteni sramoti.
V tej brezkrvnosti slovenskega klubskega nogometa lepšo prihodnost tako iščemo ravno v teh zaljubljencih v grb, ki so mu zvesti celo življenje. K sreči pa takšna trenerja po novem tudi vodita naša največja kluba. Lahko jima samo zaželimo srečo, da bosta svoj karakter, poznavanje okolja in iskreno željo po tem, da je njuno moštvo uspešno, prenesla na svoje varovance. V tem primeru se nogometna katastrofa, kakršna, še enkrat poudarjamo, brodolom slovenskih prvakov sredi Atlantika nedvomno je, nikoli več ne bo ponovila.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje