Celjska dominacija, ko se Olimpije in Maribora ni vprašalo nič

Foto: Jure Banfi

Pa ga imajo. Nogometaši Celja slavijo tretji naslov v klubski zgodovini. Niti kančka dvoma ni, da je slavje grofov popolnoma zasluženo. Klub iz knežjega mesta je bil enostavno ves čas korak ali dva predvsem pred Olimpijo in Mariborom, ki se morata najprej ukvarjati sama s sabo, šele potem lahko razmišljata o tem, kako parirati v našem nogometu vse bolj dominantnim grofom.

Nogomet v Celju ima dolgo tradicijo. Tudi v preteklosti uspehov ni manjkalo, a res se ne bomo zmotili, če zapišemo, da klub, ki od osamosvojitve vselej igra med slovensko nogometno elito, zadnja leta piše najlepša poglavja svoje zgodovine.

Največ zaslug za preporod Celja, ki je danes v vseh pogledih boljši, močnejši in, če želite, tudi večji klub, kot je bil pred nekaj leti, imajo ruski vlagatelji, katerih prva obraza sta predsednik kluba Valerij Kolotilo in Genadij Golubin, eden od najbolj prepoznavnih obrazov nove ere grofov pa je zagotovo tudi Albert Riera.

Prav Majorčan je v veliki meri zaslužen, da so Celjani osvojili tako naslov v sezoni 2023/2024 kot tudi v tem tekmovalnem obdobju. A nogometne zgodbe so vselej zapletene in tako v nobenem od teh primerov karizmatični Španec ni bil oziroma ne bo tisti, ki bo kot trener v zrak visoko dvignil pokal za najboljšo ekipo v državi. Pred dvema letoma je naslov moštva, ki ga je vodil na začetku sezone, dočakal kot trener Bordeauxa, zdaj ga bo kot trener nemškega Frankfurta.

Jeseni so bili nesporni kralji domačega nogometa

Toda če smo pošteni, dokler je bil Riera trener Celja, so le redki verjeli, da se lahko grofom letošnji državni naslov izmuzne iz rok. Medtem ko so se drugi, predvsem Olimpija in Maribor, utapljali v težavah in že jeseni menjali trenerje kot po tekočem traku, so grofje že v prvi četrtini prvenstva, čeprav so imeli koledar zapolnjen tudi z evropskimi obveznostmi, konkurentom ušli na osem točk prednosti. Na prvih devetih tekmah je Celje osemkrat slavilo in enkrat remiziralo.

Prvi del sezone je nedvomno zaznamovala izjemna forma Franka Kovačevića, ki je tresel doma in v Evropi ter tako močno opozarjal nase, da se je prebil na rob izjemno močne hrvaške članske reprezentance. Grofje so na domačih zelenicah še vedno dominirali, v prvem delu zabeleželi en sam poraz, ter na zimski premor odšli z mirnih dvanajst točk prednosti pred konkurenco. Hkrati pa je bila v žepu Celja tudi vozovnica v izločilne boje konferenčne lige in prestižna nagrada za najboljšo ekipo leta 2025 v Sloveniji.

Majevski bi skoraj zakockal vse

Sledila pa je zima velikih sprememb. Klub sta za lepo odškodnino, ko so se skupno celjske blagajne napolnile za več kot 5 milijonov evrov, zapustila Kovačević in slovenski reprezentant Danijel Šturm, a to ni bilo nič v primerjavi z novico, ki je odjeknila tik pred začetkom drugega dela sezone. Riera je nameč takrat dobil ponudbo nemškega prvoligaša Frankfurta in ob plačani odškodnini se je uspešni Španec še drugič poslovil od stadiona Z’Dežele.

Sledil je popoln mrk Celjanov, ki so po odhodu Riere najprej sicer premagali Radomlje (3:1), nato pa na naslednjih štirih prvenstvenih tekmah kar trikrat izgubili in njihova prednost na vrhu lestvice se je začela hitro topiti. V vodstvu kluba so spoznali svojo zmoto in neizkušenega Ivana Majevskega zamenjali s sicer Slovencem popolnoma anonimnim Vitorjem Campelosem, katerega renome oziroma življenjepis ni zbujal nobenega zaupanja v to, da bo Portugalec uspel barko grofov mirno zapeljati do končnega cilja. Joj, kako smo se motili.

Serija zmag in kapo dol, Vitor

Campelos namreč v knežjem mestu opravlja fantastično delo. Resda je imel na prelomnici, na najbrž kar ključni tekmi sezone za Celje, ko so grofje na Bonifiki v 26. krogu premagali Koper (1:0), ki bi se lahko vodilni ekipi približal na vsega dve točki, tudi veliko sreče. Toda od takrat naprej Celjani enostavno blestijo.

Portugalčeva četa je zaporedoma ugnala AEK, Primorje, Maribor, Radomlje in Olimpijo ter dokazala, da je z naskokom najboljša v državi. Danes pa so grofje tudi popolnoma nadigrali Muro ter potrdili, da so za razred, če ne za dva, boljši od konkurence.

Zdaj torej Celjani uživajo v zasluženem naslovu, ko se konkurenco, roko na srce, ob uveljavljeni nogometni frazi – ni vprašalo nič. Naslednji cilj Valerija Kolotila in vseh v njegovi nogometni piramidi pa je jasen. Poletni napad na elitno ligo prvakov.