Z izkušenim slovenskim nogometašem Denisom Popovićem, ki si kruh služi na Cipru, smo se pogovarjali o številnih spremembah in selitvah, ki jih je v zadnjem obdobju preživel. O sanjski pogodbi in malo manj sanjskih prigodah s Kitajske. O ruskih lastnikih v Celju, ki jih dobro pozna, o ponudbi Olimpije in še marsičem. Dobili pa smo tudi odgovor na vprašanje, ki nas je najbolj zanimalo - zakaj ga že več kot dve leti ni v reprezentanci?

“Podnebje, ljudje, hrana, vse je super. Pa še v nogometu uživam. Ne morem se pritoževati,” se nam je iz Larnake, kjer si kot član Anorthosisa služi nogometni kruh, oglasil zadovoljni Denis Popović. Na Ciper je prišel lani poleti. Po turbulentnih dveh letih, v katerih je zamenjal kar štiri klube, je na tem sredozemskem otoku našel svoj mir.

Pred tem je od poletja 2019 doživel marsikaj. Igral je na Kitajskem, kjer je imel sanjsko pogodbo, a so bili zato malo manj sanjski pripetljaji, ki jih je tam preživel. V Zürichu se je kot najbolje plačan igralec v klubu čez noč znašel na stranskem tiru. V Rusiji je po odločitvi za zeleno mizo izpadel iz prve lige.

Celjan, ki je v tujino daljnega leta 2013 prestopil iz Kopra, je kariero gradil nekoliko mimo pozornosti slovenske javnosti. Najprej v Grčiji, potem je štiri leta igral na Poljskem, kjer se je iz druge prebil do statusa enega najopaznejših nogometašev prve lige. Od tam ga je pot vodila v Rusijo, kjer je preživel tri leta. Vmes je za pol leta skočil v Švico in bil pred prihodom na Ciper eno leto na Kitajskem.

Zelo pozno so ga opazili tudi selektorji, v reprezentanci Slovenije je pod vodstvom Matjaža Keka debitiral šele leta 2019, ko je bil na pragu 30. leta. V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 je zaigral na šestih tekmah v nizu, potem ga od usodnega poraza proti Avstriji z 0:1 v Stožicah, takrat je tik pred koncem tekme prejel rdeč karton, ni bilo več zraven.

Zdaj je pojasnil, zakaj in dodal, da reprezentančne knjige še ni zaprl. “Tudi zaradi tega sem se vrnil v Evropo,” je dejal. In razkril tudi, da je bil poleti v igri za prestop v Celje. V slovensko ligo bi se po izteku dveletne pogodbe s Ciprčani rad vrnil. Ne v dresu Celja, ampak Kopra. “Toda le v primeru, če bi lahko pomagal. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost,” je povedal 32-letni vezist z mehkim dotikom žoge.

Kakšno je življenje nogometaša na Cipru?

Super, sploh pri nas, imamo namreč fantastične navijače. Vsi imajo radi nogomet. Tudi tribune stadionov so precej polne. Če ne bi bilo covida, bi bile še bolj. V Famagusti, ki leži na turški strani Cipra, je nogomet še bolj priljubljen. Ljudje nas na ulicah prepoznavajo, vsi živijo za klub.

Lahko vam povem eno anekdoto, ki bo lepo opisala tukajšnjo obsedenost z nogometom. Po uvrstitvi v Evropo sem se usedel v nek lokal na plaži, naročil hrano in pijačo, plačati pa mi lastnik ni pustil. “Ne veš, kaj nam pomeni ta klub,” je dejal in dodal, naj se kadarkoli oglasim, če bom karkoli potreboval.

Pa nogomet in tamkajšnja liga?
Zelo je dobra. Kakovost tukajšnjega nogometa me je presenetila. Mislil sem, da je slabša, glede tega sem se uštel. Ko smo igrali proti Pafosu, smo se z Darkom Milaničem in Sašo Gajserjem pogovarjali ravno o tem. Dejala sta, da je ciprska liga dve, tri stopničke višje od slovenske, ki jo poznata precej bolje od mene. V Sloveniji me ni bilo že skoraj deset let.

Popović jo je zagodel Milaniču, Vrhovec debitiral

Nogomet

19. Jan 2022 0

Nogomet

19. Jan 2022 0

V zadnjih letih se je na Cipru mudilo kar nekaj slovenskih nogometašev. Očitno ste na dobrem glasu.
Da, zelo nas spoštujejo in vedo veliko o nas. Verjetno tudi zaradi tega, ker smo bili v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022 v isti skupini. Veliko govorijo o Janu Oblaku, Josipu Iličiću in preostalih najboljših slovenskih nogometaših. Kar nekaj jih je igralo tudi tukaj.

Velik pečat je prav pri Anorthosisu pred leti pustil Tonči Žlogar, ki je zraven leta 2008, ko je Anorthosis 13., a tudi zadnjič postal ciprski prvak.

Da, njega zelo cenijo, spomnijo pa se tudi Branka Ilića in Andraža Strune, ki sta prav tako igrala tukaj. Vse zelo spoštujejo, sploh Tončija, seveda. Na stenah tunela, po katerem na našem stadionu pridemo na igrišče, so še vedno slike, na katerih se s soigralci veseli naslova. Veliko sem slišal o njem. Nenazadnje ga dobro pozna tudi naš zdajšnji trener Temur Ketsbaia, ki je bil trener Anorthosisa tudi takrat.

Da cenijo slovenske nogometaše, pa potrjuje tudi nedavni prestop Blaža Vrhovca, ki je prišel iz Maribora.
Da, tudi to je lep dokaz. Vesel sem, da je prišel. Seveda me je pred tem tudi poklical, se pozanimal, kaj in kako je tukaj. V preteklosti je bilo namreč nekaj težav z izplačili, a sem ga pomiril in mu rekel, naj se ničesar ne boji. Naj pride. Da je liga dobra, klub urejen. Seveda sem mu po prihodu tudi pomagal, da se je znašel. Pri izbiri hiše, avtomobila in drugih za življenje pomembnih stvari. Tukaj mu je zelo všeč. Fantje so ga lepo sprejeli. Mislim, da je sprejel pravilno odločitev.

Kako ste zadovoljni s sezono? V prvenstvu ste na petem mestu, v pokalu ste še v igri, v konferenčni ligi ste obstali v skupinskem delu.
Trener vseskozi poudarja, da bomo napadli dvojno krono. Poleti je bilo kar veliko igralskih sprememb, tudi sam sem se priključil pozno, brez priprav. Prišel sem direktno s Kitajske. Potem je bila še korona, precej igralcev ni treniralo. Komaj smo se sestavili za evropske kvalifikacije, a nam je hvala bogu uspelo.

Pozneje je ob nastopanju na dveh frontah prišlo do utrujenosti, padca forme, tudi uigrani še nismo bili, tako da se je to poznalo na rezultatih. Zdaj smo se stabilizirali. Zelo dobro nam gre. V zadnjem času zmagujemo. Zaostanek za vrhom ni visok. Še vedno smo v igri. Ujeli smo formo, lahko nam uspe.

Kako ste zadovoljni z vlogo v moštvu in s svojimi predstavami? 

Z vlogo v moštvu sem zelo zadovoljen. V sistemu 4-2-3-1 igram za napadalcem, povečini kot kreator igre. Lahko se spustim tudi nižje in igram kot zadnji vezist. V napadu imam popolno svobodo. Želimo igrati nogomet, kar mi je všeč.

Na začetku sezone mi je šlo odlično, dvigovali so me v nebo, potem je prišlo do padca v formi tako pri ekipi kot pri meni. Nisem bil zadovoljen, kako sem igral, a sem vedel, da bo prišlo do tega, saj nisem dal skozi priprav. Zdaj sem se stabiliziral, odigral nekaj dobrih tekem, tudi zadel, in verjamem, da bom le še napredoval.

Kako to, da ste poleti pristali na Cipru?
Po odhodu s Kitajske sem imel nekaj ponudb, pojavil pa se je tudi Anorthosis, ki me je pred tem snubil že trikrat. Poznal sem trenerja, skupaj sva sodelovala v Rusiji. Ko me je poklical in mi razložil, kakšne ambicije ima klub, sem se, čeprav sem imel še nekaj donosnejših ponudb, odločil, da pridem sem.

Nisem gledal samo na denar. Iskal sem svoj mir, urejeno sredino, ligo po meri. Zdaj lahko ugotovim, da sem se odločil pravilno. Tukaj res uživam, igrali pa smo tudi Evropo, kar mi je pomenilo veliko. To je namreč ena od stvari, ki je v svoji karieri še nisem doživel.

So bile poleti tudi kakšne ponudbe iz Slovenije?
Nič takega. Ko sem prišel s Kitajske, sem nekaj časa treniral s Celjem. Malo smo se pogovarjali, bil sem na enem sestanku. Ker sem otrok Celja, je bila zgodba zanimiva, a nismo prišli skupaj, pa tudi jaz še nisem imel pretirane želje, da bi se vrnil domov. Hvala bogu se dobro počutim, zato bi rad še nekaj časa igral v tujini. Mogoče mi v tujini uspe tudi do reprezentance.

Kako gledate na nov celjski projekt?
Pozitivno, a za uspeh je potreben čas. Sploh, če imaš tako visoke cilje, kot je naslov, liga prvakov, želiš pa staviti na mlade … Tudi Zlatko Zahović v Mariboru rezultatov ni dosegel takoj, potreboval je nekaj časa.

Sicer pa sem glede Rusov optimist, saj jih tudi poznam. Genadij Golovin, ki je desna roka Valerija Kolotilova, je z menoj sodeloval v Rusiji. To je človek z več kot desetletjem izkušenj iz ruske premier lige. Bil je tudi športni direktor tako velikega kluba, kot je Dinamo Moskva.

O Rusih vse najlepše. Ne gre za nobene prevarante, ampak poštene, profesionalne ljudi. Tudi fantje mi pravijo, da je vse urejeno. Stopničko višje, kot je bilo. Zdaj, ko je prišel Simon Rožman, imajo vsi v klubu še dodaten motiv, da naredijo kaj več. Verjamem, da se lahko Celjani borijo za naslov. Če ne v tej sezoni, pa naslednje leto.

Pravite torej, da ste se spogledovali s Celjem. Je, odkar ste pred devetimi leti odšli, iz Slovenije na vaš naslov prišla še kakšna ponudba?
Ko je bil trener Ilija Stolica, športni direktor pa Ranko Stojić, sem imel na mizi resno ponudbo Olimpije. Toda takrat sem bil v Rusiji, v najlepših letih, dobro mi je bilo, zato me ni privleklo. Saj veste, kako je z Olimpijo …Toplo-hladno. Eno leto vse štima, že naslednje leto pa je razsulo.

To je bila edina konkretna ponudba do zdaj. Sem pa vseskozi v stiku s Koprom, od koder sem šel v tujino. Z Antejem in Ivico Gubercem se odlično razumemo. Morda je želja, da se nekoč vrnem tja. Če si me bodo želeli in ne bom prestar. Prišel bom samo, če bom lahko pomagal. Meni je bilo v Kopru fenomenalno, na čas na Bonifiki imam sijajne spomine, tam sem dobil veliko prijateljev. Zelo sem vesel, da gre Kopru v tej sezoni odlično.

Kariera Denisa Popovića:

Celje (junij 2009 – januar 2013), Koper (januar 2013 – junij 2013), Panthrakikos, Grčija (julij 2013 – marec 2014), GKS Tychy, Poljska (marec 2014 – julij 2014), Olimpia Grudziadz, Poljska (julij 2014 – julij 2015), Wisla Krakov, Poljska (julij 2015 – februar 2017), Orenburg, Rusija (februar 2017 – julij 2019), Zürich, Švica (julij 2019 – februar 2020), Samara, Rusija (februar 2020 – avgust 2020), Quingdao, Kitajska (avgust 2020 – julij 2021), Anorthosis, Ciper (julij 2021 – ?).

V dveh letih ste zamenjali kar štiri klube. Kaj vse se je dogajalo?

Greva kar po vrsti. Najprej sem bil v Orenburgu, kjer sem igral dve leti in pol. Bilo mi je lepo, igral sem verjetno najboljši nogomet v karieri, toda po izteku pogodbe sem si želel novega izziva.

Prva želja je bila Rusija, potem pa se je čez noč pojavil Zürich, ki me je povabil k sebi. Tri dni so me gostili, ogledal sem si njihov stadion, trening, spoznal mesto. Jezero, lepe ulice, restavracije, poletje, mentaliteta ljudi … Vse me je navdušilo, a se nismo mogli dogovoriti. Mojih finančnih zahtev, v Rusiji namreč plačujejo precej bolje, niso sprejeli.

Ko sem tuhtal, ali bi ponudbo sprejel, pa me je poklical takratni trener Züricha in me vprašal, kaj hočem. Povedal sem mu, zapisal si je na list, potem pa z njim odšel do predsednika in ga prepričal. Čez eno uro sem imel pred seboj triletno pogodbo in jo z veseljem podpisal.

Potem je bilo vse super, na 12 tekmah sem odigral 90 minut, trener me je videl kot vezista v svoji ideji igre, želel je igrati na posest, tiki-tako, potem pa sem čez noč pristal na stranskem tiru. Zaradi slabših rezultatov je začel igrati bolj agresiven, pretepaški nogomet …

Ker nisem igral, sem želel drugam, ljudem v klubu sem dejal, da nima smisla. Bil sem najbolje plačan igralec v klubu, pa nisem igral, zato smo se dogovorili za prekinitev pogodbe, izplačali so mi nekaj denarja in sem šel.

Sledila je vrnitev v Rusijo in potem odhod na Kitajsko.
Pol leta sem igral za Samaro, s katero pa smo, potem ko je naš nasprotnik v odločilnem zadnjem krogu zaradi covida zmagal za zeleno mizo, izpadli iz lige. Rusi so si želeli, da bi ostal, kar sem tudi načrtoval, potem pa se je pojavila Kitajska. Kitajci so mi ponudili trikrat večjo plačo, kot sem jo imel v Rusiji, kjer sem imel najvišjo pogodbo v življenju. Nora, sanjska pogodba, tega nisem mogel spustiti iz rok.

Na Kitajskem je bilo lepo, država je fenomenalna, ampak zaradi pandemije se je vse obrnilo na glavo. Zaprt sem bil v državi, nikamor nisem smel, sezona pa je bila katastrofalna. Odigrali smo par tekem v mehurčkih, potem je sledil dolg premor. Pa spet priprave, par tekem in ista zgodba. V enem letu sem opravil tri, štiri priprave. Imel sem skoraj več priprav kot tekme.

Za nameček so se pozneje pojavile še težave z izplačili. Najprej ni bilo ene, dveh plač, potem že četrte in takrat sem si rekel, da je dovolj. Odšel sem, prekinil pogodbo, s klubom pa odšel na sodišče. Sodbo sem dobil, zdaj čakam, da dobim še denar. Po vsem tem sem si želel nekam, kjer bom našel svoj mir. Danes lahko z zadovoljstvom ugotovim, da sem na Cipru zagotovo ga. V nogometu spet uživam.

Vseskozi ste v kratkem obdobju, v katerem ste za njo igrali, poudarjali, da uživate tudi ob igranju v reprezentanci. Zdaj vas že nekaj časa ni zraven. Od poraza proti Avstriji, ko ste prejeli rdeč karton, vas ni več zraven. Zakaj?
Od prvega dne sem pod selektorjem Matjažem Kekom igral. Enkrat sem na igrišče prihajal s klopi, drugič sem igral od prve minute. Vse je bilo super, pozitivna izkušnja. Reprezentanca je krona moje kariere. Potem sem prejel ta rdeč karton, ki se pač zgodi, to je nogomet. Konec koncev ta izključitev ni vplivala na končni izid, rdeč karton sem prejel v zadnji minuti. Mi je bilo pa težko. V garderobi sem se fantom opravičil.

Ni pa res, da me je selektor po tej tekmi prečrtal, kot se verjetno marsikomu zdi. Ravno v času prestopa na Kitajsko sem dobil reprezentančni vpoklic, a sem ga poklical in mu razložil situacijo. Zaradi korone in karantene, v katero bi moral, če bi odšel v Slovenijo, ne bi mogel podpisati pogodbe na Kitajskem. Bil je zelo razumevajoč, dejal mi je, naj uredim zadevo in si rešim eksistenco. Ni bilo nobenih težav.

Pa pozneje? Ste še dobili kak selektorjev klic?
Sem. Ko sem bil na Kitajskem, me je klical še dvakrat. Takrat me, iz podobnega razloga, Kitajci niso pustili na reprezentančno akcijo. Če bi šel v Slovenijo, bi moral za 14 dni v karanteno, na igrišču me ne bi bilo praktično en mesec, zaradi česar o tem niso želeli niti slišati.

Pozneje pa se je zgodilo celo to, da sem dobil vpoklic, pa mi v klubu sploh niso povedali. Poklicali so me z Nogometne zveze Slovenije, pošiljali elektronsko pošto in me spraševali, zakaj se nič ne javim. Jaz pa sploh nisem vedel, da sem dobil vabilo.

Selektor me je od tiste tekme proti Avstriji klical trikrat, a se nikoli nisem mogel odzvati. Potem je verjetno videl, da nima smisla, zato je nad mano obupal. Zaradi korone je bila moja reprezentančna pot končana.

Končana za vedno ali upate na še kakšen selektorjev klic?
Bomo videli. Upam, da z reprezentanco nisem opravil za vedno, ampak tudi če bo tako, ne bo nobenih zamer. O selektorju ali komerkoli iz reprezentance ne morem reči nič slabega. Na razpolago bom, dokler bom igral.

Če bi igral samo po minuto, bi bil zelo vesel. Vsak nogometaš si želi igrati za svojo državo. Če si zraven, to pomeni, da si tisti trenutek med 23 najboljšimi nogometaši v državi. Meni je v čast, če igram za Slovenijo. Čeprav me že nekaj časa ni zraven, spremljam, gledam, podpiram. Če ne na igrišču, pa kot navijač. Za reprezentanco sem vedno na voljo. Kot igralec ali pa navijač.