Erik Janža: Na Poljskem zelo cenjen, v Sloveniji pozabljen

foto: Guliverimages

Od leta 2019 je na Poljskem odigral 94 tekem, dosegel gol in prispeval 15 podaj. V tej sezoni je v 26 krogih Ekstraklase izpustil eno samo tekmo. Igra na položaju levega bočnega branilca, kjer ima slovenska reprezentanca v zadnjih letih skromen nabor nogometašev. A na Erika Janžo smo v slovenskem prostoru očitno (neupravičeno) nekoliko pozabili. V tokratnem Sportklubovem intervjuju smo se dotaknili njegovega nogometnega življenja na Poljskem, želje po tem, da znova obleče reprezentančni dres, pogovarjali pa smo se tudi o trenerju, ki je na Prekmurca pustil sila slab vtis - Dinu Skenderju.

Ko je leta 2014 kot mlad, perspektiven branilec Domžal Erik Janža pod vodstvom Srečka Katanca debitiral v slovenski izbrani vrsti, se je zdelo, da je Slovenija dobila nogometaša, ki bo naslednje desetletje stalnica v članski reprezentanci. A zgodilo se je ravno obratno. Prekmurec do danes v izbrani vrsti ni zbral niti enega nastopa več.

Če je bilo še nekako razumljivo, da ga ni zraven, dokler je igral v slovenski ligi in ker kasneje na Češkem ni dobil prave priložnosti, precej težje najdemo razlog, zakaj zanj mesta v reprezentanci ni v tem obdobju, ko Matjaž Kek v Katarju preverja fante, na katere bo računal v junijski Ligi narodov. “Težko je, vsak si želi, da bi dobil vsaj priložnost, da se dokaže v reprezentanci. Sam te priložnosti nisem dobil. Enkrat sem bil vpoklican, opravil nekaj treningov in to je bilo to. Težko komentiram, zakaj. Očitno me selektor ne vidi v svojih načrtih,” v obširnem intervjuju za Sportklub razmišlja Erik Janža.

Dino Skender? Najprej moraš biti dober človek, da si lahko dober trener

V karieri je doživel marsikaj, sodeloval je s tremi odličnimi slovenskimi trenerji Luko Elsnerjem, Darkom Milaničem in Antejem Šimundžo. O vsakem izmed njih govori z izbranimi besedami. Teh pa zmanjka, ko pogovor nanese o dogajanju pri Osijeku, kjer je deloval pod okriljem še enega dobrega znanca slovenskih zelenic Dina Skenderja: “Pogovarjal sem se tudi z drugimi igralci, ki jih je vodil kot trener. Iskreno – nihče ga ne mara. Najprej pa moraš biti dober človek, da si lahko dober trener.”

V pogovoru za Sporklub se je Erik Janža dotaknil tudi “njegove” Mure, Slovencev na Poljskem, zvezdniških soigralcev v slačilnici Gornik Zabrzeja, slovenskega Arjena Robbna, poljskih navijačev …

Na Poljskem izstopajo stadioni, navijači in medijska obleganost

Če za začetek dotakneva aktualnega dogajanja. Letos vam gre z ekipo odlično, v poljskem prvenstvu se borite za evropske vozovnice. Po lanskem 10. mestu ste naredili korak naprej, kakšni so cilji do konca sezone?

Gornik Zabrze je nazadnje v Evropi igral pred štirimi leti. Odkar sem tu, je ekipa sestavljena iz številnih mladih nogometašev, velikih talentov, ki se dobro prodajajo v tujino. Gornik je klub, ki razvija svoje domače nogometaše, naprej za poljsko ligo, nato še za kakšen korak naprej. Vsaka sezona je turbulentna, precej igralcev pride, precej jih tudi odide.

V zadnjih treh letih se veliko dogaja predvsem med zimo, ko v klubu iščejo nove rešitve. Letos nam gre zares dobro, pred sezono je prišel trener, ki je legenda kluba (Jan Urban, op. a.). Gre za nekdanjega nogometaša, ki je z Gornikom v zlati eri osvajal domače lovorike, igral v španski La Ligi, skratka za njim je res izjemna kariera. Želi igrati napadalen nogomet oziroma nogomet z veliko posesti. Zaenkrat nam dobro kaže, a liga je zelo izenačena, zanimivo bo vse do konca.

Vsi vemo, da so razlike med poljsko in slovensko ligo precejšnja. Kaj sami opažate, kaj je tisti največji razkorak?

Kar se tiče nogometa predvsem agresivnost in hitrost igre. Dosti več je teka oziroma sprintov kot v Sloveniji. Druga pomembna stvar pa so stadioni, navijači in pa medijska obleganost. Iz poljske lige se je tudi zato veliko lažje prebiti na najvišji nivo, kajti ko tu 16-letni fant odigra tekmo za prvo ekipo, je to res obširen medijski “bum” in velika zgodba.

Podolski je izjemen človek, tujce na Poljskem zelo cenijo

Kakšen je na Poljskem odnos do tujcev? Ti naj bi predstavljali neko dodano vrednost, kako sam to doživljaš?

Sam sem se takoj dobro znašel. Moram se zahvaliti prejšnjemu trenerju in športnemu direktorju, ki sta mi takoj dala vidno vlogo in nekako gradila ekipo okoli mene. Tako kot so mi projekt predstavili, tako je tudi bilo, v prvi sezoni sem bil namreč eden najbolj izkušenih.

Tudi navijači so me dobro sprejeli. Res se odlično počutim, to je najlepše obdobje v moji karieri. Tudi družina je zadovoljna, sin hodi v vrtec, naslednje leto gre v šolo. Upam, da bo tako tudi naprej.

Sicer pa tujce na Poljskem zelo cenijo. Cracovia je imela na začetku sezone praktično same tujce, razen enega Poljaka, ki je moral biti v začetni postavi zaradi pravil. Tudi v ostalih ekipah je v udarnih enajstericah po pet ali šest tujcev. Je pa dejstvo, da če ti ne gre, so hitro zelo ostri. Zakaj igra ta povprečen tujec in ne domači nogometaš? Če nisi pravi, si hitro kritiziran.

Letos za Gornik Zabrze igra tudi velik zvezdnik svetovnega nogometa Lukas Podolski. Kako je deliti slačilnico s takšnim igralcem? Kakšen je kot soigralec, je v slačilnici “zvezdniški”?

Prihod Lukasa Podolskega je neverjetno velika stvar za klub, enako velja za nogometaše, ker imamo priložnost igrati z nekom, ki je bil z Nemčijo svetovni prvak. Lukas je igral za velike klube – Inter, Arsenal, Bayern, Köln … V resnici smo ga ob prihodu gledali s precejšnjim spoštovanjem, ker res ne veš, kaj pričakovati od takšne nogometne osebnosti.

Zdaj, ko je z nami že skoraj eno leto, pa lahko rečem, da boljše osebe v garderobi še nisem srečal. Res je pozitiven, nasmejan, vedno za šale. Zares dober človek. To je njegov klub iz otroštva, tako klubu kot njemu se je s tem izpolnila želja in upam, da bo z nami ostal tudi v naslednji sezoni.

Največji vpliv na njegovo kariero je imel Luka Elsner

Skozi kariero ste delovali pod različnimi trenerji, zanimivo, da so vas vodili trije slovenski strokovnjaki, ki zdaj delujejo v tujini – Luka Elsner, Darko Milanić in Ante Šimundža. Kdo od njih je naredil največji vtis oziroma imel na vašo kariero največji vpliv?

Dejstvo je, da sem se najbolj uveljavil takrat, ko je Stevana Mojsilovića v Domžalah zamenjal Luka Elsner. Logično je, da mu je uspel preboj v tujino, gre za zelo talentiranega trenerja, ki ima pred sabo veliko kariero. Hkrati je tudi nekoliko rešil mojo kariero. Ko pri Viktoriji iz Plzna nisem dobil prave priložnosti, me je povabil na Ciper k Pafosu. Tam sem spet zaživel.

Tudi Ante in Darko sta pustila velik pečat na moji karieri. Še posebej Darko Milanič, ki mi je dal priložnost na evropskih tekmah in mi omogočil prestop v Viktorijo iz Plzna. Vsak od teh trenerjev je na svoj način vplival name in morda se še kdaj srečamo.

Koliko spremljate dogajanje v slovenski ligi, v kateri ste debitirali za vašo Muro, nato pa zaigrali še za Domžale in Maribor?

Slovensko ligo spremljam precej podrobno. Ko nimamo tekme, si ogledam tekme, če ne drugega pa vsaj vrhunce. Sem na tekočem z dogajanjem. Mislim, da je Maribor v dobrem položaju. Če dobi še derbi, bo sezona odločena. Koper bo brez Barišića težko držal tempo.

Mislim pa, da bi lahko tudi Mura še nekoliko premešala štrene na vrhu. Seveda si to tudi želim, Mura je moj klub, tam sem rojen, zato upam, da se še lahko vmešajo v boj. Devet pik zaostanka je precej, ni pa nemogoče. Je pa prvenstvo zanimivo in z veseljem si ogledam tekme. Spremljam tudi oddajo Pod prečko, ki je dobra popestritev nogometnega dogajanja.

Razočaran, ker v reprezentanci ni dobil prave priložnosti

Glede na to, da je Mura vaš klub, kako ste spremljali lansko leto, ki je bilo za črno-bele zares sanjsko? Najprej naslov prvaka, potem še lepa evropska zgodba, veličastna tekma proti Tottenhamu …

Dogajanje v Muri ves čas spremljam. Zanimivo je to, da smo na Poljskem prvenstvo lani končali teden dni pred tekmo v Ljudskem vrtu, tako da sem bil v času odločilnega obračuna doma v Murski Soboti. Tekmo sem gledal doma po televiziji in po koncu tekme je bilo noro. Živim v centru mesta in celotna Murska Sobota je tisti večer “gorela”. Super občutek, kot da bi sam osvojil naslov.

Se pa redno, enkrat ali dvakrat tedensko slišim z Žigo Kousom, z njim sva dobra prijatelja že od malih nog. Vem, kaj se dogaja v klubu, kako trenirajo, kakšno je vzdušje … Ostajam v stiku.

Če se dotakneva reprezentance, kot zelo mlad nogometaš Domžal ste debitirali pod vodstvom Srečka Katanca, kasneje ste bili leta 2019 naknadno vpoklicani tudi s strani Matjaža Keka, a na tekmi niste zaigrali. Kako to, da ne najdete mesta v reprezentanci? Z rednim igranjem v poljski ligi bi marsikdo pričakoval, da boste del slovenske izbrane vrste, še posebej na deficitarni poziciji levega bočnega branilca …

Ne vem, kaj se dogaja. Res ne. Nihče me ne kontaktira, nihče nič ne vpraša, sploh ne vem, če spremljajo, kaj se dogaja z mano. Sem malce razočaran, ker me ni zraven. Tri sezone konstantno igram v poljski ligi, v tej sezoni bom presegel mejo stotih nastopov za Gornik, kar ni mala stvar.

Težko je, vsak si želi, da bi dobil vsaj priložnost, da se dokaže v reprezentanci. Sam te priložnosti nisem dobil. Enkrat sem bil vpoklican, opravil nekaj treningov in to je bilo to. Težko komentiram, zakaj. Očitno me selektor ne vidi v svojih načrtih. Ampak tu ne morem storiti veliko, trudim se po najboljših močeh, on pa mora oceniti, ali sem pravi za reprezentanco ali ne. Zaradi tega si bom belil glave. Si pa želim, da bi bil v prihodnosti še kdaj del izbrane vrste.

Na poljsko je prišel slovenski Arjen Roben

Poljska je bila za Slovence vedno zanimiva destinacija. Trenutno gre dobro predvsem Luki Zahoviću, nov slovenski obraz v Ekstraklasi je Benjamin Verbič. Ste slovenski nogometaši na Poljskem v stiku, se družite, pogovarjate?

Vsaj sam sem se več s slovenskimi nogometaši slišal in družil prej, ko so bili v ligi še Uroš Korun, Matej Pučko in Damjan Bohar. Živim v Gliwicah, kjer je igral Korun, tako da sva šla na kavo ali kosilo. Zdaj je Slovencev malo manj, ampak vsi, ki pridemo iz slovenskega prostora, dokazujemo, da se dobro znajdemo v tej ligi, da smo tehnično in taktično morda celo boljši od njih. A to še ni garancija za uspeh, liga je namreč fizično precej bolj naporna od slovenske.

Kar se tiče Luke Zahovića, igra v klubu, ki se bori za naslov prvaka, ima dobrega trenerja. Tudi na Poljskem bo napeto do konca, Lech in Rakow sta zelo blizu. Upam, da mu uspe in da postane prvak še na Poljskem.

Je bil prihod Benjamina Verbiča v Legio v poljskih medijih posebej izpostavljen?

Ja, pisali so, da je prišel slovenski Arjen Robben (smeh, op. a.). Mislim, da ga spoštujejo in cenijo ter upajo, da bo dal Legiji nov zagon. Legia je na začetku sezone izgledala zares grozno, zdaj pa upajo, da se bodo do konca sezone nekoliko dvignili.

Zdaj ciljajo predvsem na pokal in to je tudi glavni razlog Benjaminovega prihoda, da jim pomaga osvojiti to lovoriko ter priigra evropsko vozovnico. Mislim, da od njega v tem kratkem obdobju veliko pričakujejo.

Skender ga je takoj odpisal: Kaj bo ta Slovenec?

V slovenskem nogometnem prostoru je bila do nedavno še ena oseba, ki je imela velik vpliv na vašo kariero, a zdi se, da bolj negativnega. To je Dino Skender, ki je bil vaš trener, preden si se iz Osijeka preselil na Poljsko. Kakšen je bil vaš odnos z njim? Zdi se, da v njegovi ekipi praktično niste dobil priložnosti …

Ta zgodba … to je bil en velik cirkus. Pred prihodom Dina sem pod Zoranom Zekićem standardno igral v začetni postavi, dodal kar nekaj asistenc, na lestvici smo bili tretji, kar je bila takrat izvrstna uvrstitev. Nato se je zgodila trenerska menjava, prišel je Dino Skender in mi takoj dejal – kdo si ti, ne vidim te v prvi ekipi, lahko si iščeš nov klub. Tu je bila stvar zaključena.

Nato sem sicer še treniral s prvo ekipo, a večkrat je pred vsemi pokomentiral: “Kaj bo ta Slovenec?” Kot da ima nekaj proti Slovencem. Pravzaprav me je zato še bolj presenetilo, da je prišel v Olimpijo, če je tam imel do Slovencev slabšalen odnos. Ampak ja, to je nogomet.

Pogovarjal sem se z igralci, ki jih je vodil kot trener. Iskreno – nihče ga ne mara. Najprej pa moraš biti dober človek, da si lahko dober trener. Vem, zgodi se, da igralec, ki ne igra, ni zadovoljen s trenerjem in se pritožuje. Ampak ko imaš v ekipi 90 odstotkov nogometašev, ki igrajo in zabijajo gole, a niso zadovoljni s trenerjem, potem veš, da nekaj z njim ni v redu. Če se z nekom ne morem niti pogovarjati, kako naj z njim nogometno sodelujem? Zame je zares slaba oseba, iskreno mi je vseeno, kakšna bo njegova nadaljnja zgodba.

Želi si, da uspešna zgodba traja in traja

Če pa govoriva o vaši nadaljnji zgodbi, na Poljskem se počutite odlično, pred kratkim sta podaljšali pogodbo, verjetno vam v nogometnem smislu trenutno nič ne manjka?

Res je, decembra sem podaljšal pogodbo. Pogajanja so bila zelo enostavna. Sam sem želel ostati, klub je želel, da ostanem, navijači so želeli, da ostanem. Vse se je povezalo v lepo zgodbo, dobro se počutim tu. Resnično si želim z Gornikom narediti še kaj več, se boriti za Evropo. Najbolj pomembno pa je, da ostanem zdrav.

Če zaključiva še z lepo temo – navijači. Opaziti je, da so vas dobro sprejeli. Kako je igrati pred poljskimi navijači? Veliko slišimo, vidimo in beremo, kulise so res fantastične.

Z vsem spoštovanjem do naših navijačev v Murski Soboti ali do Viol, to je res še kak nivo višje. Navijači Gornika so eni najboljših na Poljskem, morda celo v Evropi. V zadnjih sezonah nimamo ravno vrhunskih rezultatov, a je vseeno na tribunah po 15 tisoč gledalcev, na derbijih z Legio in Wislo Krakov pa tudi do 25 tisoč. Neverjetno, kako imajo ljudje radi ta klub. Po celotni Poljski je veliko navijačev Gornika.

Navijači so me res dobro sprejeli. Dal sem jim dober povod, saj sem tisto prvo sezono odigral zares dobro in od takrat je naš odnos odličen. Naj kar traja …