Na letošnjem afriškem pokalu narodov kar 15 od 24 reprezentanc vodijo selektorji s črne celine. A še pred desetletjem je bila slika precej drugačna, saj so za priljubljeno izbiro veljali evropski nogometni strokovnjaki.

AFCON: Štiri tekme, štiri minimalne zmage

Nogomet

10. Jan 2022 0

Nogomet

10. Jan 2022 0

Afriški pokal narodov: kdo, kaj, zakaj in kako?

Nogomet

9. Jan 2022 2

Nogomet

9. Jan 2022 2

Ni malo evropskih trenerjev, ki si je ime ustvarila prav v Afriki. Izstopajo francoski “beli čarovnik” Claude Le Roy, Nemec Winfried Schäfer, nedolgo nazaj pa se je z zmagama v afriškem pokalu narodov z Zambijo in Slonokoščeno obalo proslavil tudi Le Royev rojak Herve Renard.

Tudi zaradi tega je bilo še do nedavnega zaupanje v znanje afriških trenerjev na črni celini nizko. Številnim je tako pripadla zgolj vloga začasnega selektorja, svoj stolček pa so nato pred pričetkom večjih tekmovanj morali običajno prepusti evropskim stanovskim kolegom.

“Počutili smo se nemočne. Takšne odločitve so nas prizadele,” je v pogovoru za Deutsche Welle priznal selektor Malija Mohamed Magassouba. “Za ljudi pri vrhu nismo bili dovolj dobri, da bi vodili reprezentance. Ne glede na to, kaj smo storili, nismo bili deležni podpore,” je pristavil.

Pomanjkanje spoštovanja

Pomanjkanje zaupanja v afriške nogometne trenerje se je v preteklosti pogosto opravičevalo skozi prizmo dosežkov. Čeprav je statistika rahlo na strani evropskih strokovnjakov, pa je ta po mnenju Magassouba zavajajoča. Prepričan je namreč, da so bili Evropejci vselej deležni večje podpore.

“Tujci niso osvojili več lovorik kot domači trenerji. Prav tako pa so bili finančno bolje podprti, zaradi česar jim je bilo lažje opravljati svoje poslanstvo,” je poudaril.

Od 32 izvedb afriškega pokala narodov, ki je bil prvič organiziran leta 1957, so na kar petnajstih tekmovanje osvojile reprezentance z domačimi trenerji. Pri tem velja še posebej izpostaviti Ganca Charlesa Kumija Gyamfija in Egipčana Hassana Shehata, ki sta s svojima reprezentancama lovoriko osvojila po trikrat.

A kot menijo nekateri nogometni poznavalci, odsotnost podpore ni edini razlog, da afriški trenerji ostanejo spregledani na svoji celini. Številni trdijo, da lahko vzroke poiščemo tudi v pomanjkanju njihovih ambicij.

“Generalno gledano domači trenerji niso spoštovani. A tudi če imajo ustrezne veščine in so enako usposobljeni kot njihovi evropski kolegi, ne izkoristijo ponujene priložnosti,” je ocenil malijski novinar Bakary Cisse, ki šport v svoji državi pokriva že več kot dve desetletji.

Gojenja reprezentančne identitete

Mali pod vodstvom 64-letnega Magassoube sicer igra vse bolje, saj ni le eden od udeležencev letošnjega afriškega pokala narodov, temveč si je z njegovo pomočjo že priigral tudi nastop v zaključnih bojih za prihajajoče svetovno prvenstvo v Katarju. Poleg tega je prekaljeni trener v devetdesetih letih preteklega stoletja med drugim vodil tudi moštvo Daring Club Motema Pemb in poskrbel za enega najuspešnejših obdobij za klub iz Konga.

Kot selektor pa se ni izkazal le na čelu članske vrste Malija, ampak tudi njihovih mladinskih selekcij. Magassouba pri tem poudarja pomembnost gojenja reprezentančne identitete. “Odkar sem prevzel vodenje vrste, smo spremenili mentaliteto igralcev in njihov duh. Nato smo se osredotočili še na igralce in način, kako želimo igrati,” je poudaril trener, ki je člansko vrsto Malija prevzel leta 2017.

Obenem je prepričan, da so prav afriški trenerji najbolje usposobljeni za vodenje afriških nogometašev, saj ne nazadnje tudi najbolje vedo, kako le ti razmišljajo in kaj potrebujejo, da igrajo na najvišji ravni.

Začeli so se zavedati svojega potenciala

Pristop, ki so ga ubrali pri Maliju, sedaj posnemajo tudi druge afriške reprezentance. Direktor reprezentanc pri Burkini Faso Pascal Yougbare je za Deutsche Welle dejal, da njihova država že zadnjih deset let daje poudarek na razvoju domačih trenerjev, pri čemer jih podpirata tako Mednarodna kot Afriška nogometne zveza.

“Države so se začele začele zavedati svojega potenciala. Prepoznale so potrebo po razvoju lastnih resursov,” je povedal Yougbare.

Da je pred afriškimi trenerji svetla prihodnost, verjame tudi Magassouba. Kljub temu svoje trenerske kolege poziva, naj si vzamejo pravico, da se lahko učijo iz lastnih napak. “Delajmo napake. Skozi njih bomo lahko napredovali in se ne zanašali na tujce.”

Recept se je zaenkrat obrestoval tako Maliju kot Burkini Faso pa tudi Alžiriji, ki na afriškem pokalu narodov s selektorjem Djamelom Belmadijem brani naslov prvaka.