"Če bo Messi nadaljeval s kariero, bo vrhunski tudi čez štiri leta"

Sanel Konjević. Foto: Uroš Skaza

Svet že nestrpno pričakuje drevišnji veliki finale svetovnega prvenstva med Argentino in Španijo. Z izkušenim nogometnim strokovnjakom in zdajšnjim trenerjem ljubljanske Ilirije Sanelom Konjevićem smo potegnili črto pod zgodovinskim tekmovanjem, ki so ga poleg nogometnih presežkov zaznamovali tudi tehnologija in politične igrice.

Po več kot enomesečnem festivalu nogometa je pred vrati le še veliki finale svetovnega prvenstva, ki je s širitvijo na 48 reprezentanc že pred prvim sodnikovim žvižgom dvignilo ogromno prahu. So se uresničile črnoglede napovedi o razvodenitvi kakovosti ali pa so nam t. i. avtsajderji prinesli novo energijo, nepredvidljivost in nepozaben nogometni praznik?

O vseh ključnih poudarkih turnirja – od taktičnih trendov, izginjanja klasičnih branilcev in vpliva tehnologije, pa vse do Trumpovega vmešavanja v tekmovanje ter neuničljivega Lionela Messija – smo se pogovarjali z izkušenim nogometnim strokovnjakom, analitikom in zdajšnjim trenerjem ljubljanske Ilirije Sanelom Konjevićem.

S 46-letnikom, ki se po lanski tuji avanturi v Iranu vrača na slovenske zelenice, pa se nismo dotaknili le globalnega blišča, temveč smo spregovorili tudi o izzivih v 2. SNL, sodelovanju z Mariborom, vzgoji mladih talentov in resnici o domnevnem prihodu legendarnega Marcosa Tavaresa v njegov strokovni štab.

Intervju s Sanelom Konjevićem:

Sanel, dolgo se je debatiralo o širitvi prvenstva na 48 reprezentanc. Nekateri so govorili, da bo to razvodenilo kakovost, drugi, da gre za praznik globalnega nogometa. Zdaj, ko je zaključek tekmovanja pred vrati, je precej lažje oceniti ali je širitev prinesla padec kakovosti ali pa so nam ti ‘outsiderji’ prinesli novo energijo in nepredvidljivost?

Rekel bi, da se je kakovost na koncu prvenstva vseeno selekcionirala. Vidimo, da so se tudi z dirigiranim žrebom stvari sestavile tako, da so se v polfinale uvrstile najboljše štiri reprezentance. Seveda so morale najprej zmagati v svojih skupinah, da so si olajšale nadaljnjo pot. Po drugi strani pa smo spremljali kar nekaj reprezentanc, od katerih nismo pričakovali tako dobrih nastopov.

Še vedno sem sicer zagovornik mnenja, da je na prvenstvu preveč reprezentanc, da tekmovanje traja predolgo in je tekem preveč. Vendar pa se niso uresničili tisti najbolj črnogledi scenariji, da bomo gledali reprezentance, ki si mesta na tem turnirju sploh ne zaslužijo.

Pravzaprav niti ni bilo veliko tekem, ki bi se končale z izrazito visokimi rezultati v korist favoritov.

Točno tako. Ni bilo popolnih avtsajderjev, ki se ne bi mogli kosati z močnejšimi nasprotniki. Izjema je morda tekma med Curaçaom in Nemčijo, kjer je padlo malo več zadetkov. Vendar je vsak, ki je gledal tisto tekmo, lahko videl, da so se reprezentanti Curaçaa dobro upirali in prikazali solidno igro, a je na koncu presodila razlika v individualni kakovosti. Na vseh ostalih tekmah pa smo videli, da so na primer tudi Zelenortski otoki dolgo držali korak s svetovnimi prvaki. Reprezentance z afriške ali azijske celine, ki jih včasih morda podcenjujemo, so prikazale zavidljivo raven igre.

So po vašem mnenju k temu prispevali tudi odmori za osvežitev? Predvsem z vidika tega, da so uničevale ritem ekip, ki so prevladovale na igrišču in so bile v naletu.

Zagotovo se je pokazal vzorec, da je bila ekipa, ki je pred prekinitvijo prevladovala, v večini primerov takoj po nadaljevanju pod pritiskom nasprotnika. Z vidika trenerja pa so bili premori dobra stvar, saj gre za nekakšen “timeout”, kjer imaš na voljo nekaj več časa, da ekipi predaš ključna navodila.

Po drugi strani pa so izkušeni selektorji najboljših reprezentanc te premore izkoristili bodisi za rotacijo med tekmo, ki morda ni bila več ključna za napredovanje, bodisi za načrtno tempiranje forme za kasnejše, odločilne dele tekmovanja.

Kolikšen vpliv so imeli ti premori na samo dinamiko igre?

Kot gledalcem pred ekrani so se nam ti premori zdeli predolgi. Lahko pa si predstavljamo, da igralcem po dolgih in napornih sezonah tiste tri minute, ko se osvežijo in dobijo hitra taktična navodila, izjemno koristijo. Ali je to predolgo in ali bo ta praksa ostala, bo pokazal čas. Vsi vemo, da je bila ta novost uvedena predvsem zaradi marketinga. Po drugi strani pa dobiš občutek, da je nogometna tekma zdaj razdeljena na štiri četrtine.

Se nogomet s tem počasi približuje ameriškemu formatu športa z jasnimi in čistimi prekinitvami?

Imam občutek, da bo ta Fifina zgodba, če bo sploh obstala, ostala omejena le na njihova tekmovanja. Ne verjamem, da bomo v Evropi gledali tako dolge prekinitve, predvsem zaradi drugačnega podnebja, saj tekem običajno ne igramo v takšni vročini. Dejstvo pa je, da ko organizatorji nekje vidijo večjo finančno korist, začnejo razmišljati o prodaji oglasnega prostora v tistih najbolj gledanih minutah, četudi na račun tega, da sama nogometna igra nekoliko izgubi svoj prvinski čar.

Vsako svetovno prvenstvo definira določen taktični trend. Kaj je bila rdeča nit letošnjega turnirja? Kakšne moderne smernice ste zaznali?

Zanimivo je, da visok pritisk, ki ga vsi tako radi spremljamo na največjih evropskih klubskih tekmah, na reprezentančni ravni enostavno ne pride toliko do izraza. Reprezentance, ki so se prebile v zaključne boje, niso bile izrazito usmerjene v visok pritisk na nasprotnikovi polovici. Deloma gre to pripisati turnirskemu formatu, saj morajo igralci zaradi velikega števila tekem varčevati z energijo. To je precej vplivalo na analitični pogled na igro. Predvsem mlajše nogometne analitike to malce moti, saj so navajeni bolj dinamičnih rešitev.

Izpostavil bi tudi Francijo. Čeprav so izpadli, so pokazali izjemno taktično prilagodljivost. Sposobni so bili igrati v vseh treh conah in obrambnih blokih. Z izjemo tekme proti Španiji, kjer niso bili dovolj dobro postavljeni, so skozi celoten turnir dominirali. Dokazali so, da lahko ekipa z vrhunskim napadom uspešno deluje v vseh fazah igre.

Prav tako že dalj časa ugotavljam, da se je način branjenja centralnih branilcev pred lastnim kazenskim prostorom spremenil. Ne bi rekel, da so slabši, so pa precej manj iznajdljivi v igri in niso toliko osredotočeni na individualno branjenje. Vse bolj se zanašajo na kolektivno postavitev. Profil branilca se je namreč razvil tako, da se danes primarno ocenjuje njihova igra z žogo in sposobnost organizacije napada, manj pa njihova primarna sposobnost samega branjenja kazenskega prostora.

Je ta trend opazen tudi splošno v evropskih ligah?

Da, in to že v mlajših kategorijah. Ko danes selekcioniraš igralce, najprej gledaš, ali so centralni branilci sposobni igrati. Druga stvar je njihova hitrost, saj morajo zaradi visokega pokrivanja hitro sprintati nazaj in loviti tekmece. Skorajda pa se ne posveča več pozornosti specifičnim individualnim taktičnim zahtevam, ki so bile včasih ključne – kot so pravilno postavljanje, podrsavanje in preprečevanje vtekanj za hrbet. Zelo redko še vidimo centralne branilce, ki izbijajo te osnovne naloge.

Profili igralcev, kot so bili Paolo Maldini, Alessandrto Nesta ali Rio Ferdinand, torej izginjajo?

Izjemno težko je danes najti takšne profile igralcev. Danes gre bolj za dobro postavljanje v t. i. rest defense (preventivno obrambo), kjer s pravilnim pozicioniranjem preprečuješ nasprotnikov protinapad že v začetni fazi, kar pa se večinoma dogaja višje na igrišču.

Zgovoren je podatek, ki ga je objavila Fifa, in sicer, da so se vtekanja napadalcev med branilce v primerjavi s prejšnjim prvenstvom v kar 40 odstotkih končali z zaključki na gol. Napadalci bodo seveda vedno iskali prostor za zadnjo linijo, a ta podatek hkrati dokazuje, da branilci ne opravljajo več svojih osnovnih obrambnih nalog.

Za navijače je to verjetno dobra novica, saj prinaša več zadetkov?

Seveda. Če pogledamo le zadnje zadetke v polfinalu med Španci in Francozi. Na primer pri Španiji in Pedru Porru, ali pa če analiziramo igro sicer vrhunskega branilca, kot je Dayot Upamecano. Pri obeh bi lahko videli ogromno individualnih napak pri samem branjenju.

Vsako prvenstvo čakamo na preboj bodisi azijske bodisi afriške reprezentance, vendar se na koncu vselej izkaže, da je Evropa še vedno korak pred vsemi.

Res je, Evropa prevladuje s svojim kontroliranim, pozicijskim nogometom. Evropske lige in liga prvakov predstavljajo vrhunec klubskega nogometa. Ker so trenerske službe postale tako nestanovitne, so trenerji prisiljeni v to, da želijo tekmo maksimalno kontrolirati. To storijo tako, da do potankosti nadzorujejo igralce in njihovo gibanje. Med ekipami, ki so se uvrstile v četrtfinale, bomo težko našli koga, ki še igra tisti romantični, nepredvidljivi nogomet, kot ga je včasih igrala Brazilija. V tem pogledu izstopa le Argentina.

Predvsem za afriške predstavnike se je zdelo, da bodo letos naredili tisti odločilni korak naprej, saj so se povsem enakovredno kosali z najboljšimi.

Bil sem med tistimi, ki so letos v polfinalu pričakovali vsaj eno afriško reprezentanco. Mislim, da je to le še vprašanje časa. Fizično so bili vedno dominantni, večina njihovih nogometašev pa igra v najboljših evropskih klubih. Celo na selektorskih položajih so naredili velik kakovostni preskok.

Kjer pa jim še vedno primanjkuje zrelosti, je celotna logistika okoli reprezentance. Od organizacije zvez do dogodkov izven terena, ki na velikih turnirjih pogosto prinašajo nepotrebne napetosti in vplivajo na igralce. Tu so še izkušnje iz preteklih prvenstev. Videli smo na primer preobrat Belgije proti Senegalu, kjer je Senegal vodil z 2:0, dominiral in si zaslužil napredovanje.

Veliko teh afriških reprezentantov je danes že rojenih in vzgojenih v Evropi.

Drži, tak primer je Maroko, ki tudi odličen primer vrhunske sistemske organizacije nogometne zveze, ki načrtno išče igralce po Evropi in jih uspešno vpeljuje v svoj model igre. S tem so dokazali, da so naredili ogromen napredek ne le v afriškem, ampak tudi v svetovnem merilu.

Letošnje prvenstvo se glede sodniških polemik ne razlikuje veliko od prejšnjih, se je pa morda prvič zgodilo, da v središču pozornosti niso bili sodniki, temveč sama tehnologija.

Pred leti, ko so se dogajale tiste očitne napake, ko žoga ni prečkala golove črte ali ko so se spregledali očitni prepovedani položaji, smo si vsi želeli več pravičnosti. Zdaj smo prišli do točke, ko z milimetrsko natančnostjo merimo vsako podrobnost.

Z vidika poštenosti je prav, da prevlada pravilna odločitev. Vendar pa je nogomet igra, v kateri prevladujejo čustva. Tehnologija in človeški faktor bi se morala osredotočiti le na tiste očitne napake (angl. clear and obvious, op. p.). Ni smiselno, da se navijači na tribunah veselimo zadetka, nato pa po dolgih minutah negotovosti ugotovimo, da gol zaradi milimetrskega prepovedanega položaja ne velja.

Svetovno prvenstvo je namreč en sam velik vrtiljak emocij. Tu se srečujejo različne kulture, države in nogometne filozofije. Igralci poleg svojega znanja na igrišče prinašajo izjemno domoljubje in čustveno pripadnost, zato porazi na tej ravni toliko bolj bolijo.

Je največji škandal na prvenstvu vseeno zanetila politika oziroma posredovanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa pri Fifi?

To je definitivno precedens. Da se sredi turnirja sprejme odločitev o prepolovitvi ali pogojnem odlogu kazni, se preprosto ne bi smelo dogajati. Vsako prvenstvo je najboljše takrat, ko se o organizatorju izven športnega konteksta ne govori preveč. Enako velja za sodnika. Najboljši je tisti, ki ga sploh ne opaziš. Fifa je tukaj naredila precej napak. Ob vsem denarju, ki se vrti v nogometu, je to sicer skoraj pričakovano, ni pa koristno za igro.

Se bo zaradi tega razdor med Evropo in Fifo še dodatno poglobil?

Fifa je sicer krovna svetovna organizacija, vendar se v zadnjem času morda preveč izpostavlja le Uefa, medtem ko so tu še druge celinske konfederacije. Potreben bo konsenz. Uefa, ki ima najmočnejše lige in reprezentance, lahko s svojimi odločitvami in izvedbo evropskih prvenstev jasno pokaže, da nekatere smernice niso dobre za razvoj nogometa. Po finalu se bodo strasti verjetno za nekaj časa umirile, nato pa bodo politične in finančne sile znova začele iskati nove poti in pristope.

Ali Fifa zdaj odkrito postavlja denar pred nogomet? Govori se že o naslednji širitvi na 64 udeleženk.

To bo zagotovo še dodatno razvodenelo kakovost igre in jo spustilo na zelo nizko raven. Svetovno prvenstvo bi moralo ostati ekskluzivni dogodek najboljših. Vendar je lov za denarjem, ki ga poganjata globalizacija športa in turistični razcvet, pripeljal do tega, da nogomet postaja igra bogatih in dejstvo je, da je teh na svetu veliko. Stadioni na prvenstvu so polni kljub izjemno visokim cenam vstopnic, torej obstajajo ljudje, ki si to lahko privoščijo. Fifa se tega zaveda in s te poti ni več vrnitve.

Po enomesečnem festivalu nogometa, je pred nami le še finale med Argentino in Španijo. Bo to resnično dvoboj dveh najboljših ekip na tem prvenstvu?

Po izpadu Francije, ki je veljala za glavnega favorita, lahko tako rečemo. Španija in Argentina sta si po eni strani zelo podobni, po drugi pa povsem različni. Španijo bi zaradi njene mladosti in taktične superiornosti v določenih fazah igre postavil v vlogo rahlega favorita.

Na drugi strani pa imamo Argentino, katere ekipni duh, značaj, želja in neomajna vera so neverjetni. Poleg tega imajo v svojih vrstah Lionela Messija – igralca, kakršnega nogometni svet še ni imel in ga verjetno nikoli več ne bo imel. Zato je izid nemogoče napovedati. Argentinci so dokazali, da se znajo vrniti iz težkih položajev in da imajo brezmejno zaupanje vase in v Messija. Verjamem, da so sposobni ubraniti naslov. Španci po drugi strani delujejo superiorno, vendar se sprašujem, ali lahko ponovijo tisto popolno taktično predstavo iz polfinala.

Fascinantno je, da je najboljši igralec prvenstva star skoraj 40 let. Kaj to pove o sodobnem nogometu? Je Messi preprosto tako dober ali pa je splošna kakovost nogometa padla?

Na tem prvenstvu smo videli kar nekaj veteranov, ki so prikazali odlične igre, vendar ko govorimo o Messiju, govorimo o izjemnem športnem fenomenu. Če bo nadaljeval s kariero, sem prepričan, da bo vrhunski tudi čez štiri leta. Lahko smo le hvaležni, da živimo v njegovem času in ga lahko opazujemo.

Pogosto poslušamo debate o tem, da drugi tečejo zanj in mu prepuščajo vse delo. Moje vprašanje je: kaj pa naj drugega delajo? Če imaš v ekipi takšnega igralca, moraš storiti vse, da ga postaviš v položaj, kjer lahko z eno potezo, podajo ali zadetkom odloči tekmo. Argentina z Messijem in brez njega sta dve povsem različni ekipi, njihova celotna igra je prilagojena njemu.

Proti Angliji ga je bilo neverjetno opazovati, kako je zahteval žogo in kako so mu soigralci nenehno podajali. To že bolj spominja na košarko kot pa na nogomet.

Je rojen vodja, ki prevzema polno odgovornost. Tudi če se Argentini ne bi uspelo vrniti, bi bila njihova vizija igre enaka. Messi se vedno izpostavi, tako v dobrem kot v slabem, soigralci pa to spoštujejo.
Zanimivo je primerjati tudi selektorja Lionela Scalonija in Luisa de la Fuenteja, ki sta si povsem drugačna.

Scaloni ima dva pomočnika, a zdi se, da je njegov glavni pomočnik prav Messi. V argentinski reprezentanci je ogromno medsebojne interakcije in skupnega sprejemanja odločitev. Na drugi strani ima De la Fuente ekipo, kjer se vsi podrejajo jasnemu sistemu s specifičnimi navodili in omejitvami.

Fasciniral me je podatek: na eni strani imamo Messija, ki skorajda ne teče, ampak hodi in dela ključno razliko, na drugi pa špansko reprezentanco, kjer ključni vezisti prav tako ne sprintajo veliko, pa z izjemno tehniko popolnoma dominirajo. To mi vliva upanje, da sodobni nogomet še vedno ponuja prostor igralcem z nogometno inteligenco in tistim pravim občutkom v nogah, ki niso nujno najhitrejši sprinterji ali fizično najbolj dominantni atleti.

Pozornost nogometne javnosti se bo zdaj z mednarodnih zelenic prevesila na domače. Vi z Ilirijo v novo sezono krenete 9. avgusta.

Izjemno vesel sem, da sem se po avanturi v tujini znova vrnil v slovenski nogomet. Ilirija je že vrsto let stabilen član druge slovenske lige. Za nami je nekaj težkih sezon, ko smo se borili za obstanek, zdaj pa imamo zelo mlado in ambiciozno ekipo z igralci, ki so šli skozi odlične mladinske šole, med katerimi bi izpostavil predvsem mariborsko, ki v mladinskih kategorijah spet posega po vrhu.

Smo v tretjem tednu priprav. Verjamem, da bo liga letos precej bolj izenačena kot lani in da bo veliko mladih fantov dobilo pravo priložnost. Pri meni zagotovo, saj je ekipa izjemno mlada. Imamo fante, ki so že okusili prvoligaški nogomet, in verjamem, da bodo v tej sezoni storili vse, da se izognemo boju za obstanek v zadnjih krogih.

Kakšni so torej cilji za to sezono in kako je nanje vplivalo sodelovanje z Mariborom?

Naši razvojni cilji ostajajo enaki. Ponuditi mladim, nadarjenim fantom možnost igranja na članski ravni in jih pripraviti na prestop v prvo slovensko ligo ali celo v tujino. Sam si vedno raje zastavim višje cilje. Želim si, da bi bili na lestvici bolj stabilni in da bi kazali konsistentne predstave. Z dobrimi rezultati bo rasla tudi samozavest fantov, s tem pa bodo postali bolj opazni pri prvoligaških klubih.

Koliko mariborskih igralcev imate trenutno na voljo?

Trenutno imamo v ekipi štiri fante, ki so bili pri nas že lani, nekateri mladi igralci pa so še vedno del priprav Maribora. Glede kadrovskih prihodov in odhodov sam nimam glavne besede, za to so zadolženi drugi ljudje v klubu. Vsekakor pa nam bo vsak igralec, ki v Mariboru ne bo dobil zadostne minutaže, prišel še kako prav. Ekipa je številčna in kakovostna, vendar vsekakor pričakujem, da bomo iz Maribora dobili še kakšno okrepitev.

Pri delu naj bi vam pomagal tudi legendarni Marcos Tavares. Kakšna bo njegova vloga?

Ne, ta informacija ne drži. To je bila bolj medijska zgodba, do dogovora namreč ni prišlo. V prejšnji sezoni, ko je ekipo vodil Radovan Karanović, je bilo v strokovnem štabu res več ljudi iz Maribora. Kluba sicer uspešno nadaljujeta sodelovanje, vendar Marcosa Tavaresa ni z nami.

Zagotovo bi bil z medijskega in strokovnega vidika velik doprinos za našo ekipo, saj gre za najboljšega strelca slovenske lige in izjemno osebnost. Kolikor sem seznanjen, bo ostal v mladinski šoli Maribora, kjer bo s svojimi bogatimi izkušnjami pomagal tamkajšnjim mladim igralcem.