Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Štirindvajset najboljših afriških nogometnih reprezentanc se ta čas v Slonokoščeni obali poteguje za naziv najboljšega na črni celini. A prvenstvo je hkrati tudi priložnost za prikaz izjemne moči in vpliva, ki jo ima na najrevnejšem kontinentu Kitajska.
Letošnja uvodna tekma afriškega prvenstva med Slonokoščeno obalo in Gvinejo Bissau je bila odigrana na stadionu Alassane Ouattara, ki je le eden od šestih najmodernejših nogometnih objektov, zgrajenih za letošnje tekmovanje najboljših reprezentanc črne celine.
Temeljni kamen za omenjeni stadion je bil postavljen že leta 2016, slavnostne ceremonije pa se je ob spremstvu šestih uradnikov kitajske ambasade udeležil tudi tedanji predsednik vlade Daniel Kablan Duncan.
Prisotnost Kitajcev še zdaleč ni bila presenečenje, nenazadnje je načrte za stadion izdelal pekinški arhitekturni biro, zgradilo pa gradbeno in inženirsko podjetje Beijing Construction Engineering Group. Obe podjetji sta v kitajski državni lasti.
Kitajska državna podjetja so bila močno vpletena tudi v gradnjo drugih turnirskih prizorišč. V San Pedru je stadion Laurent Pokou zgradilo podjetje China Civil Engineering Construction Corporation, skupina China National Building Material pa je bila glavni izvajalec del na stadionu Amadou Gon Coulibaly v Korhogu.
Politika “stadionske diplomacije”
Kot piše The Conversation – mreža neprofitnih medijev, ki na spletu objavljajo novice in raziskovalna poročila – so omenjeni projekti le nekateri od številnih, ki so del dolgoročne politike “stadionske diplomacije”, ki jo Kitajska izvaja po vsej afriški celini. Je namreč del pobude Pas in cesta, s katero želi predsednik Ši Džinping obuditi starodavno svilno pot, prek nje pa razširiti politični in gospodarski vpliv svoje države.
A njen glavni namen ni le spodbujanje trgovine, temveč tudi pospeševanje soodvisnosti med Kitajsko in drugimi narodi. Posledično so bili stadioni s strani azijske velesile afriškim državam pogosto podarjeni oziroma plačani z relativno poceni posojili.
Za Kitajsko so koristi očitne
Samo v zadnjih treh oziroma štirih desetletjih je Kitajska zgradila ali v celoti obnovila več kot 60 stadionov po vsem svetu. Večino v podsaharski Afriki pa tudi v Srednji Ameriki, Karibih in v Južnem Pacifiku. Zanimivo, Kitajska je financirala izgradnjo nogometnih stadionov na kar sedmih od zadnjih devetih afriških prvenstev.
Tudi leta 2012, ko je Gabon skupaj z Gvinejo Bissau gostil turnir, je Kitajska zgradila oba stadiona, le pet let pozneje, ko je bil Gabon znova gostitelj, pa še dodatna dva. Dandanes obmorska država v zahodni Srednji Afriki kar 15 odstotkov svojega izvoza – po večini surovo nafto in kobalt – proda prav na Kitajsko.
Identična zgodba se je ponovila v primeru Slonokoščene obale, v katero so Kitajci do leta 2020 investirali 1,5 milijarde dolarjev. Če je še leta 2016 njen izvoz na Kitajsko znašal okoli 100 milijonov dolarjev, je do danes ta narasel že na 700 milijonov dolarjev. Še večje koristi pa so imeli Kitajci od Angole, potem ko so leta 2010 tam za pol milijarde evrov zgradili štiri stadione, že leta 2017 pa od tam uvozili za 28 milijard produktov, pri čemer je znova prevladovala surova nafta, so že pred leti ugotavljali pri Policyforum.
Čeprav naj bi stadionska diplomacija uradno veljala za vzajemno koristno, pa ima ta tudi številne kritike. Za Kitajsko so koristi očitne. Stadionska diplomacija ji omogoča širitev interesne sfere na črni celini, kar pogosto pripelje do političnih neravnovesij, afriški narodi pa postanejo prepuščeni ukazu Pekinga, poroča The Conversation. Istočasno je Afrika postala neprecenljiv vir surovin, ki poganja gospodarsko rast Kitajske in ji pomaga ohranjati svetovno prevlado v sektorjih, kot sta proizvodnja baterij in telekomunikacije.
V igro vstopa nov tekmec
A Kitajci so v zadnjem obdobju dobili resnega tekmeca v Savdski Arabiji, ki je oblikovala lasten načrt za ekonomsko preobrazbo in razvoj. Ta vključuje naložbe v višini več sto milijard dolarjev, končni cilj pa je postati afro-evrazijsko središče mednarodnega nogometa.
Zalivska država je tako že postala glavni pokrovitelj afriške nogometne lige – vsakoletnega klubskega kontinentalnega tekmovanja, savdska nogometna zveza pa je z mavretansko kot del prizadevanj za krepitev odnosov med državama že sklenila dogovor za usposabljanje nogometnih sodnikov in razvoj tamkajšnje infrastrukture.
Poteza Savdske Arabije je zaenkrat deležna mešanih odzivov. Medtem ko ji nekateri očitajo, da ob usihajočem povpraševanju zahodnih držav poskuša povečati odvisnost Afrike od njihove nafte, so spet drugi prepričani, da si Savdska Arabija poskuša zagotoviti dostop do dragocenih afriških naravnih virov, kot so baker, litij in kobalt, ki bi še pospešili njene gospodarske reforme.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!