Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
S Harisom Vučkićem, nekoč čudežnim dečkom slovenskega nogometa, o presenetljivem prestopu na Tajsko, življenju in nogometu v Aziji, Newcastle Unitedu, reprezentanci in še o marsičem. Tudi o ponudbah Maribora in Olimpije, ki ju je imel na mizi.
V dresu Domžal je debitiral, ko je bil star 15 let, 9 mesecev in 3 dni ter postal najmlajši nogometaš v zgodovini slovenske lige, kar je še danes. Ob debiju v članski reprezentanci je imel 19 let, 6 mesecev in 8 dni. Ko je bil star vsega 16 let, so se zanj zanimali številni velikani, tudi AC Milan in Manchester United.
Na koncu je prestopil v Newcastle United in za kultni angleški klub med člani prvič zaigral 9 dni po 17. rojstnem dnevu. Z 19 leti in 7 dnevi je debitiral tudi v angleški premier ligi. O morebitnem čudežnem nogometnem dečku so takrat pisali tudi mediji v tujini. Potem se je huje poškodoval, zdravje pa mu jo je zagodlo tudi pozneje.
“O poškodbah nočem preveč govoriti. Kaj bi bilo, če bi bilo, ne vem. Vse se je zgodilo z razlogom. To so izkušnje, s katerimi sem zrastel kot oseba in se naučil drugih stvari. Morda pa bi bilo brez poškodb na koncu slabše. Kar se je zgodilo v preteklosti, me ne zanima več. Gledam samo naprej. Grem iz dneva v dan. Trudim se in uživam v tem, kar delam,” se je Haris Vučkić, ki je dal med uro trajajočim sproščenim pogovorom vedeti, da ga vračanje v preteklost moti. Z življenjem, kot ga ima, je zelo zadovoljen.
“Življenje mi je v nogometu nekaj vzelo, po drugi strani pa mi dalo ogromno, tako da se res ne morem pritoževati. Res je, da ne igram za Real Madrid, imam pa super družino, zdrava otroka. Čudovito življenje. Tudi zdaj, na Tajskem, je vse super. Odličen, zelo organiziran klub z veliko navijači. Tudi mesto je lepo mesto. Z družino uživamo,” je povedal izkušeni nogometaš, ki je po letih igranja v Angliji, na Škotskem, na Nizozemskem, v Španiji in na Hrvaškem pred kratkim presenetil s prestopom na Tajsko.
Konec lanskega leta je postal član najboljšega tamkajšnjega nogometnega kluba Buriram Uniteda, ki je v prejšnji sezoni v tajskem nogometu osvojil vse. Državni in oba pokalna naslova. Kako se je ofenzivni vezist, ki pri 30 letih v nogometu še zdaleč ni rekel zadnje, v Aziji znašel?
Za vami sta prva dva meseca življenja na Tajskem. Kako je?
Zadovoljen sem. Vse je super. Prišel sem v dober, zelo organiziran klub, tudi na igrišču nam gre dobro. V prvenstvu smo vodilni, v obeh pokalnih tekmovanjih smo še v igri. Mesto Buriram ni ravno veliko, čeprav je klub eden največjih v državi, a je lepo. Vroče je, vreme je lepo, s prilagoditvijo na novo kulturo z družino nismo imeli težav. Hrana je dobra, azijska kultura mi je všeč.
Manjši minus je, ker angleško tukaj ne govori veliko ljudi, a tudi s tem nimamo težav. Vedno je na voljo prevajalec. Naučil sem se tudi nekaj besed tajskega jezika, a dvomim, da ga bom kdaj obvladal. Je pretežko. Če se vsak dan naučim eno besedo, sem zadovoljen.
Kako mesto diha z nogometom?
Nogometni klub ima v mestu pomembno vlogo. Naši navijači so med najbolj številčnimi v državi. Na domačem stadionu je v povprečju več kot 20 tisoč ljudi. Vzdušje je zelo dobro, imamo tudi skupino ultras navijačev. Spremljajo nas tudi na gostujočih tekmah. Ko gostujemo, je sektor za gostujoče navijače vedno poln. Ljudje te, kamorkoli prideš, poznajo. Želijo fotografijo, avtogram. Ni pa tega preveč. Ravno prav.
Za vami sta tudi dva derbija proti ekipi Muang Thong United, ki je vaš največji tekmec. Kako je bilo?
Da, na teh tekmah je vzdušje še veliko bolj vroče. Obakrat smo igrali v gosteh. Muang Thong ima stadion po vzoru tistih, ki jih vidimo na Otoku, tribune so zelo blizu igrišča. Super je bilo. V pokalu smo zmagali, v prvenstvu pa smo uprizorili pravcato dramo.
Še 15 minut pred koncem smo zaostajali z 1:4, nato pa v 92. minuti prišli do remija s 4:4 in osvojili pomembno točko. Še bolj je ta rezultat pomemben zaradi tega, ker smo pokazali značaj. Vse je lepo in prav, ko zmaguješ, a šele ko si v takšnem položaju, ekipa pokaže svoj pravi obraz. Za samozavest je bil ta rezultat zelo pomemben.
Kakšen je tajski nogomet?
Z najboljšimi ligami na svetu, angleško, špansko, italijansko, francosko in nemško, se seveda ne more primerjati, ampak liga ni slaba. Če nisi stoodstoten, ne moreš zmagovati. Moraš se truditi, na vsaki tekmi dati vse od sebe.
Tudi v ekipi, če želiš igrati. Pri Buriramu je v ekipi pet tujcev, igrajo lahko le trije. Če nisi dober, v vrsti že čaka naslednji, ki te bo zamenjal. Imamo tudi pet tajskih reprezentantov, ekipa je kakovostna.
Kakšno vlogo ima na Tajskem nogomet?
Zelo priljubljen je. Zanimanja zanj je veliko. V časopisih, po televiziji je vseskozi prisoten nogomet. Tudi klubi so zelo organizirani. Ne samo v prvi ligi. V pokalu smo igrali proti drugoligašu, ki ima sijajen stadion. Tako je praktično z vsemi preostalimi klubi.
Kakšen klub Buriram United?
Njegov lastnik je tajski politik Newin Chidchob, ki je zelo vpliven in je tudi lastnik dirkalne steze, na kateri potekajo motoristične dirke Moto GP, sicer pa je nor na nogomet. Ni običajen predsednik, ki bi klub obiskal dvakrat, trikrat na teden. Prisoten je vseskozi. Je velik nogometni fanatik. Vsepovsod je zraven. Na treningih, tekmah. V delo kluba je zelo vpet. Zanima ga vse.
Je pa klub zelo organiziran. Pogoji, ki jih imamo na voljo, so sijajni. Imamo dva dobra trening centra. Enega v Buriramu, enega pa blizu Bangkoka, kjer smo pogosto v času gostovanj. Večina preostalih prvoligašev namreč prihaja iz Bangkoka oziroma okolice.
Cilji kluba so verjetno torej najvišji?
Da, vedno gremo po vse lovorike. Pritisk je kar velik. Tako v klubu kot tudi od zunaj. K sreči nam gre za zdaj super. V prvenstvu imamo na vrhu visoko prednost, v ligaškem pokalu smo v četrtfinalu, v pokalu FA pa v polfinalu. Ambicije so najvišje, želimo vse tri lovorike, ampak v nogometu nikoli ne veš, kaj te čaka.
Veseli me, da bomo v naslednji sezoni tudi v azijski ligi prvakov, ki nam bo dala odgovor, kako dobri smo. Ampak počasi … Najprej je treba dokončati to sezono, osvojiti vse tri lovorike, potem pa gremo naprej.
Kakšno vlogo imate v ekipi, kako so vas sprejeli soigralci?
Trener je Japonec Masatada Ishii, nekdanji trener japonskih Kashime Antlers in Avispe Fukuoke, ki je dober trener, taktično odlično podkovan. Veseli me tudi to, da želi igrati nogomet. Mene vidi kot drugega napadalca, igram na mestu ofenzivnega vezista.
Z vlogo sem zadovoljen. S tem, kako me je sprejela ekipa, tudi. Počutim se zelo dobro, vsi soigralci so okej. Z izkušnjami, ki sem jih nabral v številnih ligah, sem jim lahko v pomoč. Včasih vprašajo za kak nasvet.
Kako pa ste zadovoljni z osebnim učinkom? Na prvih šestih tekmah ste zabili dva gola, dodali ste tudi asistenco.
Ja, za zdaj sem zadovoljen. Tudi v klubu mi dajejo vedeti, da je podobno. Seveda je vedno lahko bolje. Je pa najpomembneje, da sem zdrav, da igram in prihajam v priložnosti. Mogoče bi lahko dal še kak gol več, ampak počasi … Goli bodo že prišli. Vesel sem predvsem, da nam gre na igrišču dobro in zmagujemo.
Kako je do prestopa na Tajskem, s katerim ste presenetili marsikoga, sploh prišlo?
Ko sem bil na Reki, je Rijeka prejela ponudbo. To, kar se je pisalo, da so me pri Rijeki prečrtali, ni res. Dobili so ponudbo in jo sprejeli. Poklical me je agent in mi povedal, da ima na mizi nekaj ponudb. Ena je bila tudi z Japonske, ampak na koncu sem se odločil za Buriram, ki se bori za lovorike in je zelo dobro organiziran klub.
Želel sem narediti nov korak. Dolgo časa sem bil v Evropi, odločil sem se za nov izziv. Z Buriramom se je vse sestavilo, zato sem se odločil, da pridem sem. Hvala bogu zdaj lahko ugotovim, da sem se odločil pravilno.
So pomembno vlogo odigrale tudi finance?
Seveda je denar pomemben, ponudba je bila kar visoka, a se za odhod na Tajsko nisem odločil le zaradi denarja. Veliko vlogo je odigral tudi nogomet. Projekt, ki so mi ga tukaj predstavili. Kot sem rekel, za zdaj sem zelo zadovoljen. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.
Ste se, preden ste sprejeli odločitev, o tajskem nogometu pozanimali tudi pri drugemu Slovencu, ki nogomet igra tam, Arisu Zarifoviću, ki je član Prachuapa.
Seveda, preden sem odšel na Tajsko, sem ga poklical in ga malo povprašal o mojem klubu, o ligi. Pomagal mi je z informacijami, mi povedal, da je Buriram klub, ki ima najvišje ambicije, se bori za lovorike, igra ligo prvakov … Tudi zato se mi je bilo lažje odločiti. Z njim sva tudi sicer občasno v stikih. Ravno v nedeljo (danes, op.p.) se bomo v prvenstvu prvič pomerili z njegovim klubom. Tega, da se bova videla, se zelo veselim.
Ste imeli v tem obdobju na mizi tudi kakšno ponudbo iz Slovenije?
Ne, zdaj ne.
Prej?
Preden sem odšel na Reko, me je snubil Maribor. Slišal sem se s športnim direktorjem Markom Šulerjem, imela sva zelo odkrit pogovor. Moram priznati, da me je zamikalo, da bi odšel. Maribor je najboljši slovenski klub, toda takrat sem se v glavi že odločil za Rijeko, tako da sem šel tja. Sem pa imel z Mariborom iskreno, dobro komunikacijo.
Si vas je iz Slovenije želel še kdo?
Preden sem odšel na Nizozemsko, sem imel na mizi ponudbo Olimpije. Dobila sva se z njenim takratni športnim direktorjem Nenadom Protego, ampak takrat pa še res nisem bil pripravljen na to, da bi se vrnil v Slovenijo. Prišla je ponudba iz Twenteja, ki me je takoj prepričala.
Nizozemska liga je pravšnja za nogometaša, kot sem bil takrat jaz, ko sem se vračal na najvišjo raven. Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da sem se odločil pravilno. Tam mi je šlo nekaj časa res dobro. Postal sem reprezentant, uspel mi je tudi lep prestop v Zaragozo.
Pred prihodom na Tajsko ste bili leto in pol član Rijeke. Kako je bilo?
V prvi sezoni je bilo super. Igrali smo dobro, imeli dobrega trenerja, igralce. V prvenstvu smo bili visoko, prišli smo tudi do finala pokalnega tekmovanja, tudi meni je šlo dobro. Sezona je bila zelo dobra. Potem je prišlo do številnih sprememb. Okostje ekipe je odšlo, prišli smo v rezultatsko krizo, menjavali so se trenerji, vse slabo se je zvalilo na Rijeko.
Tudi to je bil eden od razlogov, da sem se odločil za odhod. Je pa to klub, ki ga bom vedno nosil v srcu. Reka je mesto, kjer se je rodila moja hčer. Rijeko še vedno spremljam in sem vesel, ker jim gre zdaj dobro. Z novim trenerjem Sergejem Jakirovićem, o katerem sem slišal veliko dobrega, so začeli nizati dobre rezultate. Upam, da bo tako tudi v prihodnosti.
Na Hrvaško ste prišli iz Španije, kjer bili v sezoni 2020/21, a ste za Zaragozo v drugi ligi igrali bolj malo. Kaj se je dogajalo?
Ni se izšlo po načrtih. Po enem mesecu so zamenjali trenerja in športnega direktorja, ki me je pripeljal, znašel sem se na stranskem tiru. Skorajda celotno sezono sem sedel na klopi, s čimer se seveda nisem sprijaznil. Zato sem želel čim prej oditi. V pravem trenutku je potem na vrata potrkala Rijeka.
V Španijo ste odšli po odlični sezoni na Nizozemskem, ko ste v 25 nastopih v tamkajšnji prvi ligi dosegli 11 golov. Pri Twenteju, kjer ste bili tri leta, ste imeli najprej veliko težav s poškodbami, zaradi poškodbe kolena ste bili z igrišč odsotni več kot leto dni, potem pa ste v sezoni 2019/20 eksplodirali.
Da, tista sezona je bila res super. Igral sem, zabijal gole. Vse je bilo sijajno. Verjetno moja najboljša sezona v karieri. Na Nizozemskem sem užival, liga je bila po mojem okusu, ekipa tudi. Vse je bilo tako, kot sem si lahko le želel. Dobil sem tudi vpoklic v reprezentanco.
V članski izbrani vrsti ste pred tem debitirali že z 19 leti, a vas potem ni bilo zraven več kot sedem let. Menite, da bi si priložnost zaslužili že prej?
Nočem se ozirati v preteklost. Veliko se pogovarjava o preteklosti, a sam raje gledam v prihodnost. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Sem na Tajskem, gremo dalje.
Pa vseeno nameniva še nekaj besed reprezentanci. Leta 2020 ste za Slovenijo zabili pet golov in bili njen najboljši strelec. Potem ste s seznama selektorja Matjaža Keka izginili. Sta se v tem času kaj slišala?
Ne. Niti enkrat.
Na reprezentančni dres še upate?
Če me bo selektor klical, bom z veseljem prišel, to sem vedno govoril. Vedno sem bil ponosen, če sem lahko oblekel reprezentančni dres. V katerikoli selekciji. Če bom dobil vpoklic, se bom z največjim veseljem odzval. Ne glede na to, kje bom igral.
Reprezentanco spremljate?
Da, seveda. Veseli me, ker je Slovenija v zadnjem času začela rezultatski vzpon. Pokazala je veliko. Zdi se mi, da se je sestavila lepa ekipa. Prihodnosti se lahko zelo veselimo. Tudi zaradi tega, ker je bil žreb kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2024 precej ugoden. Verjamem, da se po dolgem času lahko uvrstimo na veliko tekmovanje.
Sami ste bili pred več kot desetletjem velik up slovenskega nogometa. Zdaj je v podobni vlogi 19-letni Benjamin Šeško, ki je nase močno opozoril v zadnjem letu. Kako vidite njegovo pot?
Je res zelo nadarjen. To je na zadnjih tekmah pokazal tudi v dresu Slovenije. Goli, asistence, preigravanja, njegova hitrost … Uspel mu je tudi lep prestop v Leipzig, pri katerem bo lahko naredil nov korak naprej. Mu pa zagotovo ne bo lahko. Zdaj se pravo delo šele začenja. Verjamem, da bo uspel. Je top talent.
Sami ste v slovenskem nogometu nase prvič opozorili, ko ste pri vsega 15 letih zaigrali v prvi slovenski ligi in postali najmlajši debitant v njeni zgodovini. Bili ste celo premladi, tako da so bile Domžale, ki so postale prvak, zaradi tega kaznovane. Hitro ste se znašli v središču pozornosti. Kako je bilo?
O tem sploh nisem razmišljal. Bil sem 15-letnik, ki je le užival v nogometu. Ljudje v Domžalah so v meni pač videli potencial in mi dali priložnost. Potem sem bil medijsko precej izpostavljen. Tudi zaradi tega, ker so nam zaradi kršenja pravil odvzeli šest točk. Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je bilo to s strani Domžal načrtno. Vedeli so, kaj delajo.
Ko za neko ekipo zaigra 15-letnik, so skavti takoj pozorni. Nenazadnje se je čez leto dni zgodil prestop v Newcastle United. Ampak jaz se s tem nisem obremenjeval. Bil sem otrok, ki je užival v nogometu. Spomnim se, kako dobro sem se imel, ko smo po naslovu proslavljali na strehi avtobusa in sva si z Brazilcem Juninhom pobarvala lase. To so trenutki, ki jih ne bom pozabil nikoli.
Vašo kariero je nedvomno zaznamoval Newcastle United, pri katerem so imeli z vami velike načrte. V članski ekipi ste debitirali kot 17-letnik in že dve leti pozneje prvič zaigrali v elitni angleški premierligi. Član kluba s kultnega St. James Parka ste bili kar deset let, a ste po hudi poškodbi povečini s statusom posojenega nogometaša igrali drugje.
Ko sem kot tako mlad dočakal priložnost med člani Newcastle Uniteda, sem bil predvsem ponosen in vesel, a sem se hkrati zavedal, da se pravo delo šele začenja. Začelo se je res super, potem je bilo malo manj.
Huda poškodba, zaradi katere sem bil odsoten leto dni, je ustavila moj napredek. Sledile so posoje v nižje lige Brentford, Wigan, Roterham, Glasgow Rangers, Cardiff City, kjer mlademu nogometašu ni lahko.
Vsak klub, vsaka liga so mi dale izkušnje. Nekatere so bile dobre, druge slabe, je bilo pa težko. Nižje, kot greš v Angliji po ligah, bolj je žoga v zraku. Tak način igre mi ni ustrezal. Hvala bogu sem potem odšel na Nizozemsko, kjer se igra lep, taktično in tehnično dovršen nogomet.
Vmes ste, ko se je ta vračal iz druge lige, tri mesece igrali tudi za velikana škotskega nogometa Glasgow Rangers. Kako je bilo in zakaj tam niste ostali dlje časa?
Res je bilo lepo. Spomnim se predvsem tega, da je bilo, čeprav smo igrali v drugi ligi, na vsaki tekmi 50 tisoč ljudi. Ni pomembno, v kateri ligi igraš, tam vedno navijajo za svoj klub. To so vseskozi govorili. Škoda, da ni vsaj približno podobno v Sloveniji.
To je bil res top klub, s fanatičnimi navijači, dal sem nekaj golov, ljudje so me hitro vzljubili. Lepo je bilo, zato sem želel ostati, a ponudba, ki jo je dal zame Rangers, Newcastla ni zadovoljila. Boljša je bila tista, ki je prišla z naslova Wigana, zato sem odšel tja. Škoda, da ni bilo drugače. V tistih nekaj mesecih v Glasgowu sem užival.
Da so vas pri Newcastle Unitedu cenili, potrjuje tudi dejstvo, da ste bili njegov član kar deset let. Zdaj, s prihodom bogatih lastnikov iz Savdske Arabije, ima ta klub najvišje cilje. Ga še spremljate?
Seveda ga, za Newcastle United bom navijal vedno. To je moj klub, katerega član sem bil več kot pol kariere. Zdaj so dobili lastnike, ki imajo neomejeno količino denarja, a z njim ne razmetavajo, kar mi je všeč. Zdi se mi, da delajo dobro. Vesel sem, da so navijači, ki res dihajo s klubom, končno dobili to, kar so si zaslužili. Tudi rezultati so dobri, česar sem zelo vesel.
Z nekaterimi ljudmi iz kluba in mesta sem še v stikih. Pogosto se o Newcastlu pogovarjam tudi z Jamesom Tavernierjem, kapetanom Rangersa, s katerim sva se skupaj prebijala skozi akademijo Newcastla. On je zdaj legenda Rangersa, za katerega je odigral skoraj 400 tekem.
Se kdaj sprašujete, kje bi bili, če ne bi bilo poškodb, danes vi?
Res je, imel sem veliko nesreče, a ne želim gledati v preteklost in razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Mogoče bi igral na najvišji ravni, mogoče pa bi se že po nekaj letih vrnil v Slovenijo.
Zadovoljen sem s tem, kaj mi je uspelo. Sem pozitiven, skromen. Vesel sem, kako sem se razvil kot človek. Kaj se mi je v življenju zgodilo. Izven nogometa so se mi dogajale res lepe stvari. Imam super družino, zdrave otroke. Nekatere stvari, ki mi jih je nogomet na eni strani vzel, mi jih je življenje na drugi strani vrnilo.
Se nameravate vrniti v Evropo?
Trenutno sem z glavo predvsem na Tajskem. Pogodbo z Buriramom imam do konca leta 2024. Tukaj sem, zadovoljen sem. Kaj bo prinesla prihodnost, pa ne vem.
Je opcija, da kariero zaključite v Domžalah?
Čim dlje bi rad ostal v tujini. Ko bo prišel čas za vrnitev in če bom še vedno motiviran, zdravje pa mi bo dopustilo, se morda res lahko zgodi tudi to. Domžale so moj klub.
Do kdaj nameravate igrati?
Motivacije mi ne manjka. Ko gledam, do kdaj igrajo nekateri na najvišji ravni, se mi zdi, da bi bil tudi jaz lahko aktiven še vsaj do 35. leta. Bomo videli. Dokler bom motiviran in bom z veseljem hodil na treninge, bom igral. Ko bom videl, da to ni več to, se bom upokojil.
Načrte za obdobje po koncu kariere že snujete?
Če bi rekel, da o tem ne razmišljam, bi lagal. Opažam, da me vse bolj zanima nogomet tudi iz drugega zornega kota. Treningi, taktika. Morda bi bil trener. Mogoče nogometni agent. Nogomet res obožujem in o njem vem veliko. Pridobil sem seveda tudi ogromno izkušenj. Ampak o tem bom lahko več povedal čez tri, štiri leta. Zdaj sem še nogometaš in mislim predvsem na igralsko kariero.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!