Jasmin Kurtić je danes eden najboljših in najbogatejših slovenskih nogometašev, ki v Grčiji preživlja pravljične mesece, njegova življenjska zgodba pa bi s podpisom kakšnega dobrega režiserja lahko postala filmska uspešnica. O tem, kako se je prebil do zvezd, je izkušeni slovenski reprezentant spregovoril v intervjuju za Sportklub, govoril pa tudi o vtisih iz Paoka in Soluna, o slovenski reprezentanci in tudi o Josipu Iličiću.

“Ni me sram priznati, kaj in kdo sem. Kakšne so moje korenine. Začel sem z ničle, zato sem ponosen, da sem danes tu, kjer sem,” pove in z “ničlo” cilja na začetke v Kanižarici. Majhnem naselju na zahodu Bele krajine, v katerem je odraščal. Tam je do leta 1997 obratoval rudnik, v katerem je delal njegov oče, pa še pred tem tudi dedek. On za rudarsko opremo nikoli ni poprijel, je pa zato svoj čas vsak dan v rokah držal varilni aparat.

Tako je bilo še ne tako dolgo nazaj. Pred dobrim desetletjem, ko je bil v Kanižarici zaposlen kot varilec in ob tem igral nogomet v drugi slovenski ligi. V Beli krajini, od koder je leta 2010 odšel v Gorico. Od tam naprej se je zgodba odvila kot na filmskem platnu. Že po polovici leta je, malo za svojim zdajšnjim velikim prijateljem Josipom Iličićem, odšel v Palermo in v Italiji ostal deset let in pol.

Čeprav v slovenskem prostoru tega statusa prevečkrat ne uživa, je brez dvoma eden najboljših, kar jih je dal slovenski nogomet. Če parafraziramo nedavne besede Cristiana Ronalda – številke povedo vse. Skoraj 300 nastopov v prvi italijanski ligi, več kot 500 tekem članskega nogometa na najvišji ravni.

Iličićeve težave so se na žalost vrnile

Nogomet

4. Feb 2022 3

Nogomet

4. Feb 2022 3

S 74 nastopi za Slovenijo se počasi približuje elitni deseterici. Zanimivo, njegov strm, filmski vzpon se je začel ravno med poletjem, v katerem smo s svetovnim prvenstvom v Južnoafriški republiki doživeli vrhunec zadnje nogometne pravljice.

Sam v reprezentančnem dresu česa podobnega na žalost še ni doživel. “Verjemite mi, tega si želim bolj kot katerikoli Slovenec. Katerikoli!” je povedal 33-letni osrednji vezist, ki je lani prestopil v Grčijo in tam povsem nepričakovano postal pravi golgeter. V Paoku je podrl vse svoje strelske rekorde in zabil že neverjetnih 16 golov. S 15 zadetki je tudi najboljši strelec tamkajšnje prve nogometne lige.

Za nameček gre klubu odlično. Možnosti za lovoriko ima tako v prvenstvu, pokalu kot tudi evropski konferenčni ligi. V njej je ta teden po pravcati drami izločil danski Midtjylland. Po enajstmetrovkah. Odločilni strel je zadel kdo drug kot nogometaš s številko 27. Ni ravno novi grški bog,  je pa zagotovo nogometni bog Soluna. Jasmin Kurtić.

Po prestopu v Grčijo v Solunu preživljate pravcato pravljico. Ekipi gre odlično, vi pa ste poskrbeli za pravcato strelsko eksplozijo.
Res mi gre dobro, a sezone še ni konec. Treba se je truditi do konca. Če sem povsem iskren, tega, da bom tako učinkovit, res nisem pričakoval, a sem seveda zadovoljen. V veliki meri so za to zaslužni ljudje v klubu, ki so imeli veliko zaupanje vame, mi verjeli in me želeli pripeljati za vsako ceno. Morda je tudi to prineslo dodatno motivacijo, da se res potrudim in dam še več. Največ, kar lahko. Za zdaj je vse okej. Zadovoljni so oni, zadovoljen sem jaz, ampak na koncu bo najpomembnejše, kaj bo naredila ekipa. Želimo največ.

Večino kariere ste igrali kot osrednji vezist, katerega glavna naloga ni doseganje zadetkov. Kako to, da ste zdaj tako učinkoviti? Se je vaša vloga v moštvu spremenila?

Niti ne. Igram tako, kot sem igral povsod. Na mestu enega od dveh defenzivnih vezistov. Veliko delam v obrambi. Pomočniki glavnega trenerja so Italijani, v naši ekipi je velik poudarek na taktiki. Imam enake naloge, kot sem jih imel v Italiji. Potem je od igralca samega odvisno, kolikokrat bo šel naprej. Paok je ekipa, ki ima žogo veliko v svojih nogah in napada, tako da se lažje znajdem v priložnosti.

Trenutno ste celo vodilni strelec lige. Se morda spogledujete z nazivom najboljšega strelca ob koncu sezone?
Ne, o tem sploh ne razmišljam. Vesel sem, da sem trenutno najboljši strelec, kar je daleč nad mojimi pričakovanji in pričakovanji vsakega, ki spremlja nogomet. Sem defenzivni vezist, tako da zabijanje golov ni moja naloga. Z nazivom najboljšega strelca se ne obremenjujem. Če bom imel priložnost, jo bom zagrabil, ampak o tem razmišljam. Pustimo se presenetiti. Kar bo, bo. Na koncu je najpomembnejše, kakšne rezultate bo imela ekipa.

Kar devet golov ste dosegli z enajstmetrovk.

Enajstmetrovk je bilo res veliko, ampak jih je treba tudi realizirati, kar ni vedno lahko. Nogometaši, ki jih izvajajo, to dobro vedo. Zapravil sem le eno od desetih. Prvič v karieri se mi je zgodilo, da sem tolikokrat stal pred belo točko. Za zdaj mi gre super. Bomo videli, kako bo dalje.

V Solun ste poleti prišli kot velika okrepitev. Pritisk vas očitno ni ustavil, ampak nasprotno.
Preden sem prišel v Paok, sem vedel, zakaj prihajam. O tem sem se pogovarjal tudi s predsednikom Paoka. Pričakovanja so bila velika. Pritisk je bil velik. Vedel sem, da moram dati nekaj več. Se potruditi, da bom upravičil njihova visoka pričakovanja. Morda z goli, morda pa z borbenostjo in profesionalnostjo. Vesel sem, da mi je uspelo. Glede vsega.

Kako je do prestopa prišlo? Po več kot desetletju življenja v Italiji ste z odhodom v Grčijo malo presenetili.

Tudi mene je presenetilo. Sprehajal sem se z družino, ko me je poklical agent in mi predstavil možnost, da se preselim v Paok. Takrat niti nisem vedel, za kaj točno gre. Presenečen sem bil, nisem vedel, kaj naj odgovorim. Rekel sem mu, naj mi da nekaj dni, da se odločim. Želel sem si, da bi ostal v Italiji, toda potem sem videl, kako zelo si me Grki želijo in sem mnenje spremenil. Odločil sem se, da sprejmem nov izziv, potem pa bomo videli, kaj bo. Vesel sem, da se je razpletlo sanjsko.

Česa si s Paokom želite? Trenutno ste na drugem mestu in za vodilnim Oylmpiakosom zaostajate za enajst točk. Še upate na naslov?
Vse je mogoče, zdaj se začenja “play-off”, v katerem se bo najboljših šest moštev med seboj pomerilo dvakrat. Olympiakos ima sicer precej visoko prednost in ne dela napak. Imeli smo priložnost, da ga doma premagamo, ampak je nismo izkoristili, čeprav smo bili veliko boljši. Olympiakos zna igrati na rezultat. Ko zabije gol, zdrži do konca. Bomo pa naredili vse, da ga ujamemo. Še vedno verjamemo, da lahko. Prvenstvo še ni zaključeno. Vse je odprto.

Pa pokal, v katerem ste v polfinalu, in evropska konferenčna liga, v kateri ste se prebili do osmine finala?
Gremo iz tekme v tekmo. Na vsaki tekmi želimo začeti čim bolje in zmagati. Klub ima tako mentaliteto, da hoče zmagati vedno in povsod. To prinaša pritisk, a je predvsem za mlade nogometaše dobrodošlo, saj hitro dobijo zmagovalno miselnost. Bomo videli. Ciljamo na vse, kaj se bo zgodilo, pa ne vem. To je nogomet.

Kako so vas Grki ob prihodu sprejeli?
Naletel sem na nor sprejem, verjetno ste ga videli tudi na socialnih omrežjih. Vse je bilo super od prvega dne. Tudi soigralci so me dobro sprejeli. Vse je bilo in je tako, kot bi si lahko le želel. Grki so nori na nogomet. Vedel sem, da je tako, tukaj sem namreč enkrat gostoval s Fiorentino in se v to prepričal, a si nisem mislil, da nogomet obožujejo tako zelo. Še posebej navijači Paoka so res fanatični. Nihče v Grčiji nima takih navijačev, kot jih imamo mi. Kar se tega tiče, je res noro.

Pa življenje nogometnega zvezdnika v Solunu?
Vse je okej. Sprehajam se po mestu, tu in tam te kdo prepozna, ljudje so zelo prijazni. Dokler bodo rezultati dobri, bo tako. Če bodo slabši, kdo ve … Je pa za zdaj vse super. Z družino se počutimo odlično. Jezika sicer ne razumem, a se brez težav sporazumevam, vse ostalo pa je tako, kot bi si lahko le želel. Življenje je lepo. Živimo na morju, hrana je dobra, ljudje so prijazni … Vse je brezhibno.

Da vam gre dobro na igrišču, verjetno pomaga tudi umirjeno družinsko življenje, na katerega ste od nekdaj prisegali. Zdaj, ko ste oče, verjetno še bolj.
Seveda. Verjamem, da je to, če imaš za sabo srečno in zadovoljno družino, velik plus. Potem je vse lažje. Glede tega je pri meni res super. Vsi smo zadovoljni in srečni. Če je srečna moja družina, sem srečen tudi jaz. Bolj sproščen. Posledično pa tudi igram bolje. Družina je najpomembnejša stvar v življenju. Tako je bilo pri nas vedno.

Prihajate iz zelo skromne, delavske družine.
Da, tega me nikoli ni bilo sram priznati. Preteklost je preteklost, a se je vedno dobro spomniti, iz kje si prišel, kje so tvoje korenine. Začel sem z ničle. Ponosen sem na to, do kam sem prišel. Vedno sem garal in trdo delal. Ne samo na igrišču, tudi sicer. Tako so me vzgojili.

Oče je bil rudar. Zdaj je v pokoju, mama pa še kar dela, čeprav ji ne bi bilo treba. Tako je navajena. V naši družini je bilo vedno tako. Vedno je bilo treba nekaj delati, da je bil pri hiši denar.

Denarja imate zdaj precej.
Nerad se pogovarjam o denarju. Res je, da je življenje z denarjem lažje, ne prinaša pa sreče. S tem, kar imaš, se je treba sprijazniti. Lahko imaš milijone, pa ne boš zadovoljen, lahko pa je obratno. Bodi srečen in to, kar imaš, izkoristi na najboljši možen način. Uživaj življenje.

V Kanižarico, majhno rudarsko mesto, v katerem se odraščali, se radi vračate?
Če le imam čas, pridem tja. Obiščem tudi delavnico, v kateri sem delal. Vsakič, ko se vrnem domov, je tako. Takrat se zamislim in sem ponosen, saj se spomnim, iz kje sem prišel. Pa ne, da bi te ljudi zdaj gledal zviška. Kje pa. Prej nasprotno. Pridem iz spoštovanja. Te ljudi, ki delajo tam, zelo spoštujem. Kot sem že rekel, denar in uspeh nista najpomembnejša.

Ste si mislili, da boste od tam prišli tako daleč?
Nikoli ne moreš vedeti, kaj se ti bo v življenju zgodilo, a nekaj je jasno. Za uspeh je treba trpeti in garati. Samo odrekanje in trdo delo te lahko popeljeta tja. Vedno sem bil povsem osredotočen na nogomet. Nikoli nisem počel stvari, ki so jih nekateri moji vrstniki. Hodil sem v službo in igral nogomet v Beli krajini. Bil sem profesionalec. Trdno na realnih tleh sem ostal tudi pozneje.

Prelomna točka na vaši poti se je zgodila s prestopom iz Bele krajine v Gorico.
Da, takrat je veliko vlogo odigral poznejši selektor Slovenije Tomaž Kavčič. Že prej je bilo kar nekaj ponudb, a me niso pustili oditi. Želeli so višjo odškodnino. Potem se je vmešal on in mi pomagal do prestopa v Gorico. Od tam je šla moja pot navzgor.

Veliko vlogo na vaši nogometni poti je odigral tudi vaš agent, s katerim imata precej več kot le profesionalen odnos, Amir Ružnić.
To ni odnos med menedžerjem in nogometašem, ampak veliko več. Od prvega dne je bil do mene zelo korekten. Prvič, ko sva se videla, je bil drugačen. Medtem ko so preostali agenti takoj želeli odstotke in podpis pogodbe, je on rekel, da mi bo najprej našel klub, šele potem pa se bova dogovorila še midva. Tako je tudi bilo. Bolj korekten ne bi mogel biti. Tak je tudi danes, medtem pa sva zgradila prav poseben odnos.

Vaša prva izkušnja v tujini je bil Palermo. Kako se ga spominjate?
Super je bilo. Palermo je bil takrat med najboljšimi petimi, šestimi ekipami v Italiji. Igrali smo tudi finale pokala in bili na koncu v prvenstvu četrti ali peti. Uvrstili smo se v Evropo. Kaj naj rečem? Palermo je bil moja odskočna deska. Velik korak v moji karieri. Ko sem prišel tja, se nisem bal. Sprejel sem izziv, kot sem ga sprejel tudi takrat, ko sem se odločil, da odidem v drugo ligo. Vedno govorim, da raje igram v slabši ekipi, kot pa da bi v boljši sedel na klopi. Ni me strah narediti korak nazaj, če lahko potem naredim dva koraka naprej. To se je tudi zgodilo. Zadovoljen sem z vsemi potezami, ki sem jih v karieri naredil.

V Palermu ste bili v času, ko je bil v klubu legendarni predsednik Maurizio Zamparini, ki je nedavno umrl. Kakšen je bil?
O njem se je govorilo marsikaj, sam pa lahko povem le to, da je bil super predsednik. Kar je obljubil, je vedno izpolnil. Veliko se je pogovarjal z nami, nas prišel pozdraviti. Do nogometašev je bil zelo korekten. Bil je temperamenten, zelo čustven človek in velik predsednik. Z njegovo smrtjo je italijanski nogomet izgubil veliko.

Se spomnite kake zanimive anekdote z njim?
Da, enega dogodka se bom vedno spomnil. Ko smo proti Udineseju doma izgubili z 0:7, je vsakemu igralcu prinesel svoj robček, na katerim je bilo izpisano njegovo ime, na njem pa je bil izpisan tudi rezultat tekme. Tega ne bom nikoli pozabil. Ta robček še danes hranim doma.

Ob Palermu ste igrali še za Varese, Torino, Sassuolo, Atalanto, Spal in nazadnje Parmo. Kje v Italiji vam je bilo najlepše?
Na to vprašanje težko odgovorim. Če bi, bi bil lahko kdo užaljen. Vsepovsod sem od sebe dajal maksimum. Včasih se je izšlo, včasih se ni, a sem vedno delal na tem, da sem pomagal ekipi. Da sem bil boljši iz tekme v tekmo. Enkrat mi je šlo, drugič ne, ampak sem vedno vztrajal. Tako je tudi danes.

Še en pomemben akter na vaši nogometni poti je zagotovo Josip Iličić. Vaš soigralec, ki je skozi leta postal vaš velik prijatelj.
O njegovi nogometni kakovosti nima smisla govoriti. Vemo, kaj in kdo je. Nogometni genij. Sam pa sem ga spoznal tudi kot človeka, zato ga cenim še veliko bolj. To je najpomembnejše. Vedno, od prvega dne, mi je stal ob strani. Še posebej takrat, ko sem za njim prišel v Palermo, mi je nudil vse, kar sem potreboval. Takrat se je začelo najino prijateljstvo. Iz dneva v dan je bilo najino prijateljstvo večje. On je kot moj brat.

#related-news_0

Kako doživljate težave, ki jih ima?
Slišala sva se, a se o tem res ne bi pogovarjal.

Ga bomo v dresu Slovenije še naprej gledali?
Seveda. Seveda bo še naprej zraven. Brez dvoma.

Pa vas?
Seveda. Tudi jaz. Dokler bom lahko, bom Sloveniji vedno na voljo.

Uspeha z reprezentanco si zelo želite?
Verjemite mi, tega si želim bolj kot kdorkoli od Slovencev. Kdorkoli! To je moja velika, največja želja. Želim, da najprej sebi, potem pa še vsem preostalim pokažemo, da lahko. da smo zmožni. Da imamo ekipo, selektorja in vse ljudi, ki delajo za nas. Imamo vse adute in lahko poskrbimo za uspeh. Lahko se končno uvrstimo na veliko tekmovanje.

Zakaj Sloveniji že več kot desetletje ne uspe?
Težko govorim o razlogih, zakaj je tako, saj jih niti ne poznam. Nam pač ne uspe. Včasih si blizu, včasih si daleč, ampak trudimo se vedno. Ni lahko. Vedno dajemo vse od sebe, toda tudi druge ekipe niso naivne. Danes vsak zna igrati nogomet. Še nekaj let nazaj si San Marino in podobne reprezentance premagoval s 5:0, danes ni več tako. Vsak nasprotnik je zahteven. Vsi te preštudirajo. Sem pa optimist. Imamo kakovost. Igralce, strokovni štab, Nogometno zvezo Slovenije, ki dela vse za naš uspeh, tudi infrastrukturo. Imamo vse, da naredimo nekaj velikega.

Zdi se, da se je po splitskih 0:3 nekaj spremenilo. Na bolje.
Na tisti tekmi smo bili res slabi, nasprotnik je bil boljši od nas. Pošteno smo mu priznali premoč. Takšne tekme te dvignejo ali pa spustijo. Nas so dvignile. Zakaj? Ker smo vedeli, da smo igrali slabo. Začeli smo razmišljati naprej in delati na tem, da bo drugače. Imamo selektorja, ki zna ekipo držati na nivoju. Verjamem, da nam končno lahko uspe!