Kaj pa, če je nogomet pravzaprav prišel domov?

Foto: Guliverimages

Komentar po zaključenem Euru 2024, ki je (končno) veliko veselja prinesel tudi nogometni Sloveniji. Zasluženo pa tudi Španiji, ki je primazala izjemno bolečo zaušnico vase zaverovanim Angležem.

Verjamemo, da se je na sončni strani Alp Euro 2024 za marsikoga končal, ko je sijajni portugalski vratar Diogo Costa zlomil slovenska navijaška srca in s simultanko v seriji kazenskih strelov preprečil senzacionalen izpad velike Portugalske proti Sloveniji v osmini finala evropskega prvenstva.

A bolj kot bravure vratarja Porta bo v slovensko nogometno zgodovino odšla borbena podoba slovenske reprezentance skozi celotno evropsko prvenstvo, kar je varovancem Matjaža Keka prineslo prvo uvrstitev v izločilne boje velikega turnirja. Na istih straneh bodo svoje mesto v naši nogometni folklori našle tudi solze Cristiana Ronalda, ki jih je na obraz enega največjih nogometašev vseh časov z ubranjeno enajstmetrovko izvabil slovenski kapetan Jan Oblak.

Po slovesu slovenske reprezentance je šel Euro naprej po svoji poti. Zares dolgočasnim četrtfinalnim obračunom sta sledila polfinalna spektakla, ki sta v veliki berlinski finale pripeljala reprezentanci z diametralno nasprotnima zgodbama letošnjega turnirja.

Angleži so bili na krilih svojega neprekosljivega medijskega stroja pred turnirjem označeni kot veliki favoriti za končno krono. In ti isti mediji so nato tri leve skozi turnir peljali po poti brezupa, vdanosti v usodo in vsesplošnega razočaranja, nazaj do vzpona optimizma, evforije in vseprisotnosti tistega napeva, ki je bil nekoč zelo simpatičen, danes pa gre na živce vsakomur, ki ni popolnoma predan angleškemu navijaštvu. “It’s coming home.” (Prihaja domov, op. a.)

Nogomet (k sreči) tudi tokrat ni prišel domov. Glede na to, kaj so na turnirju pokazali Gareth Southgate in njegovi varovanci, popolnoma zasluženo. Bodimo pošteni, če bi Angleži osvojili Euro, bi bil to eden najbolj srečnih, naključnih in z nogometno logiko skreganih naslovov v zgodovini.

Trije levi so se namreč ob vsej svoji opevani kvaliteti posameznikov v finale prebili bolj ali manj le po zaslugi slučajnih golov v zaključkih srečanja, dvomljivih sodniških odločitev in razporeda tekem, ki se jim je pred njimi sestavljal kot v najlepši pravljici.

Španska pot je bila povsem drugačna. Ampak začeti je ne gre na tem turnirju, ampak bistveno prej. Pred desetletjem, ko se je poslovil super uspešni Vincent del Bosque in je Španija obrnila nov list svoje zgodovine. Ta sprva ni bil preveč uspešen, potem pa se je leta 2022 s temeljev španske nogometne piramide na njen vrh prebil Luis de la Fuente.

Preobrazba španske reprezentance je tako dosegla svoj vrhunec. To ni bila več ‘tiki-taka’ in uživanje v brezmejnem podajanju žoge od noge do noge, to je postal ‘totalni nogomet’ iskanja čim hitrejših poti do nasprotnikovega kazenskega prostora, ustvarjanja priložnosti in jasno – doseganja zadetkov.

To je nogomet, ki ga imajo gledalci radi. Nogomet, v katerem ni prepovedano izstopati z individualnimi potezami. Nogomet, v katerem je dovoljeno tveganje. Nogomet, v katerem je mladostniška razigranost dodana vrednost. Nogomet, v katerem pa je tudi pragmatičnost vrlina, ki ji ne gre dodajati slabšalnega podtona.

Skozi naslov v minuli ligi narodov se je gradila tudi zmagovalna mentaliteta moštva, ki je na Euro prišlo odločeno, da kljubuje stavnicam in napovedim ter gre do konca. V tem slogu so Španci tudi začeli turnir, v skupini smrti so odpihnili tako Hrvate kot Italijane (‘znosnih’ 1:0 je našim zahodnim sosedom priigral le sijajni vratar Donnarumma), se nato sprehodili mimo Albancev in Gruzijcev, nato pa po vrsti izločili Nemce, Francoze in Angleže.

Slednjim so sinoči v Berlinu odčitali pravo nogometno lekcijo in še tiste, ki praviloma navijajo oziroma navijamo za Angleže, s sijajno predstavo privabili na svojo stran. Res je bilo v užitek gledati, kako to čudovito igro nogometa na zelenici ustvarjajo Lamine Yamal, Nico Williams, Rodri, Dani Olmo in preostali virtuozi.

Za konec nam tako ostane le še vprašanje. In ko boste odgovarjali nanj, se poizkusite distancirati od vseprisotnih, agresivnih in na vse načine pompoznih angleških medijev, v katerih je njihova trava tako ali tako vedno bolj zelena, vsak Anglež, ki malce bolje dvakrat ali trikrat udari po žogi, pa je po njihovi logiki na nogometni tržnici vreden na desetine milijonov evrov.

Pozabimo torej na angleško zaverovanost samih vase in se vprašajmo – kaj pa, če je nogomet pravzaprav prišel domov? Oziroma tja, kamor očitno spada.