Ljudski vrt bo sameval dve tekmi. Stožice eno. Navijači pa so znova skočili v zrak. Kako je mogoče, da Nogometna zveza Slovenija nima nobenega posluha za ljubitelje nogometa in jim onemogoča ogled tekem, se sprašujejo. A žal je znova tako, da dejanja peščice vplivajo na splošno zadovoljstvo množic. V zaključku nogometne sezone so se namreč dogajale stvari, ki bi jih bilo potrebno precej bolj odločno obsoditi.

Disciplinski sodnik NZS znova zapira vrata stadionov

Nogomet

30. Maj 2022 0

Nogomet

30. Maj 2022 0

Nad igralce ljubljenega kluba z baklami in petardami

Ligue 1

30. Maj 2022 0

Ligue 1

30. Maj 2022 0

Ko se je na zadnji domači tekmi sezone legendarni Marcos Tavares na ramenih navijačev poslavljal od Ljudskega vrta, je v ozadju eden izmed varnostnikov ležal pod točo udarcev mariborskih huliganov. Ko je sodnik zadnjič zadnjič zapiskal v piščalko na tekmi med Olimpijo in Muro, so se igrišče preplavili navijači Olimpije, Green Dragonsi pa so namesto zbiranja spominkov priložnost izkoristili za nevarno pirotehnično obmetavanje sektorja navijačev črno-belih. Ti so bili teden dni kasneje na Fazaneriji še tarča Viol, ki so poleg sektorja organiziranih navijačev z baklami zasule tudi nevtralne sektorje, na katerih so bili tudi otroci.

Zgolj in samo srečni smo lahko, da medijem v naslednjih dneh ni bilo potrebno poročati o hujši tragediji. Ja, tako daleč so šle določene situacije. Medtem ko smo na zelenicah spremljali zelo zanimiv boj za državno krono, je v ozadju znova zaživelo huliganstvo. Kar žalosti, je dejstvo, da te vse prej kot osamljene incidente le redkokdo obsoja in da se v nogometni javnosti naseljuje tihi konsenz – to je del navijaške kulture.

Med navijaštvom in huliganstvom je velika razlika

Nogomet se igra za navijače. To je ultimativno in neizpodbitno dejstvo. Vsi imamo pred očmi nedavne prizore praznih “korona” stadionov oziroma tekem duhov, ki jih je bilo pravzaprav precej mučno gledati. Fantastične koreografije, polni stadioni in goreče navijanje ljubiteljev nogometa je tisto, kar daje dušo najpopularnejšemu športu na svetu. Pravzaprav kateremu koli športu. In vsi si oziroma bi si morali prizadevati, da bi bilo navijačev, pravih navijačev, na stadionih čim več. To bi bil namreč najbolj zgovoren dokaz tega, da je nogomet pri nas še kako resno in relevantno športno področje.

A med navijaštvom in huliganstvom je velika razlika. Medtem ko velika večina ljudi na stadion v resnici pride zaradi ljubezni in privrženosti svoji najljubši ekipi, obstajajo skupine tistih, ki večje dogodke izkoristijo zgolj in samo za izživljanje določenih frustracij, kršenja družbenih pravil in norm, nepotrebnega izpostavljanja svojih povsem zgrešenih vrednot in nenazadnje tudi ogrožanja varnosti drugih ljudi. Da o izražanju podpore določenim grozovitim totalitarnim sistemom preteklosti sploh ne govorimo.

Takšna dejanja je potrebno obsoditi. A žal se niti eden izmed dveh največjih klubov ni oglasil, ko so njuni navijači metali črno luč na podobo slovenskega nogometa. Medtem ko so tudi nekateri nogometaši Maribora z grozo spremljali, kaj se je dogajalo za rajanjem Marcosa Tavaresa, je naslednji dan klub v objavi spisal hvalospev vsem, ki so poskrbeli za magičen nogometni večer. Ko so navijači Olimpije z baklami zasuli gostujoči sektor, je klub molčal kot grob.

Izgovor  “saj je tako tudi v tujini” ne reši ničesar

Navijaški izgredi niso specifika slovenskega nogometa, še zdaleč ne. Prizori, ki jih te dni spremljamo z zelenic širom Evrope, potrjujejo, da je huliganstvo vse prej kot izkoreninjeno. Tudi v Angliji, kjer so ga v zadnjih letih sistematično in temeljito zatirali. A dejstvo je, da tisti, ki so si v zadnjem mesecu v Angliji privoščili navijaške ekscese, verjetno nikoli več ne bodo prestopili vrat stadionov. Pri nas pa bodo po večini ostali nekaznovani, redki so se morali zgolj za nekaj ur hladiti v kakšni ne preveč udobni celici.

#related-news_1

Medtem ko torej incidente, kakršne smo ta konec tedna spremljali v St. Etiennu, v slovenski nogometni javnosti nemudoma obsodimo, pri domačih zatiskamo vsaj eno, če ne celo obe očesi. Klubi po večini molčijo, zveza pa seveda ne more. In gnev se bo znova zvalil na disciplinskega sodnika NZS Boštjana Jegliča, ki je Ljudski vrt zaprl za dve tekmi, Stožice pa za eno. Glede na dogodke zadnjih dni je kazen še premila. Žal je enostavno tako, da bodo, če klubi ne bodo kaznovali posameznikov, trpeli tisti, ki so za nastalo situacijo najmanj krivi. To pa so tisti pravi ljubitelji nogometa, ki so najbolj zaslužni za ta isti čarobni večer Marcosa Tavaresa in fantastično navijaško kuliso na odločilni tekmi sezone v Murski Soboti.

Zato pa si moramo še enkrat zastaviti vprašanje, koliko časa bomo v slovenski nogometni javnosti še tolerirali huliganstvo, ogrožanje varnosti ljudi in na nek način kar čakali na tragedijo? In potem za vse, kar se zgodi slabega, okrivili NZS? Verjamemo, da bi moral marsikdo požreti marsikaj, da bi dejansko prišlo do ureditve tega problema in da bi morali za isto mizo sesti tisti, ki so že dolgo časa na povsem nasprotnih bregovih. Ampak zares je čas, da se to dejansko zgodi.

Kopičenje kazni, prazni stadioni, preslaba organizacija tekem s povečanim tveganjem in naraščajoče splošno nezadovoljstvo bodo slovenski nogomet, ki je tako ali tako v vse prej kot idealnem stanju, peljali še bolj proti robu propada. Začnimo torej iskati načine, kako bomo preprečili padec vanj.

Mnenje avtorja komentarja ne odraža nujno stališča celotnega uredništva.