Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalSebastjan Cimirotić, ki je minuli mesec vstopil v petdeseto leto življenja, odkrito o zametkih nove nogometne evforije, vzporednicah z zlato generacijo z začetka stoletja, vzponih in padcih, trenerski karieri, pa tudi o priimku v potnem listu in avtentičnosti ponesrečenih izjav.
Ko je pred dobrimi dvajsetimi leti v pozicijski igri manjkal nogometaš s predrzno potezo več, se je s tribun nabito polnega Centralnega stadiona za Bežigradom, ki je v svoji dotrajanosti in skromni funkcionalnosti še komaj ustrezal kriterijem za mednarodne tekme, a se ga z vseh vetrov zbrani ljubitelji nogometa na račun edinstvene navijaške energije in ustvarjenega kulta reprezentance vseeno niso prav zares sramovali, razlegal znani napev:” Ole, ole, ole, Cime, Cime!”
Sebastjan Cimirotić. Cime. Po nogometnem poklicu napadalec, v ožji sistematizaciji delovnih mest – dribler. S preigravanji, ki so pogosto mejila že na smešenje tekmeca, je v obup spravljal tekmečeve obrambe. Včasih tudi svoje trenerje. Najprej so ga vzljubili navijači Olimpije, kamor se je preselil iz mestnega tekmeca Slovana. Pozneje si je izboril tudi mesto v državni reprezentanci in pustil pečat v tujini.
S specifično igro in spontanimi medijskimi nastopi je postal eden od najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega nogometa. Pa čeprav svojega potenciala ni nikoli zares unovčil. Bil je zvezdnik, ki so ga poznali tudi tisti, ki niso zahajali na stadione. Bil pa je tudi nesrečna figura. Poškodbe, težave s klubi, finančne preglavice, stečaj, iskanje prostora na nogometni sceni po koncu kariere. In danes? ”Dobro, kaj naj vam rečem?! Nič mi ne manjka. Tudi brez milijonov in bilijonov sem OK,” nam po stisku roke pove na Kodeljevem, kjer po opravljeni srednji šoli in pridobljenih trenerskih licencah obrača novo stran.
Za začetek razbijmo nekaj urbanih mitov. Cimirotić ali Cimerotić?
Cimirotić. Tako piše v mojih dokumentih. Do napake je prišlo pri tiskanju dresov, ko sem postal Cimerotić.
Prulski dribler?
Ne vem, kdo je avtor tega vzdevka. Bil mi je OK. Čeprav so me zaradi njega tudi zbadali. Odraščal sem namreč na Taboru. ‘Kakšne Prule? Ti si se nogometnih trikov učil na Taboru,’ so mi govorili. S tem se nisem obremenjeval. Danes sem res navezan na Prule.
‘Zahvala staršem, še posebej mami in očetu.’ Resničen lapsus?
To je povsem izmišljeno. Tega nisem nikoli izrekel. Definitivno. Stoodstotno. Milijonodstotno.
Kaj pa šale, ki izvirajo iz tega, in posledično nastopanje v vicih?
Spoznaj me in si ustvari sliko o meni.
Sebastjan Cimirotič, danes?
Dobro. Super. Delujem pri Slovanu. Kot trener ekipe do 17 let. Všeč mi je dobra in pozitivna zgodba. Zanjo skrbita športni direktor Zlatan Ljubijankić in sekretar Erik Adrović. Imamo jedro mladih trenerjev. Z mladimi se dobro dela. Smo ambiciozni. Člansko ekipo želimo spraviti v drugo ligo, vse mlajše selekcije pa do prve.
Ste na splošno zadovoljni s svojim življenjem?
Super je. Imam, kar potrebujem. Ne živim razsipno. Sem srečen.
Kaj pa zdravstveno stanje?
Oh, odlično se počutim. Treniram. Kot bi bil znova poklicni športnik. Še bolj.
Nogomet?
Igram. Ravno včeraj. Naj vam moji tekmeci povedo, kako mi gre. Ha, ha …
Ste še vedno mojster preigravanja?
To je kot vožnja s kolesom. Ko se enkrat naučiš, nikoli ne pozabiš.
Prav gotovo spremljate tudi reprezentančno dogajanje. Je zadišalo po novi nogometni pravljici, po evforiji?
Po zadnjih reprezentančnih tekmah vsi vohamo to evforijo. Končno! Sanjamo o velikem reprezentančnem tekmovanju s slovensko reprezentanco. Imamo pravico sanjati. V te fante sem verjel. Od začetka. Sposobni so velikih rezultatov. Zdaj se to uresničuje. Vseeno pa v športu ne smeš prehitevati dogodkov. Obeti pa so res dobri, fenomenalni.
Ta skupina nogometašev je skupaj že kar nekaj časa. Nahajali so se tudi v fazi navidezne vdanosti v usodo. To je tudi ekipa, ki je še pred letom in pol delovala povsem nebogljeno na gostovanju v Beogradu. Kako bi kot nekdanji nogometaš, ki dodobra pozna dinamiko odnosov, pojasnili ta ‘klik’, do katerega je več kot očitno prišlo?
Ta reprezentanca ima kemijo. Dokaz je prav omenjena tekma v Beogradu. Na rezultatski ravni je bil tisto polom, a zaradi tega v ekipi ni prišlo do razdora. Fantje so vztrajali, verjeli drug drugemu in se zavedali izjemnosti posameznikov na čelu s kapetanom Janom Oblakom, ki je pravo vezivo. Potem pa reprezentanca dobi še Benjamina Šeška. Vse je dvignil na višjo raven.
Znate uživati ob spremljanju tekem ali vas premaga poklicna deformacija in iščete specifične elemente v igri ter napake?
Nogomet je živa stvar. Trener si lahko zamisli najboljšo taktirko, ki pa se nato podre v dveh minutah. Napake so razumljive. Všeč pa mi je, da so se fantje iz njih nekaj naučili. To je zame najbolj pomembno. Najhuje je, ko gre ekipa iz napake v napako. Naša reprezentanca pa je odpravljala napake in ohranjala pozitivno ozračje. Kot nekdanjemu napadalcu mi je všeč sodelovanje naveze Benjamin Šeško-Andraž Šporar. Odlično se dopolnjujeta, brez ljubosumja. Šeško ima neverjetne atletske predispozicije. Šporar pa je pravi lisjak. Poznam ga še iz Olimpije, zato vem, da je tudi karakterno dober človek. Zdaj pa je tudi izkušen in ve, kako igrati z Benjaminom. Išče globino, saj ve, da lahko le malo branilcev na svetu ujame tako hitrega Šeška. To je to. To je formula.
Reprezentanca je na pragu velikega tekmovanja. Za mnoge bi bil to vrhunec kariere. Kaj bi svetovali nogometašem? Kako uživati v teh trenutkih?
Uživanje. Kot ste rekli. Ostati morajo majhna, skromna in ponižna reprezentanca, ki se obnaša tako, kot je treba. Spremljam izjave fantov. Brez evforije. Nihče ne govori, da so že na evropskem prvenstvu. Korak za korakom. Tudi selektor Matjaž Kek umirja žogo. To je zelo pomembno.
A kemija, o kateri govorite, se lahko hitro razblini. Ste to doživljali tudi med prvim slovenskim nastopom na svetovnem prvenstvu 2002?
V kvalifikacijah je kemija fenomenalna. Zakaj? Vsi želijo na veliko tekmovanje. Ko pa si enkrat na evropskem ali svetovnem prvenstvu, želiš igrati. To je bila, recimo, srbska težava na zadnjem svetovnem prvenstvu. Prijateljem sem že pred turnirjem v Katarju dejal, da gre za super reprezentanco, ki ima tudi kemijo, a se lahko ta ob nezadovoljstvu tistih, ki ne igrajo, hitro podre. Zato bo moral biti tudi naš selektor zelo previden.
Izognili ste se odgovoru o dogajanju v Južni Koreji pred 21 leti.
Tega res ne bi pogreval. Vem, da namigujete na nesrečno zgodbo, ki se je odvila med Katancem in Zahovićem. Žal mi je. Časa ne moremo zavrteti nazaj. Bo pa za vselej ostal nek grenak priokus. Ko kdo omeni tisto prvenstvo, sogovornik najprej pomisli na spor. Nekako se stalno vračamo do iste teme. Škoda. Lahko bi dosegli več. Skupina nam je to omogočala. Toda … Naj ostane pri tem. Ne bom pogreval. Upam le, da se kaj podobnega ne bo nikoli zgodilo.
Ste vi znali ostati tiho, ko ste sedeli na klopi, pa so bežigrajske tribune ‘zahtevale’ Cimirotića?
Publika me je vedno prevzela. Nikoli pa nisem skakal v selektorja in mu govoril, naj me pošlje v igro. Znal sem tiho trpeti in iskati priložnost. Na koncu sem na svetovnem prvenstvu dobil več, kot sem pričakoval. Zaigral sem na vseh treh tekmah.
In tudi zatresli mrežo. Je to najljubši gol, ki ima prednost pred izjemno pomembnim zadetkom na gostovanju v Švici ali mojstrovino proti Italiji v Trstu?
Vsak gol nosi svojo zgodbo. Ima čar. Toda biti na svetovnem prvenstvu, igrati in zadeti … To je največ.
To je bil tudi vrhunec vaše kariere. O vas so posneli film, dosegli ste omenjeni gol, bili ste ljubljenec navijačev, imeli ste dobro pogodbo v elitni italijanski ligi … Danes se zdi, da niste unovčili celotnega potenciala. Poškodbe, napačne odločitve, spori z delodajalci in še kaj bi se našlo.
Nikoli se nisem počutil tako dobro kot v pripravah na svetovno prvenstvo 2002. Selektor Katanec je narekoval brutalen ritem. ”Če zdržim to, zmorem vse,” sem si dejal. Premagal sem vse napore. ”To je to! Zdaj grem v Italijo odlično pripravljen in samozavesten,” sem si govoril po zadnji tekmi SP. Moj zastopnik mi je namignil tudi, da se zame zanimajo še večji klubi. Nato se je zgodilo. Poškodba tetive. Nisem si znal razložiti, kako sem lahko zdržal vse Katančeve napore, nato pa sem se poškodoval na bistveno manj zahtevnih treningih. Ta poškodba me je zaznamovala. Prestal sem tri operacije. To ni majhna stvar. Nato sem le padal in padal.
Obžalovanje? Jeza?
Znova govorim o tem, da se časa ne da vrniti nazaj. Če bi ga lahko, bi se obdal z osebnimi trenerji. Moja kariera bi bila drugačna.
Javna skrivnost je tudi, da niste bili pretirano spretni pri finančnem poslovanju. Tudi pravih svetovalcev za naložbe niste imeli. Draga šola?
Poglejte, nihče me ni silil v določena dejanja. Niso mi držali pištole na glavo. Vse je bila moja izbira. Vedno se bil jaz tisti, ki je sprejemal odločitve. Dragi prevozi, najboljše diskoteke, investicije … Res je sicer, da sem se znašel tudi v stiku z ljudmi, ki so to znali izkoristiti. To so šarlatani, ki živijo od tega, da te pretentajo. Obračali so me kot na ražnju. Danes je, hvala bogu, drugače. Obstajajo strokovnjaki, ki preprečujejo, da bi se tovrstni ljudje približali nogometašem in jih finančno zlorabili.
Ste se zaradi napačnih odločitev kdaj znašli tudi v osebni stiski?
Lahko govorim o krizi, da. Toda danes sem skromen. Zadovoljujejo me majhne stvari. Ostal sem Cime.
Pišete nova poglavja. Kdaj vas je zamikal trenerski poklic?
Ko sem v Olimpiji sodeloval z gospodom Milanom Mandarićem, mi pisarna ni dišala. Bil sem nervozen. Klicalo me je igrišče. To je videl tudi trener prve ekipe Rodolfo Vanoli. Poklical me je ob rob igrišča, tako da sem postal neka vez med ekipo in vodstvom. Predsednika sem tudi prosil, če bi mi dovolil delovanje v mlajših selekcijah. Takoj sem videl, da je to posel zame. Sem moral pa marsikaj postoriti.
Kaj konkretno? Nekdanji nogometaš vendarle ne sede zgolj na trenerko klop.
Uf, moral sem v šolo. Trgovska srednja šola. Večinoma sem jo opravil preko izpitov, saj se je to dogajalo v času epidemije. ”Eh, Cime. Tebe poznajo. Minutka ali dve, pa bo izpit narejen,” so mi govorili prijatelji. Ni bilo tako. Daleč od tega. Tudi učitelj mora upravičiti svoj status. To je jasno. Moral sem pokazati določeno stopnjo znanja. Niso mi nagajali, brez dela pa me tudi niso spuščali naprej. Po pridobljen četrti stopnji izobrazbe sem začel pridobivati trenerske licence. Najprej C, nato B, zdaj grem po A. Učim se, trudim se, zavedam se pomembnosti izobrazbe, a raje opravim pet treningov v enem dnevu kot pa sedim v šolskih klopeh. Tako pač je.
Kako visoko segajo vaše trenerske ambicije?
Kot nogometaš sem vedno želel biti boljši, igrati na višji ravni. Trenerska zgodba je podobna, a vendarle drugačna. Najbolj se namreč vidim v mlajših kategorijah. Kadeti, mladinci. Prva ekipa? Ni me strah, ne bojim se. Toda trenutno se tam še ne vidim. Ob tem naj povzamem moj pogovor s trenerjem Bojanom Prašnikarjem. Na enem od seminarjev je opazil, da prehajam v trenerske vode in me pohvalil. ”Ja, šefe. Bom trener. A zdaj vidim, kako težko je, če imaš v ekipi Cimeta,” se mu dejal. In morda prav zaradi tega ne bi bil trener članske ekipe.
Zakaj je bil Cime izziv za trenerja?
Cimeta je bilo lepo imeti na igrišču. Zunaj njega? Precej manj. To je že druga zgodba. Pustimo to.
Kakšen trener ste?
Rad imam disciplino. Zahtevam spoštovanje in držanje dogovorov. Vseeno se znam tudi pohecati. Pa tudi posamezniku znam dati svobodo v igri.
Čutite odgovornost, da kot trener mladim nogometašem predstavite tudi drugačno plat zvezdništva?
Čutim, čutim. Rad bi jim sporočil predvsem, naj pazijo, s kom se obdajajo. Pa ne le to. Pomembno je tudi, kako se družina odzove na prve večje zneske, ki jih zasluži mlad nogometaš. Denar spremeni ljudi. Glave postanejo drugačne. Zato sem hvaležen, da imam prijatelje, ki me niso gledali skozi prizmo denarja. Ob meni so bili, ko nisem bil nihče, me nato v najboljših letih dojemali kot starega Cimeta in mi ob strani stali v težjih trenutkih.
Slovan je vaš prvi klub. A največja ljubezen je bila vendarle Olimpija. Zadnje slovo je bilo malce nenavadno in skrivnostno. Ga lahko pojasnite?
Bilo je nenavadno. Čudno. Vse se je zgodilo v enem večeru. Gospod Mandarić je na hitro zaprl posel. Prišli so novi ljudje. Po svoje sem razumel, da v klub pripeljejo svoje ljudi. Za nove lastnike sem bil vedno človek Milana Mandarića. Slovo je bilo neizbežno.
Bi zase dejali, da ste blagovna znamka? Vas ljudje še prepoznajo? So vas sprejele tudi nove generacije?
Vedno pravim, da se zgodovine ne sme preskakovati. Predhodne generacije so morda razlog, da današnja mladina igra nogomet. Treba je spoštovati Braneta Oblaka, Danila Popivodo, Srečka Katanca, brata Ameršek. To so bili nogometaši, ki so bili inspiracija. To se nato prenaša. Zlatko Zahović. Tudi on je na nogometna igrišča pripeljal veliko otrok. Pa nato Milenko Ačimović, Miran Pavlin in drugi. Mojstri nogometa. Danes imamo Andraža Šporarja in Benjamina Šeška. Gledam mlade, ki igrajo. Vsak drugi, ki udari po žogi, govori, da je Šeško. Jaz? Da, še vedno me ljudje prepoznajo. Včasih me kdo zaustavi in reče, da je zaradi mene hodil na tekme. Takrat tega nisem videl in razumel. Danes je to zame največja nagrada. Zadoščenje.
