Zvonimir Boban, legendarni nekdanji kapetan hrvaške reprezentance in dolgoletni zvezdnik nepozabne zasedbe slovitega Milana, danes pa tesni sodelavec predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, ima za seboj bogato življenjsko pot. Danes se ukvarja predvsem z razvojem nogometa. Po dobrodelnem nogometnem dogodku, ki je bil prejšnji teden v Ljubljani, si je vzel nekaj trenutkov za SportKlub.
Kje začeti z opisovanjem 52-letnega nekdanjega evropskega nogometnega zvezdnika? Bil je osrednji akter znamenite tekme med Dinamom in Crveno zvezdo v Zagrebu tik pred začetkom krvave vojne v Jugoslaviji. Takrat je kot mladi up hrvaškega nogometa brcnil policista, ki je pretepal enega od Dinamovih navijačev, in se za vedno zapisal v srca tamkajšnjih navijačev.
Potem je med letoma 1991 in 2001 desetletje igral za sloviti AC Milan, ki je takrat beležil najlepša leta v svoji bogati zgodovini. V zasedbi, polni zvezdnikov (Marco van Basten, Paolo Maldini, Dejan Savičević …), je bil ljubljenec takratnega predsednika kluba Silvia Berlusconija in pod njim osvojil številne lovorike. Štirikrat je bil italijanski prvak in se leta 1994 po zmagi nad Barcelono v finalu s 4:0 razveselil tudi evropskega naslova.
Štiri leta pozneje je Hrvaško kot kapetan popeljal do bronaste medalje na svetovnem prvenstvu 1998, v letih po tem pa bil eden glavnih kritikov vodilnih ljudi hrvaškega nogometa na čelu z zloglasnim Zdravkom Mamićem.
Navijači niso stranke, nogometaši niso stroji
Danes je tesen sodelavec Aleksandra Čeferina pri Uefi. Letos je namreč postal šef odbora za nogometne zadeve pri krovni evropski nogometni organizaciji. Kaj tam počne?
“Ljubim nogomet, imam ga rad. Kot posameznik v tako veliki organizaciji ničesar ne moreš narediti sam, lahko pa pomagam s svojimi izkušnjami. Nogomet je bil vedno moj ideal. To je prekrasna igra, ki jo je treba zaščititi. Tudi od nas samih. Tudi mi v zastekljenih pisarnah včasih sprejemamo odločitve, ki niso prave. Zato moramo vedno paziti, da ne pozabimo na to, od kod prihajamo,” nam je povedal Zvonimir Boban, ki nad tem, v katero smer gre nogomet, ni najbolj navdušen.
“Na žalost nogomet vse bolj postaja posel, ampak ne smemo pozabiti, da je nogomet v prvi vrsti igra. Klubi niso podjetja, ampak so klubi. Igralci niso stroji, ampak ljudje, ki igrajo nogomet. Navijači so navijači, ne pa naše stranke. Nogomet gre prevečkrat v nepravo smer, to moramo ustaviti. Moramo razmišljati o tem, kako bo nogomet spet postal nogomet. Upam, da lahko pomagam,” je z zanimivim razmišljanjem nadaljeval nekdanji vezist z idejo in prefinjenim dotikom nogometne žoge.
Dogodek v Ljubljani je bistvo nogometa
Prefinjeno deluje tudi, ko v pogovoru z novinarji izbira besede. “Tak dogodek, kot smo ga videli v Ljubljani, je bistvo vsega, kar bi moral biti nogomet. Pohvale Miru Cerarju za fundacijo, s katero pomaga otrokom. Lepo je, ko lahko pomagaš tistim, ki potrebujejo pomoč. To vedno rad počnem. Življenje je hitro, dinamično, zato včasih pozabljamo na te male, a v resnici zelo velike stvari. Veseli me, da sem v Ljubljani združil dve stvari, ki ju imam najraje. Igranje nogometa in pomoč za tiste, ki jo potrebujejo. To je nogometni ideal,” se je razgovoril nekdanji dolgoletni hrvaški reprezentant, ki je v kockastem dresu nekajkrat zaigral tudi proti Sloveniji.
Na tekmah proti Sloveniji je igral štirikrat. Trikrat je zmagal in enkrat remiziral. Pri nepozabnem splitskem remiju s 3:3, ko je Primožu Glihi uspel “hat-trick”, je on zabil dva gola. “To je bilo veliko nogometno rivalstvo. Čeprav smo bili vedno favoriti, nam nikoli ni bilo lahko. S Slovenijo smo imeli vedno veliko težav,” se je obračunov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja spomnil Boban.
V Splitu je odločila kakovost
Potem je nekaj besed namenil tudi septembrski tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2022 v Splitu, ki se je končala povsem drugače kot tista, na kateri je igral on. Hrvaška Zlatka Dedića je Slovenijo Matjaža Keka poteptala in jo premagala s 3:0.
“Na prvi tekmi v Ljubljani ste nas premagali z 1:0. Ko je Slovenija čvrsta, dinamična in kompaktna, je z njo vedno težko. Tokratna tekma v Splitu pa je bila za Slovenija že tretja, zato so bili njeni nogometaši utrujeni. Ko je tako, odloča kakovost. Hrvaška pa je, bodimo pošteni, precej bolj kakovostna kot Slovenija,” je krajši pogovor zaključil zaključil intelektualec v nogometnih čevljih, ki je leta 2004 končal tudi študij in postal profesor zgodovine.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje