Turški cirkus brez odgovorov: le kaj bo z Mariborom?

Grafika: Uroš Kokol, N1

Komentar o tem, da NK Maribor postaja klub, ki je izgubil svojo dolgoletno identiteto in predvsem zaupanje navijačev. Situacijo pa lahko reši oziroma popravi le ena stvar - lovorike.

Ljubljanska Olimpija je v slovenskem nogometu dolgo veljala za sinonim neurejenosti in nepredvidljivosti. Ljubljanski nogometni vsakdan je pogosto mejil na kaos. Klub iz prestolnice je bil tako tudi s strani lastnih navijačev označen kar kot cirkus.

No, ena od značilnosti Ljubljančanov je bila tudi ta, da so iz omenjenega cirkusa znali odnesti zelo veliko. V Stožicah so se nekako naučili delovati in tudi zmagovati v negotovih razmerah, nenazadnje so zmaji v zadnjem desetletju osvojili štiri državne naslove, kar je v tem obdobju več od kateregakoli drugega kluba v državi.

Na drugi strani je Maribor sploh v eri Zlatka Zahovića deloval v zelo predvidljivih okvirjih domala popolne stabilnosti (vsaj na igrišču). Zaščitni znak kluba pa so bile predvsem lovorike. Vijolice so imele svojo identiteto, mariborski DNK je živel v polnem sijaju, tribune Ljudskega vrta so bile polne tudi na t. i. ‘majhnih tekmah’.

Vezi s Slovenci so presekane

Danes je vse to pozabljeno. Daleč od tega, da bi to idilo porušili novi lastniki, na čelu z Acunom Ilicalijem. Mariborska krivulja je navzdol krenila že po Zahovićevem odhodu, ko so v Ljudskem vrtu ‘pametne mariborske glave’ sprejele odločitev, da gredo lahko naprej tudi brez svoje dolgoletne alfe in omege. Lahko debatiramo o tem, da Zahović v tem obdobju ni bil na vrhuncu svojih moči in sposobnosti. Ni pa debate o tem, kam je zavil Maribor po njegovem slovesu. V slepo ulico in na rob finančnega zloma, iz katerega ga je ob smerokazu Aleksandra Čeferina potegnila Ilicalijeva roka.

Vsakršnih smerokazov in prijateljske naklonjenosti najpomembnejšega moža svetovnega nogometa pa je zdaj konec. Turki so se odločili zaviti v svojo smer in se za sodelovanje zahvalili Boštjanu Cesarju ter Mihaelu Mikiću, s čimer je zdaj v Ljudskem vrtu zavladal absolutizem turškega odločanja.

Vse lepo in prav, spet se bomo navezali na Zlatka Zahovića, ki je v zadnjem obdobju večkrat poudaril, da je lastnik tisti, ki odloča o vsem. Jasno, denar je njegov, končni izplen ali izguba (finančno gledano) bo na njegovih plečih. Kar pa bi si želeli oziroma pričakovali, je večja jasnost in odločnost Turkov v pojasnilih, kako bodo ulovili zastavljeni cilj, ki je postavljen visoko – na vrh slovenskega nogometa.

Gorijo kadrovski alarmi

Odločnost v trenerski menjavi so Turki sicer pokazali, vse drugo je ostalo odprto. Kadrovskih vprašanj je kolikor hočete, članski vratar je ostal le Ažbe Jug, katerega prihodnost pa je tudi nejasna. Da ne govorimo o zvezni vrsti, kjer sta trenutno poleg mladincev le brata Repas, pri čemer Jan ne skriva želje o novem koraku v karieri.

Tudi na krilnih položajih so poleg Hilala Soudanija in odraščajočega Nika Grliča ostale le zgrešene investicije, kakršna sta Gyorgy Komaromi in Ali Reghba. Potem pa pridemo še v napad, kjer je trenutno v kadru Maribora praktično samo povratnik Orphee Mbina, ki pa je po zimski selitvi v drugo portugalsko ligo na 13 tekmah zmogel en sam gol. Ob takšnem kadru pred začetkom priprav na Evropo bi v tem članku večkrat omenjeni Zahović v svoji jezi ‘porušil pol Maribora’.

In ko so včeraj mariborski novinarji prvega kadrovnika vijolic Cema Basgula vprašali o tem, katera igralna mesta želijo Mariborčani zapolniti poleti, so dobili le nejasen odgovor o tem, da naj bi skavti in analitiki v Ilicalijevem imperiju trdo delali v želji, da moštvo čim bolj okrepijo. In pa da je v teku iskanje napadalca ter da se nekaj igralcev vrača s posoje. In to je to, Basgul menda ni pristojen za to, da komentira prestopno strategijo kot tudi ni pristojen za to, da pojasni, zakaj je bil sploh odpuščen Boštjan Cesar.

nogomet nk maribor boštjan cesar — Foto: Jure Banfi

Besede v Mariboru ne štejejo nič

Smo pa na dolgo in široko poslušali o tem, da je Maribor velika družina, katere člani drug drugemu krijejo hrbet in tesno sodelujejo med sabo. Če bi bilo to res, bi verjetno Cesar in Mikić dobila pravo priložnost, da sploh pokažeta, kaj zmoreta in znata, ne pa da so ju Basgul in ostali svetovalci Acuna Ilicalija enostavno ‘brcnili skozi vrata’. In to potem, ko je bilo ravno turško kadrovanje v minuli sezoni precej skromno, finančno potratno, predvsem pa v obeh prestopnih rokih zelo pozno.

Tudi floskule io tem, kako mariborska družina predanih klubskih delavcev potrebuje podporo navijačev, bi lahko mirno ostale neizrečene. Maribor je preveč nogometno okolje, da bi navijači padali na tovrstno besedičenje, kot je – želimo pripeljati kvalitetne igralce in igrati atraktiven nogomet. Še zadnjič se bomo vrnili na Zahovića. Njegov Maribor v marsikaterem obdobju ni igral atraktivnega nogometa, a so bile tribune polne. Zakaj?

Ker Mariboru šteje le eno. Igrišče. Rezultat, zmage, lovorike. Atraktivnost je prvina, s katero zmaguješ na lepotnih tekmovanjih. Mariborskemu občinstvu ne moreš lagati in če je na tribunah 3.000 navijačev, je to najboljše možno sporočilo klubskim delavcem, da nekaj ne delajo prav.

No, v vsakem primeru bo sodnik čas. Še enkrat bomo poudarili, da so imeli velike težave na začetku svoje ere tako Nemci v Olimpiji kot Rusi v Celju. Druga turška sezona bo že pokazatelj, na kakšno pot se je v resnici podal novi Maribor. Je pa seveda popolnoma jasno, da je edini sprejemljivi cilj oziroma tisto, kar bo res prepričalo navijače, naslov prvaka.