Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ob zgodovinskem evropskem nastopu Olimpije v francoskem Lillu se spominjamo dni, ko je tam blestel Milenko Ačimović.
V prvi polovici sezone 2003/04 je bil Milenko Ačimović pri Tottenhamu izgubljen.
Potem ko je po svetovnem prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji iz Crvene zvezde prišel v London in tam v prvi sezoni odigral 18 tekem, a ni prepričal, je bil v drugi na takratnem White Hart Lanu povsem na stranskem tiru.
Pri Glennu Hoddlu in pozneje Davidu Pleatu, ki je nekdanjega angleškega selektorja zamenjal že po enem mesecu sezone, ga sploh ni bilo v ekipi. Ob ponedeljkih je igral za rezervno moštvo in bil na eni najnižjih točk kariere. Za mesto v moštvu se je moral potegoati z Robbiejem Keanom, Teddyjem Sheringhamom in Gustavom Poyetom. Konkurenca je bila prehuda.
Ko se je pozimi odprla možnost za selitev v Francijo, jo je zagrabil z obema rokama. En teden pred koncem zimskega prestopnega roka je podpisal pogodbo z Lillom, ki si ga je od Tottenhama sposodil do konca sezona.
Evrogol za zmago že takoj na debiju
“Pogajanja so bila naporna, ampak Ačimović si je res želel v Lille, tako da nam je na koncu le uspelo,” so prihod 26-letnega slovenskega reprezentanta, ki je do takrat za Slovenijo odigral 37 tekem, komentirali na klubski spletni strani.
Ačimović, ki pred tem na Otoku v enem letu kljub nekaj velikim priložnostim ni zadel niti enkrat, se je prvega zadetka v Franciji veselil že ob debiju.
Teden dni po podpisu pogodbe z Lillom, ki je bil takrat šele na 14. mestu prvenstvene lestvice, je bil junak zmage nad Metzom z 1:0 v 22. krogu. Zadel je na spektakularen način, po strelu od daleč.
Rek, da se po jutru dan pozna, je obveljal tudi tokrat. V naslednjih tednih je Ačimović v Lillu pod vodstvom Clauda Puela, ki je bil tudi najbolj zaslužen za njegov prihod v Francijo, blestel.
“Bil je zelo nadarjen nogometaš, tehnično izjemno sposoben. Veliko talenta je imel, toda včasih je imel težave s ponavljanjem zadev in hitrostjo. Zato ga tudi nisem vedno uvrščal v začetno enajsterico, saj v nogah ni imel dovolj tekem. Bil je odličen karakter, sijajen fant,” se je sodelovanja z Ačimovićem pozneje spomnil trener, ki je na klopi Lilla sedel med letoma 2002 in 2008.
Najboljša sezona v karieri
Slovenec je takrat vlekel vse niti Lillove igre v napadu. Do konca prve francoske sezone je v prvenstvu zbral 16 nastopov in dosegel šest golov. Nekaj podobno atraktivnih, kot je bil njegov francoski prvenec.
Navijači so ga oboževali, zato pri Lillu po koncu sezone ni bilo dvomov. Ačimovića so želeli obdržati za stalno. In so tudi ga.
Sezona 2004/05 je bila Ačimovićeva morda najboljša in predvsem najbolj konsistentna v karieri. Skupaj je odigral 36 tekem, zabil devet golov in zbral še kup asistenc.
Bil je med najboljšimi igralci v elitni francoski Ligue 1, v kateri je bil v samem vrhu tudi njegov Lille. Prvenstvo je končal le za takratnim serijskim prvakom Lyonom in si zagotovil neposredno uvrstitev v ligo prvakov.
“V Franciji res uživam. Je povsem drugače kot v Angliji, kjer igrajo bolj fizičen nogomet. Tukaj nogometaši igrajo za ljudi, za užitek. V Angliji pa veljata le trdo delo in zmagovanje. Veliko bolj všeč mi je tukaj,” je takrat francoskim medijem razlagal Ačimović, ki je pri 28 letih igral nogomet kariere in dočakal tudi debi v elitni evropski nogometni ligi.
Gol v Parizu, po katerem se je ljudem zmešalo
V ligi prvakov je bil Lille razvrščen v skupino B skupaj z dvema evropskima velikanoma, nekdanjima evropskima prvakoma Benfico in Manchester, ter z Villarrealom, ki je v tisti sezoni prišel vse do polfinala in bil eno enajstmetrovko oddaljen od velikega finala.
V prvem krogu ob porazu z Benfico v Lizboni z 0:1 je Ačimović obsedel, na drugih dveh ob remijih brez zadetkov proti Villarrealu in Manchester Unitedom pa zaigral od prve minute. Na Old Traffordu je Unitedovim navijačem dvakrat nagnal strah v kosti.
V četrtem krogu je Lille, ki takrat še ni imel modernega stadiona Pierre-Mauroy, na katerem bodo danes zvečer igrali nogometaši Olimpije, Manchester United gostil na velikem Stade de France v 200 kilometrov oddaljenem Parizu.
Zbralo se je 66.470 navijačev, kar je bil takrat rekorden obisk na tekmah francoskih klubov v Evropi.
Ačimović, ki je štiri dni pred tekmo navdušil tudi z golom na derbiju z Marseillom v francoskem prvenstvu, je tistega 2. novembra 2005 poskrbel gol, zaradi katerega je med navijači Lilla postal “nesmrten”.
V 38. minuti se je po podaji kapetana Gregoryja Tafforeauja izmuznil med angleškimi branilci, prišel pred vratarja Edwina van der Sarja in ga premagal. Za Manchester United, ki ga je s klopi vodil legendarni Alex Ferguson, so takrat igrali še Cristiano Ronaldo, Wayne Rooney, Ruud van Nistelrooy, Rio Ferdinand …
Do konca tekme se izid ni spremenil in Lille je prišel do ene najodmevnejših zmag v svoji zgodovini. Ačimovićev gol je močno odmeval tudi v mednarodnih okvirjih.
“Po tem golu se je ljudem v Lillu zmešalo. Sledilo je veliko slavje do ranega jutra. Po tem nisem mogel več normalno hoditi po mestu. Vsi so me ustavljali,” je o trenutku, ki ga je večkrat označil za svoj najljubši klubski gol, povedal Ačimović.
Kateri je njegov gol kariere, ni treba poudarjati, mar ne?
Pravljica je čez noč postala tragedija
Toda pozneje se je žal izkazalo, da je bil to tudi njegov zadnji gol, ki ga je dosegel v majici Lilla. V ligi prvakov je Lille v naslednjem krogu doma, spet z 0:0, remiziral proti Benfici in v zadnjem krogu z 0:1 klonil v Španiji proti Villarrealu. Na obeh tekmah je Ačimović, ki je dosegel edini gol Lilla v tisti sezoni lige prvakov, igral.
S soigralci se je moral zadovoljiti s tretjem mestom in nadaljevanjem evropske sezone v takratnem pokalu Uefa, ki pa ga sam ni dočakal. Po tisti tekmi z Manchester Unitedom je odigral še osem tekem, potem pa doživel enega najbolj groznih trenutkov kariere.
Na tretji tekmi novega leta, 14. januarja 2006, je na prvenstvenem obračunu proti Sochauxu v 21. minuti utrpel hud zlom gležnja, zaradi katerega za Lille pozneje nikoli več ni zaigral. Po koncu sezone je z njim prekinil pogodbo in odšel v Savdsko Arabijo.
V Franciji je v dveh letih in pol odigral 69 tekem in dosegel 18 golov, v Lillu pa ga pomnijo še danes.
Mile, maestro
New York. April 2019. Klepet z neznancem v baru, v katerem so predvajali ligo prvakov.
Naključni možakar, s katerim sedimo za pultom in gledamo v ekran – Lionel Messi na prvi polfinalni tekmi lige prvakov zabija tretji gol za zmago nad Liverpoolom s 3:0 -, nam pove, da je iz Francije. Iz Lilla.
Ko ga sprašujemo o tem, ali se morda spomni Ačimovića, nas prekine: “Mile, maestro!”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje