Vladislav Lungu je nekdanji moldavski nogometaš, ki je globoko sled pustil tudi v prvi slovenski ligi. Zdaj se je k nam vrnil v povsem drugačni vlogi. Ob izbruhu vojne v Ukrajini, kjer dela, se je žrtvoval za mlade ukrajinske nogometaše iz Lvova in jih spravil na varno, v Slovenijo. "Najpomembnejše je, da z nogometom vsaj malo pozabijo na grozote, ki se dogajajo v njihovi državi," je v pogovoru poudaril večkrat.

“V Lvov sem prišel pred komaj dvema mesecema. Seveda si takrat nisem mislil, kaj sledi, a zdaj je, kar je. Tem fantom je treba pomagati,” pravi Vladislav Lungu, ki je v nogometni akademiji Ruh iz Lvova postal skavt.

Ko je v Ukrajini 24. februarja izbruhnila vojna, se je skupaj z 200 otroki iz tamkajšnje nogometne akademije skrival v zaklonišču, potem pa sprejel hitro odločitev in tiste, ki so si tega želeli oziroma so državo lahko zapustili, odpeljal iz Ukrajine. Ko so krenili na pot, še sploh ni vedel kam.

“Odločitev je padla res hitro. Šele na poti sem začel klicati naokoli in skušati ugotoviti, kako in kam. Ker bi bila pot do Moldavije precej daljša, do meje s Poljsko pa je bilo le sto kilometrov, sem se odločil, da gremo v Slovenijo,” je dejal nekdanji vezist Gorice, Celja in Maribora, ki je v prvi slovenski ligi odigral 168 tekem in dosegel 14 golov.

Ukrajinske nogometne sanje, ujete v azilnem domu v Logatcu

Nogomet

11. Mar 2022 1

Nogomet

11. Mar 2022 1

“Izkoristil sem poznanstva, ki jih imam tukaj. Na pomoč so priskočili številni prijatelji. Vsi so mi pomagali, da smo prišli in nas toplo sprejeli,” je povedal 44-letni Moldavec, ki je, medtem ko sta njegova žena in hčer doma, s sinom, še 35 mladimi ukrajinskimi nogometaši, 10 odraslimi ženskami in osmimi malimi otroki že drugi teden nastanjen v azilnem domu v Logatcu.

“Ljudje v Sloveniji zelo lepo skrbijo za nas. Zelo smo veseli, da so nam priskočili na pomoč,” se je večkrat zahvalil nekdanji moldavski reprezentant, ki je v zadnjih dneh vseskozi na telefonu. Ubada se z organizacijo prevozov, prijateljskih tekem ter takšnih in drugačnih logističnih podvigov, da lahko mladi Ukrajinci, stari od 11 do 17 let, vsaj malce pozabijo na strah in negotovost, ki ju je prinesla vojna.

“Ko igrajo in trenirajo, na njihovih obrazih spet vidim nasmehe. To je najpomembneje. Upamo pa, da bomo spet čim prej doma. Da bo vojne konec. Vsak dan čakamo na dobre novice,” je še povedal Moldavec, s katerim smo se brez težav sporazumevali v slovenskem jeziku.

Kako se je vse skupaj začelo in kako ste prišli v Slovenijo?
Vse se je zgodilo res na hitro. Ko je vojna izbruhnila, smo bili najprej pet dni v Lvovu. Spali smo v bunkerju, v katerem je bilo 200 otrok. Potem sem se odločil, to je bila moja odločitev, da vse tiste, ki jih lahko, spravim na varno. Jasno je bilo, da bo vse huje, zato se je bilo treba odločiti na hitro.

Imeli smo dve možnosti. Moldavija ali Slovenija. Ker smo želeli čim prej iz države, smo se odločili za Slovenijo. Na tej poti je bilo do meje s Poljsko le sto kilometrov. V nasprotnem primeru bi morali po Ukrajini, v kateri je bilo iz ure v uro bolj napeto, potovati 400 kilometrov.

Sploh ni bilo časa za razmišljanje. Nabasali smo se v avtobus in odšli smo na pot. Niti nismo vedeli, kam. Vse smo se dogovorili na poti, sproti. Klical sem številne prijatelje iz Slovenije. Vsi so mi pomagali, da smo prišli in nas toplo sprejeli. Zelo lepo skrbijo za nas. Zelo smo veseli, da smo tukaj.

Kako je bilo na poti?
Zelo naporno. Najtežje je bilo na meji s Poljsko, kjer smo v avtobusu čakali kar 30 ur. Do Slovenije smo potovali več kot dva dni. Težko je bilo. Sploh zato, ker nas je bilo v avtobusu s 50 sedišči kar 86. Tudi ženske, majhni otroci. Z nami je potoval petmesečni dojenček.

Ni bilo lepo, a najpomembneje je, da smo prišli sem in zdaj treniramo. To je najpomembnejše, da fantje vsaj malo pozabijo na vse grozote, ki se dogajajo.

Kako ste odšli na pot?
S klubskim avtobusom. Imeli smo dva šoferja, ki sta nas pripeljala sem, potem pa takoj odšla nazaj v Ukrajino. Z bencinom k sreči ni bilo težav. Dobro smo bili pripravljeni.

Koliko fantov ste pripeljali v Slovenijo?

Skupaj jih je 36, to je samo polovica ekipe. Tisti, ki v tem letu ne bodo dopolnili 18 let. Preostali so morali v vojsko. Polovica ekipe je na bojišču. Ščitijo državo.

Kako je s temi, ki so ostali v Ukrajini?
Hvala bogu je za zdaj z njimi vse okej.

Kako je s pridobivanjem informacij iz Ukrajine?

Vsako jutro se zbudimo in čakamo na dobro novico. Vsi upamo, da se bomo lahko čim prej usedli na avtobus in se vrnili domov. V akademijo, v šolo.

Z družinami fantje komunicirajo?
Da, vsak od njih je v stikih s svojo družino. Vsi so se pogovarjali z bližnjimi.

Kako kot edini odrasli moški v njihovi družbi shajate s fanti?

Ni nobenih težav. So zelo pridni. Takšne ekipe še nisem imel. Vsi se razumejo med sabo in vedo, zakaj so tu. So pravi profesionalci. Zelo poslušni. Na tekmah, treningih, zunaj igrišč … Povsod.

Kako potekajo vaši dnevi?
Treniramo na Vrhniki, v Logatcu. Menjavamo lokacije. Igramo prijateljske tekme. Bili smo tudi gostje nekaterih prvoligaških tekem. Fantje se počutijo, kot da so na pripravah. Nekako tako sem si tudi želel. Da lažje odmislijo grozote, ki se dogajajo v njihovi državi.

So v zadnjih dneh pomagali tudi v vaših nekdanjih klubih Mariboru, Celju in Gorici?

Vsi. Prav vsi so pomagali ali pa se vsaj ponudili za pomoč. Naredili so vse, da se tukaj počutimo dobro in imamo na voljo čim več. Iz dneva v dan se trudijo. Z organizacijami prevozov, treningov, tekem … Kot sem že rekel, povabljeni smo bili tudi na nekatere prvoligaške tekme.

Hvala, res. Tako se lahko fantje vsaj malo umaknejo od krute realnosti in mislijo le na nogomet. Če ne drugega, vsaj za tisto uro, uro in pol pozabijo na vse težave in uživajo.

Ukrajinska nogometna zveza nudi pomoč?
Ne more. V Kijevu je vojna, tam nihče ne dela. Šole, trgovine … Vse je zaprto. Ukrajina nam ne nudi nobene pomoči. Vse dobimo od Slovenije.

Pa Nogometna zveza Slovenije?
Smo v stikih. Bomo videli. Ničesar niso obljubili, so pa rekli, da bodo pomagali.

Z Aleksandrom Čeferinom, Slovencem na čelu Uefe, ste navezali stike?

Ne. Nismo. Nobenega stika z njim ni bilo.

Kako ljudje lahko še pomagamo?
Ne potrebujemo ničesar. Imamo vse. Le upamo, da bo vsega skupaj čim prej konec. Sloveniji pa še enkrat hvala za vse.

Na Slovenijo ste bili zelo navezani že prej.
Seveda, saj sem tukaj preživel sedem prečudovitih let. Igral sem za Gorico in z njo osvojil naslov, igral sem tudi za Celje in Maribor. Na vse te klube imam zelo lepe spomine. Tukaj sem dobil veliko prijateljev, kar sem zdaj še toliko bolj občutil. V Celju se je nenazadnje tudi rodila moja hčer. Kar se tiče Slovenije in Slovencev, vse najlepše.