Nermin Bašić se je po neuspešni epizodi z Gorico po treh letih vrnil na prvoligaški oder. Kot trener Radomelj, kjer je že spisal uspešno zgodbo, bo mlinarje skušal obdržati med elito. Za nogometnim trenerjem je zelo zanimivo in razburkano obdobje, ki so ga med drugim zaznamovale hude zdravstvene težave in edinstvena afriška izkušnja. "Bilo je veliko borbe, a sedaj sem tu in opravljam svoje delo," samozavestno zatrjuje 38-letnik.

S Poljuda v Radomlje z iskrenimi nameni

Nogomet

12. Feb 2022 0

Nogomet

12. Feb 2022 0

Radomljanom uspela rekordna prodaja

Nogomet

31. Jan 2022 0

Nogomet

31. Jan 2022 0

Radomlje so v spomladanski del prvenstva krenile kot zadnjeuvrščena ekipa, a po ponedeljkovi zmagi v 21. krogu Prve lige Telemach proti Aluminiju s 4:0 tekmecem dale vedeti, da se v igri za obstanek ne bodo predale brez boja.

Mlinarji so poleg Olimpije bržkone zasedba, ki je med zimski premorom šla skozi največje spremembe. Decembra so podpisali dogovor o dolgoročnem sodelovanju s Hajdukom, na mesto športnega direktorja imenovali Splitčana Andra Fistonića, za glavnega trenerja pa postavili Nermina Bašića, ki je na klopi nasledil Roka Hanžiča.

“Imam to srečo, da imam mentaliteto nemškega profesionalizma in balkanske kreativnosti,” zase pravi v Nemčiji odraščujoči Nermin Bašić, ki je Radomljane vodil že med letoma 2017 in 2019, ko so te nastopale še v drugi ligi. Z dobrimi delom je kmalu prepričal Gorico, ki ga je pripeljala v svoje vrste, kjer je po vsega osmih tekmah izkusil vso grenkobo trenerskega poklica.

“Kljub temu je bila Gorica neverjetna življenjska lekcija,” pojasni danes 38-letni  nogometni delavec, ki je v Bosni in Hercegovini z 28 leti postal najmlajši trener z najvišjo Uefo Pro trenersko licenco v Evropi. Po goriški epizodi je šel skozi številne zahtevne preizkušnje, med drugim dal skozi tudi zanimivo afriško epizodo in zelo stresno obdobje pri Tuzli Cityju. A  globoko v sebi se je zavedal, da ga bo pot znova vodila v Radomlje – klub, kjer se je vselej počutil odlično.

Zakaj ste se odločili za vrnitev v Slovenijo?

Slovenija je prečudovita država. Mislim, da bi tu lahko živel. Tu imam svoj mir. Svoje delo lahko opravljam normalno, brez pritiskov. Ko sem delal v BiH, je bil ta neverjeten. Čim sem se zbudil, je zavladalo vojno stanje. Iskal sem novo priložnost. Imel sem veliko ponudb, pred tem naletel tudi na težave s slovensko trenersko organizacijo, ki mi ni želela priznati Uefine licence. Po dveh letih in mesecu dni so mi jo le priznali. Bilo je veliko borbe, a sedaj sem tu in opravljam svoje delo.

Je bilo to obdobje za vas stresno?

Zelo. Imaš licenco, s katero lahko svoje delo opravljaš po vsem svetu, nato pa se vrnem v Slovenijo, kjer sem že delal, in ne morem več opravljati svojega poklica. Še Savu Miloševiću, ki je prišel v Olimpijo, so kljub neustrezni dokumentaciji podelili licenco, meni pa ne. Bil sem jezen. Razmišljal sem celo, da jih prijavim Evropski nogometni zvezi, a jih je srečala pamet. Stvari so sedaj urejene.

Ob vrnitvi v Slovenijo ste za bosanske medije dejali, da imate pri nas še neporavnane račune.

Na polovici prvenstva sem bil z Radomljami v drugi ligi na prvem mestu in odšel v Gorico, ki me je kupila. Hitel sem proti novim izzivom z mislijo, da je Gorica velik klub. S tem sem v Radomljah svoje delo pustil nedokončano. Klub je nato končal na petem mestu in ni postal prvak.

S predsednikom Matjažem Marinškom sem ostal v stikih, globoko v sebi pa sem se zavedal, da se bom nekoč vrnil in nadaljeval s tem, kar sem začel graditi. Ko sem odšel, smo bili prvi, zdaj, ko sem se vrnil, smo pri repu. Zdaj želim znova napraviti nekaj novega.

Je bil vaš odhod v Gorico napaka?

Tega ne bi dejal. To je bila dobra življenjska odločitev. Zakaj življenjska? Zato, ker nikoli pred tem nisem doživel, da slačilnica diktira stvari v klubu. Tam so nekateri igralci narekovali, kako morajo stvari potekati v klubu, ta pa je podlegel njihovem pritisku.

V Gorico me je pripeljal Miran Burgič, v želji, da napravim nekaj novega, drugačnega. Da vpeljem napadalen, moderen način nogometa, nove trende in uredim mladinsko šolo. Torej, da Gorico dvignem na višjo raven. Vse je bilo podrejeno temu. A po dveh, treh porazih se je oglasilo nekaj nogometašev, ki so imeli na igrišču največjo odgovornost in so vse skupaj zavrli.

V sanjah si nisem predstavljal, da bi se mi to lahko zgodilo. Za svojo ekipo sem bil pripravljen umreti, vendar sem imel dva, tri posameznike, ki so razmišljali drugače. Žal mi je, da je klub podlegel temu. Po drugi strani pa sem vesel, da sem dobil te izkušnje.

Kaj vas je naučila goriška izkušnja?

Predvsem, da nikomur več ne smem verjeti in da ljudje niso tako iskreni in zvesti. Mislil sem, da je nemogoče, da se lahko zgodijo takšne stvari. Še posebej meni, ki sem pripravljen dati vse na svetu.

Do igralcev pristopam iskreno, vendar sem naletel na mino, ki je bila morda celo dobrodošla. Čeprav sem imel nato še eno ponudbo slovenskega prvoligaša, sem se odločil pobegniti v Afriko, kjer sem bil pomočnik. Rabil sem čas, da se pomirim, saj me je celotna izkušnja v Gorici močno prizadela. Leto dni sem prihajal k sebi.

Je bil ranjen tudi vaš ego?

Priznam, moj ego je bil velik. Na tem sem veliko delal. Zato tudi pravim, da je bila Gorica nekaj najslabšega in hkrati najboljšega, kar se mi je zgodilo. V 38 letih sem živel v štirih državah, vodil osem klubov, a največ mi je dala prav Gorica, saj sem se zaradi nje spremenil. Kdor spozna lastne napake in na njih dela, lahko hitro postane uspešen.

Kako to, da imate po tako grenki izkušnji še željo delati v Sloveniji?

Stvari nikoli ne posplošujem. Niso vsi Slovenci takšni, kot so bili pri Gorici. Tu gre za posameznike. Ubogi so, ker so takšni in na koncu so končali, kjer so. Nihče od njih več ne igra resnega nogometa.

Vseeno pa mi je Gorica všeč. Je klub s tradicijo, za katerega si želim, da se vrne v prvo ligo. Z Miranom Burgičem in Matejem Mavričem sem imel fenomenalen odnos. Sta bivša reprezentanta, ki se spoznata na nogomet in s katerima sem odlično sodeloval.

Ste ostali z njima v stikih?

Seveda. Z ljudmi z v vrha kluba nimam nobenih zamer. Žal so v želji, da rešijo klub pred izpadom iz prve lige, podlegli pritisku. Ko sem jih zapustil, sem jim napovedal, da se bo to zgodilo. Ko klub dovoli igralcem, da sprejemajo odločitve, se ne more končati dobro.

Kako zelo so se spremenile Radomlje, odkar ste jih nazadnje vodili?

Zelo. Z organizacijskega vidika kot dan in noč. Proračun je višji, več je zaposlenih in v klubu je več funkcij

Ste se odtlej spremenili tudi vi?

Precej, predvsem po afriški izkušnji. Odtlej se bolje poznam. Gorica me je dotolkla, Afrika vrnila in me naredila še močnejšega kot kdajkoli. Veliko sem vlagal vase. V Afriki sem kot pomočnik trenerja igral tudi tamkajšnjo ligo prvakov. Vse skupaj sem spremljal z drugega zornega kota, kar mi je bilo zelo pomembno. Nadgradil sem se in postal močnejši, bolj moder in izkušen.

V življenju moraš doživeti tudi padce, vendar se moraš znati tudi pobrati. Sem borec, ki se ne predaja in takšne so tudi ekipe, ki jih vodim. Z vsakim izzivom se sedaj spopadam z glavo in srcem. Ne ustrašim se. Grem, kamor drugi nočejo.

Kakšni spomini vas vežejo na afriško epizodo?

Bilo je neverjetno. Resnično sem si želel razumeti tamkajšnje ljudi. To je mogoče le, če veš, kje živijo in kako so odrasli. Imel sem srečo, da sem delal pod trenerjem, ki je bil tudi moj prijatelj, in za klub Primera De Agosto, ki je največji v Angoli. Gre za vojaški klub s 30 milijonov evrov proračuna. Ima svojo akademijo in nastopa v afriški ligi prvakov.

Težko je opisati, ko si v istem prostoru z 20 drugimi člani trenerskega osebja in imajo stokrat nižjo plačo od tebe, vendar kljub temu ostajajo nasmejani. Neverjetno se mi je zdelo, kako veseli so bili navijači in kakšna čustva so bila prisotna, ko smo dobil tekmo. Ljudje so dva dneva potovali, da bi prišli na naše obračune.

Ko vse to vidiš, se začneš spraševati, zakaj si sam nesrečen v življenju, kaj ti manjka in za kakšne cilje živiš. Seveda tja odideš zaradi denarja, vendar denar prej ali slej potrošiš. Afrika mi je dala mnogo. Kot osebo me je nadgradila. Sedaj sem srečen.

Kakšne Radomlje bomo spremljali v spomladanskem delu?

Želimo biti pogumni in igrati čim dlje od našega gola. Veliko smo delali na prehodih v napad, prekinitvah in vršenju pritiska na nasprotnika. Gledali boste bolj agresivne in pogumnejše Radomlje.

Bodo okrepitve iz Hajduka predstavljale dodano vrednost?

Gre za odlične igralce. Na pripravah so dokazali, da prinašajo veliko dodano vrednost. Stabilizirali so našo igro, zaradi njih imamo tudi žogo več v naši posesti.

Je njihov prihod pogojen z njihovim igranjem?

Ko so se Radomlje dogovarjale za sodelovanje, je bilo moje prvo vprašanje prav to. Če bi bil odgovor pritrdilen, ne bi prevzel ekipe. V trenutku, ko bom stopil v slačilnico in bodo ostali igralci posumili, da moram nogometaše Hajduka poslati v igro, odstopim. Šteje le kvaliteta in nič drugega. Še preden pripeljemo igralce s Poljuda, se posvetujem s športnim direktorjem, ali prinašajo rešitev, ki jo iščemo.

Kaj pomeni za ekipo odhod Marka Božića v Frosinone?

V tem trenutku zelo veliko. Je igralec, ki zlahka rešuje situacije ena na ena. Izgubili smo nogometaša z močnimi individualnimi kvalitetami. Z druge strani smo dobili na večji ekipni odgovornosti. Kot moštvo verjamem, da nam bo uspelo nadomestiti njegov odhod. Je sijajen fant, ki pa si je zaslužil prestop. Ko je odšel, smo bili dva dneva v šoku.

Preden ste se vrnil na trenersko klop, ste bili pri Radomljah v vlogi tehničnega direktorja. Kakšne so bile vaše zadolžitve?

Ekipa je delala po načrtih, ki sem jih postavil. Rok Hanžič se je prvič znašel v vlogi glavnega trenerja, zato sem mu pomagal pri vodenju treningov in tekem, pri taktičnih stvareh. Dal sem vse od sebe in kar je želel od mene, saj nisem hotel rušiti njegove avtoritete.

V Radomlje se nisem vrnil, da bi takoj postal trener. Po vodenju Tuzle City sem si zaželel leto premora, saj sem imel zelo težko obliko koronavirusa. Želel sem se nekoliko spočiti, a obenem ostati v stiku z nogometom.

Prišel sem z namenom, da Roka obvarujem in mu pomagam, čeprav se je od samega začetka govorilo, da ga želim zamenjati. Če bi bilo tako, bi funkcijo zavrnil in zahteval, da postanem trener. Še posebej po sedmih porazih. A tega nisem nikoli storil. Vedno sem mu stal ob strani.

Zdaj sem trener, a ne, ker bi si tako želel. Zgodil se je trenutek, ko Rok to ni mogel več biti. Če sam ne bi prevzel vloge, bi pripeljali nekoga drugega, vendar nisem želel slačilnice prepustiti neznancu.

Hanžič se vrača v Domžale

Prva liga

7. Jan 2022 0

Prva liga

7. Jan 2022 0

“Metla” pri Radomljah: Hanžič ni več trener

Nogomet

28. Dec 2021 3

Nogomet

28. Dec 2021 3

V kakšnih odnosih ste z Rokom Hanžičem?

V odličnih, ni zamer. Kljub temu, da so mu glavo polnili z negativnimi stvarmi, sva se vedno o vsem pogovarjala zelo odkrito.

Zakaj torej ni ostal v klubu?

Dobil je ponudbo Domžal, ki so njegov klub. Ni se več videl pri nas. Morda je res vse skupaj izpadlo nenavadno, a sva bila in ostala prijatelja. Verjamem, da bova v prihodnosti še sodelovala. Je sijajen človek ter trener in veseli me, da sva se spoznala. Veliko mi pomeni, da se oba zavedava, kakšna je resnica in da se lahko pogledava v obraz. Vedno pa bodo prisotne govorice.

Vas skrbi, ker je odšel v klub, ki se utegne z vami boriti za obstanek?

Rok pozna skrivnosti Radomelj, a ne mojih. Nisem mu vsega razkril (smeh).

Kakšni so vaši dolgoročni cilji z Radomljami?

Videli bomo, kako se bodo stvari odvile. Že sedaj sem imel zelo dobro ponudbo iz BiH, ki mi je ne bi bilo težko sprejeti. A zaenkrat se vidim tu, v Sloveniji.

Omenili ste, da ste hudo zboleli s kornavirusm.

Dvajset dni sem bil v bolnišnici s hudim vnetjem pljuč. Vsak dan, ko sem se zbudil, nisem vedel ali bom pristal na ventilatorju. Zaradi tega sem moral dati odpoved v Tuzli Cityju. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom mogel napisati poslovilno pismo. Tako hudo je bilo.

Zanimivo je, katerih stvari se v tistem trenutku najbolje spominjaš – čustev, prijateljev, družine. Vse materialne stvari postanejo nepomembne. Ugotovil sem, da sem pogrešal druženje s prijatelji, družino, saj sem ves svoj čas posvečal nogometu. Življenje je šlo mimo mene.

Vam je v Sloveniji težko brez družine?

Je, saj že skoraj deset let živim brez nje. Če bi podpisal dolgoročni dogovor, bi se morda odločil, da se mi pridružijo v Slovenii. Imam velike sanje in cilje, za katere trdo delam. Če se odrečeš svoji družini in petletni hčerki, s katero nisem bil že leto dni, je težko. A obenem mi trenerski poklic predstavlja veliko zadovoljstvo, saj počnem, kar me veseli. To sem jaz in kot takega takega me je družina sprejela.