Pri Arsenalu bi morali goreti vsi alarmi. Ne le, da so topničarji po treh odigranih premierligaških krogih na zadnjem mestu, dosegli niso niti enega zadetka, osvojili pa ne niti ene same točke. V kolikor ne bo kdo od vodilnih mož v kratkem pritisnil na gumb za paniko, se ekipi iz Emiratesa obeta katastrofa apokaliptičnih razsežnosti.

Kolumna komentatorja Sportkluba Tima Obreza o krizi Arsenala.

“Če mislite, da ste našli idealno rešitev za težavo, še enkrat dobro premislite. Obstaja velika verjetnost, da so tisti, ki ta problem poznajo od bliže in se z njim ukvarjajo poklicno, vašo idealno rešitev že pred časom zavrgli iz dobrih razlogov,” je zapisal švicarski pisatelj Rolf Dobelli. Omenjena misel me asociira na mnoge agresivne aktiviste, ki vse tiste, ki uživajo meso, obtožujejo, da s tem uničujejo planet in otroštva najmlajših. Ali pa na številne proticepilske aktivistke, ki menijo, da z nekaj ogledanimi posnetki pridobiš vso potrebno medicinsko znanje.

Ne razumite me narobe. Prav zaradi podnebnih sprememb uživam malo mesa, pa tudi cepljen nisem. Zato ljudi, ki sodijo v zgoraj omenjeni skupini, razumem, vseeno pa želim poudariti, da je v večini primerov najbolje zaupati specializirani stroki. Gotovo pa to ne velja v vseh primerih. Verjetno najlepši primer pa je prav vodstvo Arsenala.

V tem norem prestopnem roku je PSG na Park princev pripeljal Lionela Messija, Sergia Ramosa, Ginija Wijnalduma, Gianluigija Donnarummo in Achrafa Hakimija. Za omenjeno peterico so Parižani odšteli vsega 60 milijonov evrov. Manchester United je za dobrih 140 milijonov evrov na Old Trafford pripeljal Cristiana Ronalda, Jadona Sancha in Raphaela Varana. Denarnico so odprli tudi arabski vlagatelji pri Manchester Cityju in za 117 milijonov na Etihad pripeljali velemojstra in nogometnega romantika Jacka Grealisha. Ruski mogotec Roman Ambramović je uslišal željo Chelseajevega stratega Thomasa Tuchela in na Stamford Bridge za 115 milijonov pripeljal neustavljivega Romeluja Lukakuja.

Skratka, največji evropski klubi so se močno okrepili in za to porabili ogromno denarja. A najbolj zapravljiv na poletni tržnici je bil Arsenal. Na Emirates so prišli Ben White (59 milijonov), ki lani ni bil najboljši branilec Brightona, Martin Odegaard, ki po mnenju mnogih ne more igrati skupaj z nadarjenim Smithom-Rowom, Aaron Ramsdale, ki v zadnjih dveh sezonah s svojim klubom v nobenem primeru ni obstal v ligi in še Sambi Lokonga ter Nuno Tavares, ki sploh nista uveljavljena nogometaša. Nekaj ur pred koncem prestopnega roka je topničar na vrat na nos postal tudi Japonec Takehiro Tomiyasu. Londončani so tako za okrepitve zapravili kar 165 milijonov evrov! Tu obstaja močan občutek, da tako neumnih potez ne bi napravil noben nogometni laik. Zdi se, da so vodilni možje Arsenala te poteze povlekli, ne da bi se pozanimali, kaj sploh ponuja trg. Podobne napake delajo ljudje, ki se poročijo pri 24 letih.

Povprečen nogometni ljubitelj prav tako ne razume, kaj na klopi Arsenala še vedno počne Mikel Arteta, ki ima sicer veliko znanja, a več kot očitno njegova filozofija, ki jo je podedoval od Pepa Guardiole, pri Arsenalu ne bo prišla do izraza, saj igralci zanjo enostavno niso primerni.

Topničarji so si na uvodnih treh premierligaških tekmah ustvarili samo pet priložnosti, zadeli pa niso niti enkrat. Prav tako še nimajo točke. Proti Manchester Cityju so doživeli brodolom. Katastrofo epskih razsežnosti. Poraz proti meščanom ni napravil lukenj in jih razširil, pač pa je prižgal reflektorje in osvetlil vrzeli, ki so bile prisotne že dalj časa.

Iz Mikela Artete se je ponorčeval tudi njegov bivši varovanec Mesut Özil. “Zaupajte procesu,” je sarkastično zapisal bivši as Arsenala. Mnogi so se nad to potezo zgražali, nadvse izvirno pa je na negativne komentarje zoper Özila odgovoril eden od navijačev topničarjev: “Pustite na miru človeka, ki ima v prvi črki priimka več “točk” kot naš klub.”

Še bolj inovativni in prikupno samodestruktivni so bili pristaši Arsenala na Etihadu: “Nič posebnega niste, mi izgubljamo vsak konec tedna,” so vzklikali domači publiki in si prislužili glasen aplavz.

Da pa bi bila bolečina še hujša, se je prvič v zgodovini Premier lige zgodilo, da je ob tem, ko je Arsenal prikovan na dno prvenstvene razpredelnice, na vrhu njihov mestni rival Tottenham. “Severnolondonski sendvič,” so pojav poimenovali nogometni privženci na Otoku.

Biti navijač Arsenala, avtomatsko pomeni tudi biti mazohist. Če pesti stiskate za topničarje, bi vas ob tej priložnosti skušal potolažiti z globoko mislijo: “Samo v temi se vidijo zvezde.”

Morda je to tudi idealna priložnost, da kak nasvet podelim predstavnicam nežnejšega spola. Vsem puncam svetujem, naj se držijo fantov, ki leta 2021 še vedno navijajo za Arsenal. Pri njih je zvestoba zagotovljena.

Za konec še ena bolj resna misel. Težave Arsenala so velikanske. In niso kot sestavljanka na mizici, h kateri se lahko vrnemo, ko nam to dopušča čas. Težave Arsenala so kot goreča hiša, ki je za nameček še nihče ne gasi. In dalj časa, ko se uprava ne bo zmenila za to, večja škoda bo nastala. To besedno igro je ameriški avtor Jonathan Safran Foer uporabil v povezavi s podnebnimi spremembami. Zato, v dobrobit planeta, karseda veliko uporabljajte javni prevoz, zmanjšajte uporabo plastike in predvsem uživajte manj mesa (po ocenah znanstvenikov v približno 70% tropski gozd krčijo zaradi živinoreje). A brez skrbi, nobenega otroštva ne boste uničili, če tega nasveta ne upoštevate.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.