Za Muro je sanjsko leto. 'Čarno-bejli' so konec maja osvojili prvi državni naslov v klubski zgodovini, uspeh pa v tej sezoni nadgradili z evropsko jesenjo v konferenčni ligi. Ob igralcih je glavni režiser uspehov Mure Ante Šimundža, ki v zadnjih letih skrbi za strmo rast ekipe s Fazanerije.
Nekdanji napadalec je eden redkih nogometašev, ki je dosegel gol v skupinskem delu lige prvakov in nato v tem delu tekmovanja deloval tudi kot trener. To mu je uspelo z Mariborom, kjer je poskrbel za svoje prve večje mejnike v trenerski karieri. “Moja povezava z Mariborom je nekaj normalnega,” vedno brez težav potrjuje Šimundža.
Trenutno obdobje na klopi Mure je njegovo tretje v Murski Soboti. Prav na Fazaneriji je v sezoni 2011/12 prvič deloval kot glavni trener ekipe, tja pa se je vrnil še v sezoni 2012/13 in nazadnje pred sezono 2017/18. Zadnje poglavje skupne zgodbe je tudi najuspešnejše. Tako zanj kot za klub, ki se je po zadnji reinkarnaciji z novim vodstvom podal na bolj stabilno pot. “Mura se je v tem kratkem obdobju razvijala, vsi skupaj se učimo in skušamo rasti. To je ena velika zgodba,” o trenutni zgodbi aktualni državnih prvakov razmišlja Šimundža.
Z uspehom Mure v zadnjem letu je Šimundža postal zanimiv tujim klubom, zato bo zanimivo videti, kako se bo nadaljevala njegova kariera. Med jesenskim delo Prve lige Telemach Šimundža o tem ni želel govoriti, tudi v našem intervjuju pa je ostal skrivnosten. “Stvar je takšna. V nogometu imamo to folkloro pisanja o selitvah, kar je tudi prav. Res je, da se v nogometu stvari vedno dogajajo, vedno je zanimivo. Čas za pogovor o tem pa bo prišel po dopustu,” je na vroče vprašanje o Ludogorcu in o selitvi na tuje povedal Šimundža in potrdil, da ga delo v tujini zanima: “Vedno me zanima. Zanimalo me je tudi, ko sem bil pomočnik in kasneje trener v Mariboru. Vedno me zanima korak naprej v karieri. Zanima me preskok na višjo raven tekmovanja. Če bi mi to tujina zagotovila, seveda vse v dogovoru s klubom, potem v redu, da bi šel pa na vrat na nos, to pa nikakor.”
S trenerjem, ki je osvojil tri državne naslove v prvi slovenski ligi in v skupinski del evropskih tekmovanj popeljal dve ekipi smo se pogovarjali takoj po koncu jesenskega dela in tik pred odhodom na dopust. Beseda je tekla o Muri, Mariboru, Zlatku Zahoviču, Luki Bobičancu, Marcosu Tavaresu in jasno Šimundževi prihodnosti. Intervju smo razdelili na dva dela, v prvem je Šimundža govoril predvsem o Muri, v drugem delu, ki bo objavljen danes popoldne, pa o vseh drugih nogometnih temah.
Kakšna je splošna ocena jesenskega dela sezone 2021/22?
Jesenski del, ki je za nami, je bil po moje za sam razvoj in rast kluba zelo dober. Po naslovu, ki nam je dal možnost igranja kvalifikacij za ligo prvakov, smo poleti prišli do konferenčne lige, kjer smo odigrali veliko zahtevnih preizkušenj. To je bila za nas zelo velika izkušnja. Če sem iskren, nisem prepričan, da je kdorkoli verjel, da bo Muri to uspelo. Tudi zlagal bi se, če bi rekel, da smo bili mi v klubu prepričani, da se bo to zgodilo. Smo si pa tega zelo, zelo želeli. Prvaku pot do skupinskega dela nekoliko olajša sistem tekmovanja. Če se prebiješ skozi prvi krog, prideš do situacije, ki smo jo mi zelo dobro izkoristili.
“Začetni del v slovenskem prvenstvu je bil zelo slab. Celoten klub, ne samo ekipa, je bil pod prevelikim vtisom Evrope.”
Samo oceno jesenskega dela v PLT pa bi razdelil na dva dela. Začetni del v slovenskem prvenstvu je bil zelo slab. Celoten klub, ne samo ekipa, je bil pod prevelikim vtisom Evrope. Prelomnica se je zgodila po tekmi z Domžalami, ki smo jo izgubili s 4:0. Sledila je izredno dobra stabilizacija, saj smo po tej tekmi izgubili le še enkrat in prišli do tega, da smo izgubili najmanjkrat v ligi – kot Koper (oba kluba imata po štiri poraze). Vseeno z izkupičkom v ligi v prvem delu sezone nisem najbolj zadovoljen. Predvsem zaradi prejetih zadetkov, ki so botrovali nižjemu številu osvojenih točk. Vseeno pa je v drugem delu jesenskega dela sledila odlična stabilizacija in dobro preklapljanje med Evropo in slovenskim prvenstvom. Tu smo bili potem izredni in izboljšali položaj na lestvici.
Ste pričakovali, da bo Evropa na tak način vplivala na Muro?
Vedel sem, da se bo to vseh v klubu dotaknilo. Kako posameznik reagira, je potem neka druga stvar. Ampak to sem pričakoval. Ker vsak reagira drugače, je bilo na začetku težko. Najbolj pomembno je bilo, da smo ostali mirni, da smo ostali na poti, ki jo imamo zastavljeno, in da ni bilo ugibanja, zakaj to tako ne gre. Bila so vprašanja, to je normalno. A ko se stvari analizirajo, se vidi, da je to nekaj povsem normalnega. Še posebej za klub, kot je Mura, ki je bil prvič v takšni situaciji.
Kakšna je bila evropska izkušnja z Muro v primerjavi s tistima iz Maribora?
Rang tekmovanja je bil nekoliko nižji, a komplet vsega skupaj je bil enak. Od hotelov do avtobusov in letal, do medijske pozornosti, fotografiranj in najboljših igrišč. Zelo podobno, čeprav je bil rang nekoliko nižji. A ko pogledam našo skupino, bi lahko rekli, da smo bili skoraj v evropski ligi, če ne celo ligi prvakov. V skupini smo imeli Tottenham in Rennes, oba sta v prejšnji sezoni igrala v ligi prvakov. Imeli smo najzahtevnejšo skupino. Pred žrebom smo vedeli, da lahko dobimo po kvaliteti tekmecev najboljšo ali najslabšo. Dobili smo najboljšo. Celoten komplet zahodne Evrope. Od Angležev, Francozov in Nizozemcev. Klub je imel veliko od tega.
Koliko ste pogrešali Fazanerijo?
Seveda bi nam bilo ljubše, če bi igrali doma. Domače okolje je vseeno domače okolje. Maribor je bil zelo gostoljubno nogometno mesto. A morali bi igrati doma. Ne moremo si metati peska v oči, če je to tako. Vpliv in dojemanje okolice bi bil še veliko večji. Če pogledamo, Mura je v Slovenijo pripeljala milijardo evrov vredne igralce. Tottenham vreden 700 milijonov evrov, 200 Rennes in 100 Vitesse. Komu je to do zdaj uspelo, če ne upoštevamo Maribora? To je zelo velika zadeva, ki se je moramo vsi v Sloveniji zavedati. Tudi NZS, ki tega ne sme zavreči, kot to stori z marsikatero stvarjo. Ne gre zato, da bi mi poveličevali sebe.
Ali lahko primerjamo uspeha Maribora in Mure? Kje je razlika med projektoma?
Maribor kot Maribor nikoli ni imel takšnih težav, kot jih je imela Mura, je tudi večji klub kot Mura. In po tradiciji, rezultatih in navijačih. Peljati takšno stvar v Mariboru sicer ni lažje, a je bilo vedno vse bolj samoumevno. Maribor je bil prvoligaš in drugoligaš v Jugoslaviji, ima izkušnje iz zelo močnega tekmovanja že od takrat. Ima tradicijo, imel je dobre temelje. Mura, ki je igrala v drugi jugoslovanski ligi, takšnih uspehov in temeljev ni imela. Te tradicije Maribora ni bilo, tudi vsi stečaji iz preteklosti preprečujejo, da bi zgodbo gradili na tako čvrstih temeljih. A to se je spremenilo z novo garnituro vodstva. Od leta 2015 je to druga zgodba. Tu je grajenje. Maribor se je v moji igralski karieri razvijal, ko sem ga vodil kot trener pa se je bolj vodil, kot razvijal. Mura pa se je zdaj v tem kratkem obdobju razvijala, vsi skupaj se učimo in skušamo rasti. To je ena velika zgodba.
Kaj nam je ta jesenski del povedal o slovenskem klubskem nogometu, kje je v primerjavi z evropskim?
To je zelo široko vprašanje. Vsak lahko zapiše, to se mora delati na tak način. Veliki problem pri nas so pogoji. Za dober rezultat moraš imeti dobre pogoje. Mi lahko vse napišemo na papir, a to brez dejanj ne šteje nič. Dobra reprezentanca, dober klubski nogomet, dobra prva ekipa, vse to je logična posledica dobrih nogometnih šol. Mi nimamo šejkov in kamionov z milijoni. Ne moremo plačevati odškodnin. Delamo s svojimi otroki. Za njihov razvoj potrebuješ dobre pogoje. Koliko klubov ima svoj trening center? Aluminij, ki jim ga je zgradil Talum. Pa tudi oni so pozimi na eni umetni travi. Iz letošnje izkušnje smo v Muri dobili ogromno. Bili smo v Franciji, na Nizozemskem in v Angliji. Naši trenerji so si lahko ogledali vsako šolo tekmecev. Videli smo, kako se dela. Ni primerljivo z nami. Gre za večje vložke, večji denar. Logično je, da iz takšnih šol potem prihajajo boljši igralci z višjo vrednostjo. Ob tem pa morajo klubi še kupovati.
“Dobra reprezentanca, dober klubski nogomet, dobra prva ekipa, vse to je logična posledica dobrih nogometnih šol. Mi nimamo šejkov in kamionov z milijoni. Ne moremo plačevati odškodnin. Delamo s svojimi otroki.”
Mi v Sloveniji pa bi vse napisali na papir, ne bi ustvarjali pogojev, ne bi plačevali, pričakovali pa bi rezultat. Kdo in kaj, je vprašanje? Če želiš delati, se moraš osredotočiti nase. Pomoči s strani NZS je zelo malo. Ne moremo se slepiti, tako je. Zato se nam dogajajo prebliski, ki bodo sledili tudi v prihodnosti. Da pa bi sistematsko ponavljali, kar je uspevalo Mariboru, to je težko pričakovati. To je bilo sistematično delo od prihoda Zahoviča, ki je imel postavljene krhke temelje, ki so kasneje postali čvrsti. S sistematskim delom in z iskanjem najboljših igralcev se je potem zgodba gradila in bila podkrepljena z nagradami iz Evrope. Ko se stvari obrnejo, ker ni finančnega zaledja, pa postane težko. V Muri se dela fenomenalna zgodba, a ni dovolj denarja. Znajti se je potrebno na drug način. Želimo imeti uspehe, a v Sloveniji ni pogojev, ki bi to omogočali. Vse to je stvar dolgoročnega dela. V Muri je taktika proces petletnega obdobja. Ta stvar, mentalita, se prenese od čistilke do predsednika. Ti moraš biti pripaden. Sicer ljudje samo hodijo v službo. V Sloveniji moramo biti v nogometu entuziasti. Zaradi položaja, ki ga nogomet v svetu narekuje, moramo mi tukaj v naših pogojih biti entuziasti. Nogomet je za množice najbolj vabljiv, izvablja čustva, sem subjektiven, a prepričan, da v drugih športih ni tako. Če primerjam dan v Murski Soboti po zmagi ali porazu, to sta dve različni mesti.
Najljubši trenutek v koledarskem letu 2021? Tekma za naslov v Ljudskem vrtu, evropske kvalifikacije, kaj drugega?
V tem letu smo prišli do dveh velikih mejnikov. Vemo, kako smo prišli do naslova prvaka. Tista tekma je bila zame izredno težka. Odkar sem profesionalec v nogometu, sem se naučil dati čustva na stran. Čustva te slabijo. To prenašam tudi na igralce. V Mariboru je bilo zaradi moje povezanosti s klubom in mestom zares težko. Ampak tekma za naslov je en velik pokazatelj smeri naše poti, po kateri smo kot Mura hodili. Ko na tisti tekmi gledate izraze igralcev Mure. Totalno fokusirani. Morate se zavedati, da je na tisti dan Obradoviću umrl dedek, na katerega je bil zelo navezan. Ampak igralci so bili tako osredotočeni, da se je tudi to dalo na stran. Tudi on. Zelo pomemben mejnik, ampak najljubši v tem letu pa je vseeno tista zmaga v gosteh proti Žalgirisu. Na težkem igrišču, na umetni travi, po dolgem potovanju in proti zelo zahtevnemu nasprotniku. Odigrati takšno tekmo kot ekipa, tako tekmovalno in taktično zrelo. Mislim, da je bil tisto en trenutek, ki si ga je Mura kot klub in mi vsi skupaj v klubu zaslužila.
Neverjetna izpoved o dogajanju pred odločilno tekmo PLT v sezoni 2020/21: “Morate se zavedati, da je na tisti dan Obradoviću umrl dedek, na katerega je bil zelo navezan. Ampak igralci so bili tako osredotočeni, da se je tudi to dalo na stran.”
Kje vidite, da lahko Mura še napreduje? Je letošnja sezona morda celo zgornja meja?
Ko si zelo nizko, ko se začne stvar graditi z dobrim načrtom, napreduješ zelo hitro. Ko prideš do nekih mejnikov, do vrha, in nimaš možnosti osveževanja, nadgrajevanja celotne strukture kluba, se ta rast malo ustavi. To je logična zadeva. Nimamo milijonov v kamionih, vzgajamo svoje igralce. Mlade je potrebno čakati. Sekretar, tajnica ne bosta dobila pomoči. Opravljata dve tri službe naenkrat. Da bi to bil vrh Mure, s tem se ne bi strinjal. Rezultatsko je to definitivno visoko postavljena letvica. Kam in kako, bo odvisno od prihodov in odhodov. A tudi z manjšim proračunom, kot ga imamo mi, ima Mura veliko rezerve v organizaciji kluba. To je velika rezerva. V klubu je že ves čas prisotna ideja o trening centru za mlade. Če se bo to realiziralo, potem bo to velik korak naprej. Izboljšati moramo kvaliteto igrišča, definitivno možnosti pogojev treniranja. To se mora popraviti, ne glede na igralce, ki jih boš dobil. Renovacija stadiona, da bo Mura lahko evropske tekme igrala na svojem stadionu. To so vse stvari, ki še dovolijo napredek. In to igralce dela samozavestne. Ko si nadane dres Mure, vidi kako klub funkcionira, mu to dobro dane. Sam igralski kader pa vedno zahteva osvežitve, kvaliteto in konkurenco. Vse po zmožnostih.
Angleški navijač Mure Ian Samuel, ki smo ga nedavno gostili na Sportklubu, je dejal, da bi si pred Fazanerijo zaslužili kip. Podobno zna reči še marsikateri Murin navijač. Kaj vam takšne besede pomenijo in kako bi se počutili, če bi se to res zgodilo?
Po pravici povedano v tej smeri ne razmišljam. Malo ste me s tem presenetili. Definitivno je navijač v Murski Soboti res navijač. Zelo čustven navijač. To je velik privilegij. O kipu pa nisem nikoli razmišljal, po mojem mnenju so bolj namenjeni ljudem, ki jih na žalost ni več z nami.
Mura je v jesenskem delu odigrala ogromno tekem (34). Ste pogrešali še kaj dodatne širine v kadru?
Pogrešal sem nekaj dodatne širine kadra, predvsem pa smo imeli težave z dojemanjem posameznih igralcev. Imeli smo sicer številčen kader, a ne moremo mimo poškodb. Najbolj smo pogrešali Bobičanca, prodaja Koutra se je enostavno morala zgoditi, ker si je fant to zaslužil, tako da to se je poznalo. Ampak najbolj smo pogrešali Bobičanca. Ne samo jaz, ampak celotna ekipa. Tudi on si je zaslužil Evropo. Kar se tiče širine kadra, pa je to le še ena stvar, v kateri mora klub dozoreti in na pravilen način dojeti širino. Mura je prvič prišla v Evropo in imela prvič potrebo po večjem številu igralcev. Igralci, ki so prišli v klub, so bili prvič v tej situaciji. Dojemanje širine je za igralce zelo pomembno. To ni enostavna stvar. Marsikdo si potem misli, igral bom tukaj, drugi bodo igrali tukaj. Velika napaka, to ni res. Igralci vse to težko sprejmejo, še posebej, če se jim to dogaja prvič. Tu se lahko navežemo tudi na prvo sezono Maribora v evropski ligi, ko so osvojili le točko. Normalna rast in razvoj sta prišla do izraza v drugi evropski ligi. Takrat so se igralci zavedali širine kadra. Vedeli so, kakšno število tekem čaka ekipo, koliko minut bo. Vsi so vedeli, da bo prišla priložnost in na njo čakali. Pri nas v Muri pa je letos prišlo do tega, da sem od igralcev, od katerih sem pričakoval veliko več, dobil premalo. Prej smo govorili o najljubši tekmi v tem letu proti Žalgirisu. Moramo se zavedati, da je bila žrtev za Evropo zelo velika. Ta žrtev je bila poškodba Bobičanca. On je bil naša gonilna sila, po mojem mnenju v lanski sezoni tudi z naskokom najboljši igralec v ligi. Hudo mi je bilo, ko je zaradi poškodbe odpadel, a hkrati sem vesel, da je pozdravil poškodbo in na koncu dočakal vsaj 20 minut v Evropi, ki mu bodo ostale v lepem spominu.
Napoved spomladanskega dela Prve lige Telemach:
Kako pomemben bo za Muro povratek Luke Bobičanca v spomladanskem delu?
Tak igralec za ekipo pomeni ogromno. Luka je od začetka naše zgodbe dajal vtis, da si želi napredovati. Če se morda spomnite, je Luka v prvi polovici sezone v drugi ligi dosegel 12 golov in dodal še okrog osem asistenc. V drugi polovici sezone je dodal še tri gole in zelo malo asistenc. Zakaj? Ko smo zaključili prvo polovico sezone, sva imela po analizi razgovor. Dejal sem mu, če želiš igrati resen nogomet, moraš spremeniti svoj način igre. Bobi je zaradi svoje izjemne inteligence to stvar sprejel in se v tiste pol leta preoblikoval v igralca za najvišji nivo. Kot si igral v drugi ligi, ne moreš igrati v prvi ligi. V nadaljevanju je ena zadeva izjemno pomembna. Ko smo v prvi ligi igrali v prvi sezoni z Mariborom 0:0. Podoba naše ekipe in podoba ekipe, ko smo proti Mariboru zmagali s 3:1, čeprav je bilo pet ali šest igralcev enakih, se vidi napredek, ki odraža naše delo. In prav zaradi tega je povratek Bobičanca izredno pomembna stvar za celoten klub, zares bo velika okrepitev pred nadajevanjem. On dela soigralce boljše, soigralci pa delajo njega boljšega. To je zelo pomembna simbioza. Verjamem, da bo, če bo ostal zdrav, pomemben adut Mure v spomladanskem delu.
Bi lahko bil Bobičanec eden tistih, ki bi lahko nadaljeval na višjem nivoju v tujini?
Strinjam se, da bi lahko nadaljeval na višjem nivoju. V klubu imamo dogovor, da če pride do ponudbe iz tujine, ki ji sami ne moremo konkurirati, igralca ne zadržujemo. To si vsi zaslužijo. Filozofija v klubu je, da moramo biti pošteni do sebe in do igralcev. Vedno je zelo pomembno, da sta obe strani zadovoljni. Mi nimamo srca, da bi igralcu skušali stati na poti do še uspešnejše kariere. Imel sem izkušnje v igralski karieri, ko so soigralcu, ki ga ne bi imenoval, preprečili odhod na bolje. S tem se je uničila kariera. In jaz te odgovornosti ne upam prevzeti. S takšnimi potezami, ki jih vlečemo mi, ostanemo v dobrih odnosih in vedno puščamo odprta vrata tudi za povratek v Muro. In to je dobro za obe strani.
Ste s športnim direktorjem govorili o tem, kako najbolje vložiti evropski denar? Koliko imate besede pri okrepitvah?
Pri tem imam glavno besedo. Jaz odločam, koga in na katerih pozicijah potrebujemo. Športni direktor pa je tisti, ki na koncu poskrbi za posel. Zelo sodelujeva. Na položajih, kjer potrebujemo okrepitev, opravimo analize. Športni direktor je tisti, ki s predsednikom vodi finance. Jaz bi si seveda želel najboljše možne igralce, kar pa ni možno. Denarja ni na pretek, zato poiščemo čim boljše rešitve. Vsakem primeru imamo pripravljene zadeve, dve tri rešitve, a ni še čas za to.
“Ni še čas za to.” To je bil v zadnjem mesecu vaš pogost odgovor na vprašanje o vaši prihodnosti. Veliko se je pisalo o možni selitvi na klop Ludogorca. Je zdaj pravi čas za besedo več o tem?
Stvar je takšna. V nogometu imamo to folkloro pisanja o selitvah, kar je tudi prav. Res je, da se v nogometu stvari vedno dogajajo, vedno je zanimivo. Čas za pogovor o tem pa bo prišel po dopustu. Tujina me od vedno zanima. Zanimala me je tudi, ko sem bil pomočnik in kasneje trener v Mariboru. Vedno me zanima korak naprej v karieri. Zanima me preskok na višjo raven tekmovanja. Če bi mi to tujina zagotovila, seveda vse v dogovoru s klubom, potem v redu, da bi šel pa na vrat na nos, to pa nikakor.
Ali Ludogorec predstavlja ta zanimiv korak naprej v karieri?
Kot sem rekel, po dopustu.
Šimundži smo pokazali tudi izsek iz oddaje “Pod prečko”, ko je Zlatko Zahovič govoril o prihodnosti trenerja Mure in mu svetoval, da je pravi čas za selitev v tujino. Kako je odgovoril Šimundža?
Menite, da se Murin uspeh iz prejšnje sezone premalo ceni? Vi niste bili izbrani za najboljšega trenerja lige, tudi nagrada za najboljšega igralca je šla drugam. Vas to moti, gre za podcenjevanje Mure?
To je samo potrditev tega, da marsikdo, ki dela v nogometu, živi v zablodah. Mene to sicer ne moti. Ampak pri nas je zelo težko ceniti nekoga, ki naredi dober rezultat. Morda se številni tudi skrivajo za svojimi prepričanji, a to me ne zanima. O tem razmišljajo drugi. Najbolj pomembno je, da se mi sami zavedamo svojih kvalitet in pomanjkljivosti. Ne dam veliko na individualne nagrade. Nogomet je kolektiven šport, ki je sestavljen iz individualistov. Kolektiven šport vedno izvrže posameznika, ki pa sam ne more biti na vrhu. Če se njegovi soigralci umaknejo, posameznik pade na tla. Individualne nagrade so vedno posledica dobrega dela, pa tudi dojemanja tega dobrega dela s strani drugih. Kako to drugi dojemajo, pa je nekaj, na kar mi ne moremo vplivati. Nam energijo daje zavedanje naših kvalitet in zavedanje mejnikov, ki smo jih dosegli. Tega nam ne dajejo ta priznanja.
Vas je v jesenskem delu, kdo razočaral, morda projekt Celja, kjer so si zastavili zelo visoke cilje?
Preberite še drugi del intervjuja, v katerem smo z Antejem Šimundžo govorili o reprezentančnem nogometu, njegovih trenerskih idolih, najljubših igralcih in tudi o Mariboru ter Marcosu Tavaresu. Drugi del bo objavljen ob 15. uri.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje