Naj se natančno 24 let po snežnem Kijevu ponovi zgodovina

Foto: Aleš Fevžer

In končno je tu 17. november 2023. Dan, ko lahko slovenska nogometna zgodba odpre novo zlato poglavje oziroma dan, ko se lahko slovenska reprezentanca uvrsti na četrto veliko nogometno tekmovanje v zgodovini naše države. Ko se je prvič, je bil pred natanko 24 let junak nekdo, ki je še danes tesno povezan s slovenskim nogometom in je danes del delegacije na Danskem, kjer Slovence zvečer čaka tekma s prvim favoritom skupine. Pred zgodovinsko priložnostjo smo obujali spomine z Miranom Pavlinom.

17. november bo ne glede na razplet današnje tekme 9. kroga kvalifikacij za nastop na Euru 2024 med Dansko in Slovenijo ostal z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega nogometa.

17. november 1999 je namreč datum prve uvrstitve Slovenije na veliko nogometno tekmovanje. Pred 24 leti je naša izbrana vrsta pod vodstvom Srečka Katanca v pravem snežnem metežu sredi Kijeva presenetila favorizirano reprezentanco Ukrajine, za katero so tedaj igrali nekateri veliki zvezdniki svetovnega nogometa, kot je bil Andrej Ševčenko. Gledalci širom domovine smo pred tedanjimi televizijskimi ekrani, ko je bil HD seveda še daleč v prihodnosti, 4K pa sploh utopija, trudoma napenjali oči, da bi skozi naletavanje snega ugotovili, kje sploh je žoga, kaj šele, kdo je pri njej. A izplačalo se je.

Trenutki največje radosti

Ukrajinci, ki so prvo tekmo za Bežigradom po fantastičnem zadetku Milenka Ačimovića izgubili z 2:1, so po sumljivo dosojeni enajstmetrovki povedli v 68. minuti. Strelec je bil Sergej Rebrov. A ko je nacionalni stadion v ukrajinski prestolnici začel proslavljati veliko zmago in uvrstitev na Euro v Belgiji in na Nizozemskem, je v 78. minuti udaril Miran Pavlin in strel Mladena Rudonje preusmeril v domačo mrežo. Ukrajinci se potem niso več pobrali in Slovenija je slavila velikanski uspeh.

“Zgodovina se rada ponavlja in upajmo, da se bo danes. Velikokrat podoživljam dogodke, ki so se zgodili pred 24 leti. Precej časa je že minilo od takrat, a to ostajajo trenutki ene največjih radosti v življenju,” časovni stroj obrača Miran Pavlin.

Leta 2000 je Slovenija v Belgiji in na Nizozemskem prvič igrala na velikem turnirju. Foto: Aleš Fevžer

Kamorkoli ta reprezentanca gre, gre na zmago

Generaciji, ki se je uvrstila na Euro 2000 in dve leti kasneje še na prvo svetovno prvenstvo, ki sta ga gostili Japonska in Južna Koreja, še danes z razlogom rečemo zlata. Nenazadnje je uvrstitev na veliko tekmovanje po tedanji Katančevi četi uspela le še prvi generaciji Matjaža Keka, ki se je uvrstila na mundial v Južno Afriko. Miran Pavlin med današnjo zasedbo Slovenije in svojim obdobjem v reprezentanci najde številne vzporednice.

“Absolutno opažam podobnosti. Fantje so osredotočeni, vse podredijo reprezentanci in skupnemu cilju. Delujejo zelo podobno, kot smo takrat delovali mi in te se vidi ne igrišču. Zadnja leta ta skupina fantov raste, s temi zmagami pa so pridobili na samozavesti. To pomeni, da kamorkoli gredo, gredo na zmago. In ta sprememba miselnosti je ključna,” svoj pogled na trenutno generacijo slovenske reprezentance podaja direktor reprezentanc.

Da pa je 17. novembra 2023 simbolika vrnitve v zasneženi Kijev še večja, bodo tudi nocoj v Kobenhavnu temperature blizu ledišča. Napovedane so tudi padavine, med njimi bo najbrž tudi kakšna snežinka. Še ena vzporednica s Kijevom, ki daje dodatno upanje pred večerno tekmo generacije? “Zgodovina se ponavlja,” z iskrenim nasmeškom pogovor zaključuje Miran Pavlin. Iz njegovih ust v … saj veste čigava ušesa.