V tokratni sobotni temi smo se poglobili v reprezentančne naturalizacije in menjave dresov državnih reprezentanc. Še posebej smo se posvetili nogometu in to pogosto perečo tematiko na aktualnih primerih skušali razjasniti tudi s pomočjo generalnega direktorja slovenskih reprezentanc na Nogometni zvezi Slovenije Mirana Pavlina.

Majhen korak za nogometaše, velik za Slovenijo

Kolumna

29. Mar 2023 2

Kolumna

29. Mar 2023 2

Najboljši športniki sveta zaslužijo lepe kupčke denarja. Skorajda brez izjeme večina tega zaslužka sloni na udejstvovanjih v klubskem dresu, bistveno manj cekinov v njihovo malho pade zaradi nastopov v majici svojih reprezentanc. A motiv predstavljanja svoje države je oziroma bi moral biti še precej večji, kot je boj za klubske barve.

Ponos in z njim poseben zanos. Čast. Pa tudi odgovornost. Vse to je nekaj, kar športnik čuti, ko zastopa barve svoje države. V našem primeru, ko nosi dres s Triglavom na prsih.

A za marsikoga je reprezentanca, poleg časti in ponosa, tudi pomembna stopnička v gradnji kariere. Še posebej v nogometu se spomnimo obdobja prve zlate generacije, kjer so skozi reprezentančne uspehe takratni izbranci Srečka Katanca gradili odmevne mednarodne kariere. Tudi slovenskim odbojkarjem so se številna vrata odpirala zavoljo uspehov izbrane vrste v zadnjih letih. Enako velja za rokometaše in tudi zlate košarkarje z Eurobasketa 2017.

Za marsikoga je tako predstavljanje barv določene države tudi pomembna strateška odločitev pri nadaljevanju kariere. Že dolgo v športu ne velja, da lahko posameznik zastopa samo tisto državo, v kateri je rojen.

Če se osredotočimo na Slovenijo in na pomembnejše ekipne športe, potem so najbolj ohlapna pravila pri rokometu. Tako se spomnimo denimo primerja Sergeja Rutenke, ki je v reprezentančni karieri igral za tri države – Belorusijo, Slovenijo in Španijo. Pri dekletih smo denimo naturalizirali Natalijo Derepasko, v zadnjem času je denimo odmevala odločitev Maria Šoštarića, ki je kljub dejstvu, da je na članskem nivoju že igral za Slovenijo, zdaj v izboru hrvaške reprezentance.

Pri košarki so pravila že malce bolj jasna. Članske reprezentance imajo lahko enega naturaliziranega košarkarja in tako smo v nekoliko bolj daljni preteklosti dobili Ariela McDonalda, v malce bolj bližnji pa Anthonyja Randolpha, Jordana Morgana in Mika Tobeyja. Da stvari tudi v tem športu niso ravno idealno urejene, nam govori primer Alena Omića, ampak to ne bo vsebina naše tokratne sobotne teme.

V nogometu smo uspešno že “naturalizirali” nekaj pomembnih adutov

Osredotočili se bomo namreč na nogomet. Šport, pri katerem naj bi bile oziroma so izmed vseh ekipnih športov pravila zastopanja reprezentanc najbolje urejene. V grobem približno vemo, kakšne so Fifine smernice. Nogometaš lahko na uradnih tekmah, pri čemer ne štejejo prijateljski obračuni, igra za eno samo reprezentanco. S to državo mora imeti seveda tudi določeno povezavo, navadno preko prednikov oziroma sorodstvenih vezi. Kar tako na hitro, kot je s tako pogosto naturalizacijo Američanov v evropski košarki, v nogometu ne moreš dobiti “potnega lista”.

Vseeno je v preteklosti barve slovenske reprezentance v nogometu zastopalo kar nekaj nogometašev, ki niso bili rojeni v Sloveniji. V časih po razpadu Jugoslavije so bile zadeve precej nedorečene in tisto obdobje težko jemljemo kot merodajno pri ugotovitvi, kdo je bil rojen kje in za katero državo je potem igral. Navsezadnje tudi Josip Iličić ni bil rojen v Sloveniji, a njegova pripadnost in želja po igranju za Slovenijo nikoli ni bila sporna.

Smo pa v Sloveniji hitro dobili nogometne reprezentante tudi iz dežel izven nekdanje skupne države. Od vidnejših sta bila takšna Rudi Istenič in Rajko Tavčar, nato tudi Dominic Maroh in Kevin Kampl, za katerega sicer ostaja neprijeten občutek, da potenciala njegove naturalizacije v slovenski reprezentanci nismo v popolnosti izkoristili.

Upamo, da bo drugače s Sandijem Lovrićem, v Avstriji rojenim potomcem Hrvatov, ki pa sta del svoje življenjske poti preživela tudi v Piranu in na ta način slovenski reprezentanci “dala” danes 24-letnega vezista Udineseja.

Kdo je Sloveniji obrnil hrbet?

Bile so tudi seveda menjave reprezentančnega dresa v obratni smeri. Pred leti je precej odmevala odločitev Dina Hotića, da potem, ko je igral za vse mlajše selekcije Slovenije in tudi slovensko B reprezentanco, v članski konkurenci obleče dres Bosne in Hercegovine. Nogometaš Cercle Bruggeja je doslej za “zmaje” odigral štiri tekme.

Še prej se je Sloveniji denimo odpovedal Dejan Školnik, ki je že kot mladinec Maribora sprejel odločitev, da bo zastopal barve Hrvaške. Za naše južne sosede je odigral nekaj tekem v selekciji U-20 in nekaj v selekciji U-21, do članske izbrane vrste pa nikoli ni prišel.

Sloveniji je hrbet obrnil tudi nekdanji kapetan kadetske izbrane vrste Sven Dodlek, ki je leta 2014 oblekel dres mladinske reprezentance hrvaške. A težko trdimo, da je bila to kakšna huda izguba za naš nogomet. Dodlekova članska kariera je sila skromna, v življenjepisu ima le 18 nastopov med slovensko nogometno elito, trenutno pa pri 27-ih igra nižjeligaški avstrijski nogomet.

Enega smo izgubili …

Tema menjave reprezentančnih barv pa je v Sloveniji znova aktualna po odmevnem uspehu slovenske kadetske reprezentance, ki se je pod vodstvom Miša Brečka uvrstila na letošnje evropsko prvenstvo na Madžarskem. Namesto za Slovenijo je namreč na tem turnirju za Hrvaško igral Leo Rimac, nekdanji mladinec Olimpije, ki je lani Ljubljano zamenjal za Zagreb in oblekel dres Dinama.

Njegov potencial so prepoznali tudi na Hrvaški nogometni zvezi, nekdanji izvrstni hrvaški nogometaš Robert Jarni je Rimca že lani povabil v hrvaško selekcijo do 17 let. V njej je nekdanji nogometaš Olimpije doslej odigral že 14 tekem in proti Sloveniji na nedavni odločilni tekmi za uvrstitev na evropsko prvenstvo dosegel peti zadetek za kadetsko hrvaško reprezentanco.

V iskanju razlogov za njegov odhod k Hrvatom, se obrnemo na generalnega direktorja slovenskih nogometnih reprezentanc Mirana Pavlina. Ta v svojem odgovoru pošilja jasno sporočilo tistim, na katere bodo na Nogometni zvezi Slovenije računali v prihodnosti.

“Kdor nima slovenskega srca, lahko gre kamor hoče. Prosili ne bomo nikogar. Trudimo se pri fantih širiti nacionalno zavest. Da bi koga silili, da bo igral za Slovenijo, to pa zagotovo ne. Fantu lahko samo zaželimo srečno in to je to. Očitno je pri njem prevladal nek zaseben, ‘vrtičkarski’ interes drugih, tudi njegove družine. Žal mu narobe svetujejo,” poudarja eden izmed junakov slovenske nogometne pravljice na začetku tisočletja.

Drugega dobili …

Tudi medalja menjave reprezentančnih barv, ki je te dni znova aktualna, ima dve plati. Da Slovenija potuje na kadetsko evropsko prvenstvo, ima velike zasluge Relja Obrić. Osrednji branilec je namreč v izdihljajih tekme z Norvežani dosegel zadetek za zmago varovancev Miša Brečka, ki se je na koncu izkazal kot odločilen na poti naših mladih fantov proti Madžarski.

Vnuk slovenskih starih staršev nikoli ni živel in igral v Sloveniji. Kot obetavnega mladinca beograjskega Partizana ga je januarja v svoje vrste zvabila Atalanta. Relja je član slovenskih selekcij že od leta 2021, najprej je v selekciji U-16 igral pod vodstvom Aleksandra Radosavljevića, danes je eden najpomembnejših članov kadetske izbrane vrste.

Da na Nogometni zvezi Slovenije že nekaj časa iščejo potomce Slovencev, ki bi igrali za našo izbrano vrsto, ni nobena skrivnost. Mreža skavtov se je v zadnjih letih okrepila, tudi primer Sandija Lovrića pa denimo dokazuje, da so ti prijemi uspešni.

“Interesa je pri fantih veliko,” priznava Miran Pavlin. “Našli smo fante iz Srbije, celo iz Argentine, ki so potomci Slovencev in bi radi igrali za naše selekcije. Na tem področju smo zelo aktivni in za višji cilj smo pripravljeni podeliti tudi kašen potni list. Samo pravi, zavedni, borbeni in srčni fantje, ki imajo seveda ustrezno nogometno znanje, so pravi za Slovenijo,” poudarja direktor nogometnih reprezentanc na NZS.

Športne pravljice temeljijo na nacionalni zavesti

Dejstvo je, da ima Slovenija v nogometu relativno majhen bazen mladih športnikov. Sploh v primerjavi s konkurenco, ki je v tem športu z naskokom najostrejša. Medtem ko je nogomet v nekaterih drugih državah, recimo na Hrvaškem, absolutno šport številka ena in ima na tisoče mladih le en cilj – postati naslednji Luka Modrić, pa pri nas mladi športniki pogosto razmišljajo o tem, da bi bili morda raje novi Luke Dončići, Petri Prevci, Žani Krajnci ali Tineti Urnavti oziroma Uroši Zormani.

Tudi na primeru Lea Rimca pa opažamo, da talentiranih mladih nogometašev ni lahko zadržati v Sloveniji. Celo naši največji klubi lahko s svojimi proračuni talentom pogosto ponudijo le štipendijske pogodbe, ki pa seveda perspektivnih fantov ne varujejo pred odhodom v tujino. In ko enkrat zapustijo slovensko okolje, so še toliko bolj dovzetni zato, da nam jih nekdo “spelje”.

A pod potegnjeno črto so največji uspehi slovenskega športa, tako kot to trdi Pavlin, ki je to občutil tudi skozi svojo reprezentančno kariero, spisani s pomočjo zavednih, borbenih in srčnih fantov ter deklet, ki nas tolikokrat navdušujejo in osrečujejo s svojimi uspehi. Tudi v nogometu ni nič drugače. Po kvaliteti tujini verjetno nikoli ne bomo konkurirali. Po nacionalnem naboju, ljubezni do grba na prsih in zavedanja, da smo kljub geografski majhnosti velik športni narod, pa jim lahko.

Iskreni Bogatinov: Pred slovenskim nogometom niso lepi časi

Nogomet

31. Mar 2023 0

Nogomet

31. Mar 2023 0

Nepričakovano sporočilo Green Dragonsov

Nogomet

31. Mar 2023 0

Nogomet

31. Mar 2023 0