Zimskega prestopnega roka je konec. V rdečem delu severnega Londona pa bi bilo povsem vseeno, če se ne bi niti začel. Arsenal sicer ni edini član elitne Premier lige, ki v zimskem roku ni pripeljal nobenega nogometaša, a zdi se, da če kdo, potem bi morali prav topničarji na januarski nogometni tržnici okrepiti svoje vrste. Še posebej v napadu. Ker jim to ni uspelo, je čas, da se posvetimo zadevi oziroma žanru, ki ga športni novinarji redko uporabljamo - satiri.

Z nasilnežem Greenwoodom ne želi imeti opravka niti Nike

Nogomet

1. Feb 2022 2

Nogomet

1. Feb 2022 2

Da je ljubezni med napadalcem Pierrom Emerickom Aubameyangom in trenerjem Mikelom Arteto konec, je bilo jasno že nekaj časa. Marsikdo, da ne rečemo kar vsak “normalen” ljubitelj nogometa, bi pričakoval, da se bo Arsenal želel čim prej znebiti nezadovoljnega (in dragega) zvezdnika ter karseda hitro zanj najti zamenjavo.

A Arsenal že nekaj časa ni “normalen” klub. Natančneje – vse od leta 2011, ko ga je v svoje finančne kremplje ujel ameriški poslovnež Stan Kroenke oziroma njegova družina. Da je 74-letniku bolj ali manj vseeno za uspehe na igrišču in da ga zanimajo predvsem milijoni, ki se preko topničarjev stekajo na njegov račun, je jasno tudi bolj površnemu opazovalcu nogometnega dogajanja. In tako je povsem na mestu tale kratka satira o tem, kako se je Mikel Arteta pogajal za prihod novega napadalca v severni London.

Ball Arena, Denver, Kolorado. 25. januarja. Na tribunah domače dvorane ekipe Colorado Avalanche, katere lastnik je Stan Kroenke, v njegovi družbi na tribuni sedi Mikel Arteta. Po dveh tretjinah ekipa iz Kolorada proti zasedbi Chicago Blackhawks vodi z 1:0. Vodilni mož Arsenala in trener topničarjev odmor pred zadnjo tretjino izkoristita za kratek klepet v posebni loži.

Arteta: “Gospod Kroenke, hvala za vaš čas in gostoljubje, ampak veste, da nisem na obisku v ZDA samo zato, da bi z vami gledal tekme dvajsetih ekip v različnih športih, katerih lastnik ste. Tu sem zato, ker pri Arsenalu potrebujemo novega napadalca.”

Kroenke: “Ja, takoj mi je bilo jasno, da nekaj potrebuješ od mene in ne zato, da mi poveš, da ste osvojili kakšno lovoriko, s katero bi vrednost kluba še zrasla. Torej predvidevam, da se s Pierrom nista sporazumela?”

Arteta: “Ne gospod, saj veste, kakšen je Pierre. Neodgovoren, otročji, zaletav. Pravi, da raje poje vse svoje športne avtomobile in krznene plašče, kot da še kdaj zaigra za Arsenal. Spet ga ni bilo na trening, ker ima menda družinske obveznosti. Brez zamere, ampak umrla mu je že deveta babica.”

Kroenke: “Mikel, Mikel. Se sploh zavedaš, koliko me je Pierre stal?! Da sploh ne govorim o njegovi plači, ki jo očitno po novem prejema za to, da sploh ne igra?!”

Nastopi neprijetna tišina, sliši se težko dihanje vendarle že precej ostarelega lastnika Arsenala.

Kroenke: “Ampak dobro, našli bomo rešitev. Povej torej, kaj potrebuješ.”

Arteta: “No, pravzaprav imamo eno samo željo. V svoji ekipi želim imeti Dušana Vlahovića.”

Kroenke: “Koga?”

Arteta: “Dušana Vlahovića, napadalca Fiorentine. V tej sezoni je na 24 tekmah dosegel 20 zadetkov.”

Kroenke: “Fiorentina … Spomni me, v kateri ligi že igra ta klub, švicarski?”

Arteta: “V italijanski, gospod Kroenke, v italijanski.”

Kroenke: “Ah, v italijanski? Dvajset golov? Ni slabo, ni slabo. Ampak saj vemo, da ne moremo primerjati italijanske lige in Premier lige. Kaj pa je ta Vlahovik? Poljak, Rus?”

Arteta ga z nerodnim španskim naglasom popravi: “Vlahović. Iz Srbije je, g. Kroenke.”

Kroenke: “Uh, Srbija? To je nekje pri Grčiji? Majhen trg, majhen trg. Težko bomo prodali prav veliko njegovih dresov pa tudi srbskih turistov verjetno zaradi njega ne bo prav veliko na naših tekmah. Sicer je njihov predsednik z državnim denarjem kupil pravice za Premier ligo, ampak dvomim, da bo tudi super drage vstopnice za naše tekme, še posebej ne takrat, ko bomo igrali s Southamptonom. Kaj niste s športnim in tehničnim direktorjem našli nobenega Japonca, kot je bil Tomiyasu? On je bil za nas čisti plus.”

Arteta: “Žal ne, Vlahović je kvaliteten napadalec, pravi golgeter, kakršnega potrebujemo.”

Kroenke: “Dobro, dobro. Torej imamo Srba iz italijanske lige, ki igra za Flowertino in je dosegel dvajset golov v tej sezoni. Koliko zahtevajo zanj? 20 milijonov?”

Arteta: “Hmm … no, malce več. Okrog 85 milijonov.”

Kroenke: “85 milijonov?!”

Američan začne hitro dihati in se prime za srce. V sobo za VIP goste prihiti medicinska sestra in mu, očitno vajena takšnih napadov, vbrizga dozo adrenalina. Kroenke se relativno hitro spravi k sebi.

Kroenke nadaljuje: “Skregal si se z napadalcem za 60 milijonov, ki ga bomo očitno zastonj podarili nekomu drugemu, zdaj pa si želiš za novega napadalca 80 milijonov. Pa kje misliš, da delaš, v Newcastlu?!”

Arteta: “No ja, ampak gospod, razumeti morate, da res nimamo nobenega napadalca, razen Lacazetta, ki doseže v povprečju en zadetek na deset tekem. Da ne govorim o tem, da tudi njemu poleti poteče pogodba. Potem pa je tu še Eddie Nketiah, ki je očitno specializiran samo za zadetke v ligaškem pokalu.”

Kroenke: “Dobro, dobro. Imam rešitev. Počakaj trenutek. Poklical bom agenta Alvara Morate, on skoraj vsako zimo zamenja klub in je vedno na voljo za novo avanturo.”

Kroenke zapusti prostor.

Arteta sam pri sebi razmišlja: “Dobro, če dobimo Morato, smo vseeno rešili vsaj eno zadevo. Ker sem že ravno tukaj, ga bom vprašal še, če imam na voljo 20 milijonov za Bruna Guimaraesa iz Lyona. Hm, res izvrsten nogometaš.”

Vrata se odprejo, v sobo vstopi v obraz povsem rdeč in močno razjarjeni Kroenke.

Kroenke: “Mikel, ali me ti za*ebavaš?! Bil sem na liniji z Moratinim agentom in veš, kaj mi je rekel?! Da ta Vlahovik ni nič posebnega in da bo Morata ostal v Juventusu, ker je prepričan, da bo imel prednost pred njim! Razumeš, Morata bo imel prednost pred njim! Ti pa bi zanj plačal 80 milijonov! Spravi se domov na delo in da te ne vidim in slišim do julija! In če ne bo Lige prvakov …”

Jezno zaloputne z vrati.

“G. Kroenke, g. Kroenke, kaj pa Bruno Guimaraes?” skoraj šepetaje v zaprta vrata vpraša Mikel Arteta.

S šalo in satiro na stran. Arsenal je ekipa z ogromnim potencialom. Jedro ekipe je mlajše od 25 let in če se bo ta generacija skupaj razvijala in rasla v prihodnje, topničarje čakajo lepi časi.

Ampak, nogomet je kruta stvar. V tem svetu štejejo le rezultati in lovorike. Če rezultatov ne bo, bo Arteta v velikih težavah. Če pa ne bo lovorik, bodo tisti posamezniki, ki bodo v tej ekipi najbolj izstopali, iskali nova okolja, v katerih bodo hitro prišli do kosov srebrnine.

Ne pozabimo, predvsem Manchester City in Manchester United sta v preteklosti znala “ukrasti” najboljše posameznike topničarjev, zaradi česar se je razvojni cikel kluba iz severnega Londona vedno znova ustavljal. Prav lahko se zgodi, da se bo zgodba ponovila.

Samir Nasri, Gael Clichy, Emanuel Adebayor, Ashley Cole, Robin van Persie, Alexis Sanchez, tudi Cesc Fabregas. Vse to so bili nogometaši, ki so jih navijači kovali v zvezde, nato pa so v želji po lovorikah (in zaslužku) zamenjali klubske barve.

Gabriela Martinellija že hvali Jurgen Klopp, Emile Smith Rowe se zdi nadvse primeren za sistem Pepa Guardiole, Martin Odeegard pa bo slej kot prej znova razmišljal o tem, da bi se dokazal pri madridskem Realu …

Pri snovanju prihodnosti bodo tako morali biti pri Arsenalu zelo pazljivi. Predvsem pa bolj odločni pri dokazovanju ambicioznosti – tudi na nogometni tržnici. Za to seveda, da ne bo nesporazuma, v resnici ni zadolžen trener, ampak vodstvo in športni del kluba, ki sta v januarju znova padla na zrelostnem izpitu.