Katar, s katerim se bo danes v Dohi pomerila Slovenija, je v očeh marsikaterega površnega poznavalca še vedno nogometni eksot, a to v resnici že nekaj časa ni. Poglobili smo se v ozadje tamkajšnjega nogometa in skušali ugotoviti, kakšne so skrivnosti velikega vzpona Katarja, ki je pred tremi leti postal celo azijski prvak. Za uspehom ne stoji naturalizacija tujih nogometašev, kot verjetno pomisli večina, ampak dolgoletno in načrtno delo.
“Katar bo kmalu azijski prvak,” je nekaj mesecev za tem, ko je leta 2015 prišel v Katar, povedal Xavi Hernandez. Dolgoletnega zvezdnika evropskega nogometa, ki je z Barcelono in Španijo osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, takrat nihče ni jemal resno.
Njegove besede je javnost vzela kot hvaležnost Katarcem za milijone, ki so z njihovih pritekli na njegov bančni račun, a zdajšnji trener Barcelone, ki je v Katarju začel trenersko pot, je mislil resno.
Štiri leta za tem so Katarci res postali azijski prvaki. In to na kakšen način. Na sedmih tekmah so sedemkrat zmagali. Prvenstvo so zaključili z gol razliko 19:1 in prvič v zgodovini prišli do naslova azijskega prvaka. Prej na azijskem pokalu dlje od četrtfinala, ki jim je uspel v letih 2000 in 2011, niso prišli. Ob tem so sedemkrat obstali v skupinskem delu tekmovanja.
Za nameček so do naslova prišli z zelo mlado ekipo. Natanko polovica nogometašev, ki so kandidirali za finale z Japonsko (3:1), je bilo starih 22 let oziroma manj.
“Nič čudnega. Z denarjem so kupili uspeh,” verjetno ob tem z očmi zavije večina in se spomni katarske rokometne pravljice, ko so Katarci na svetovnem prvenstvu pred domačimi navijači leta 2015 prišli do srebra. S številnimi naturaliziranimi in dobro plačanimi zvezdniki.
Kdaj in kako se je vzpon začel?
Katarska nogometna zgodba je povsem drugačna in datira v leto 2004. Takrat so bili Katarci, ki so reprezentanco ustanovili leta 1970, sedem let pozneje odigrali prvo tekmo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo in leta 1980 prvič nastopili na azijskem pokalu, prisiljeni, da namesto po bližnjici do uspeha pridejo po daljši poti.
Takrat so v igranje za katarsko reprezentanco prepričali tri Brazilce. Dolgoletnega zvezdnika nemške prve lige Ailtona, nekdanjega nogometaša Borussie Dortmunda Dedeja in precej manj znanega Leandra. Toda potem je vmes stopila krovna svetovna nogometna organizacija (FIFA) in na čelu s takratnim predsednikom Seppom Blatterjem prižgala rdečo luč.
Zaostrila je pogoje in določila, da lahko za reprezentance igrajo le nogometaši, ki so rojeni v tej državi ali pa so tam rojeni njihovi starši oziroma stari starši. Ali pa, če v državi, za katero želijo nastopati, živijo vsaj dve leti. Kmalu za tem so to mejo dvignili na pet let.
Katarci so takrat že pripravljali kandidaturo za organizacijo letošnjega svetovnega prvenstva, ki so jo leta 2010 na ogorčenje svetovne javnosti in mimo zdrave pameti tudi dobili, zato so vedeli, da morajo nekaj ukreniti. Denar od leta 1940, ko so tam odkrili prva naftna polja, v Katarju, ki je danes tretji največji izvoznik zemeljskega plina in nafte na svetu, nikoli ni bil težava.
Toda denar v športu ni vse. Treba je bilo postaviti sistem. V državi z 2,5 milijona prebivalcev, od katerih je velika večina delovne sile iz tujine, domačinov pa je vsega 300 tisoč, je moral biti ta sistem do potankosti izdelan in zanesljiv. Kaj so naredili?
Središče mega projekta: akademija v Dohi
Leta 2005 so ustanovili državno športno organizacijo s praktično neomejenim proračunom Qatar Sports Investment, ki je v lasti katarskega finančnega ministrstva in tamkajšnjega olimpijskega komiteja. Mimogrede, od leta 2011, ko so Katarci za nekaj več kot milijardo evrov kupili PSG, je njegov predsednik Nasser Al-Khelaifi, ki je od takrat tudi prvi mož serijskih francoskih prvakov.
Pod njo spada tudi istega leta odprta nogometna akademija ASPIRE, v katero so Katarci vložili kar 1,3 milijarde evrov. Sistem je postavil znanstvenik in direktor enega od nemških olimpijskih centrov Andreas Bleicher, čigar eden od prvih sodelavcev je postal Španec Josip Colomer. Skavt Barcelone, ki je na Camp Nou iz Argentine pripeljal Lionela Messija.
Danes ima Katar enega najbolj dodelanih ustrojev s številnimi satelitskimi projekti po vsem svetu, akademija ASPIRE pa je postala središče nogometnega razvoja, v katerem se ubadajo s planiranjem, obdelavo podatkov, analizo treningov in vsake najmanjše podrobnosti, skavtiranjem …
Zelo zanimiv je predvsem projekt Football Dreams, ki so ga Katarci zagnali leta 2007. Z njim so začeli v Afriki, kjer so v Senegalu tudi postavili svojo akademijo, pozneje pa so se razširili še v Azijo in Južno Ameriko. Med letoma 2007 in 2014 je skozi ta ustroj šlo 3,5 milijona otrok iz 17 držav.
Kako natančno in sistematično so se dela lotili Katarci, povejo sita, skozi katera morajo najmlajši nogometaši, stari 13 let in manj, priti, če želijo napredovati do cilja. Najprej Katarci organizirajo turnirske tekme po državah, v katerih skavtirajo, in iz njih potegnejo najboljše mlade nogometaše. Potem jih nekaj dni opazujejo mednarodni skavti in najboljše od preostalih pošljejo na nova testiranja, ki potekajo pod budnim očesom številnih strokovnjakov.
Za zaključek selekcije po štirje najboljši iz vsake države potujejo na zadnjo postajo selekcije v Katar, kjer jih tri tedne preizkušajo, testirajo in analizirajo. Le peščica od teh na koncu dobi štipendijo. Na leto je vsega 18 do 20 takšnih, ki se jim ob šolanju in treningih odprejo vrata do službe profesionalnih nogometašev, o kateri sanjajo.
Vsi nogometaši iz akademije in prve katarske lige imajo od leta 2010 dostop tudi do posebne aplikacije, s katero lahko v vsakem trenutku delajo na napredku svoje igre. O tem, za kako dovršen pripomoček gre, je zgovorna samo ena od možnosti, ki jo aplikacija ponuja. Analizo vseh podatkov s tekme nogometaši na svoj telefon dobijo takoj po tekmi. V njej so tudi video izseki napak, ob njih pa razlaga, kaj je naslednjič treba narediti drugače.
Katarci v razvoju nogometašev v svoji akademiji sodelujejo s 50 klubi in nogometnimi organizacijami z vsega sveta, s katerimi izmenjujejo informacije in pogosto tudi igralce. Mlade člane akademije ASPIRE so tako v zadnjem desetletju gostili številni priznani evropski klubi, tudi Real Madrid, Sevilla, Red Bull Salzburg, Celtic, Monaco …
Še bolj poglobljeno je sodelovanje Katarcev z belgijskim prvoligašem Eupenom, pri katerem so evropski nogomet v zadnjih letih preizkušali številni nogometaši katarske akademije. Eden njenih najbolj znanih produktov je Nigerijec Henry Onyekuru, ki zdaj igra za grški Olympiakos, pred tremi leti pa je Monaco Evertonu zanj plačal kar 13,5 milijona evrov.
Skratka, Katarci ničesar ne prepuščajo naključju in svoje možnosti izkoristijo do konca, zato ne čudi, da so ob precej manjšem in slabšem bazenu, kot ga ima Slovenija, trenutno na 52. mestu Fifine jakostne lestvice. Lani so bili 42., kar je njihova najvišja uvrstitev v zgodovini.
Mimogrede, Slovenija je trenutno 64.
Spoznajte najboljše katarske nogometaše
Kakšna je ekipa Katarja, ki se bo danes zvečer pomerila proti Sloveniji Matjaža Keka?
V prvi vrsti je delo Španca Felixa Sacheza, ki pri razvoju katarskega nogometa sodeluje že več kot 15 let. V Doho in v akademijo ASPIRE je prišel že daljnega leta 2006 iz mladinskih vrst Barcelone. Potem je bil selektor katarskih selekcij do 19, 20 in 21 let, s katero je postal tudi azijski prvak, in leta 2017 postal vodja strokovnega štaba članske izbrane vrste.
Selektor Katarja je 46-letni Španec že peto leto v nizu, s čimer je postal selektor z najdaljšim stažem v zgodovini reprezentance. Pred tem so Katarci selektorje v povprečju menjali več kot enkrat na leto.
Od nogometašev v zdajšnji reprezentanci je peterica takšnih, ki se niso rodili v Katarju. Prihajajo iz Alžirije, Bahrajna, Francije, Iraka in Portugalske, a v katarski ligi igrajo že vsaj desetletje.
Skorajda neverjetno, a vseh 23 reprezentantov, ki kandidirajo za današnjo tekmo proti Slovenije, si kruh služi v njej.
Kar deset reprezentantov iz zdajšnje selekcije igra za najuspešnejši klub v državi, 16-kratnega prvaka Al Sadda, pri katerem je sprva igral, potem pa treniral tudi sloviti Xavi. Šest jih prihaja iz Al Duhaila, po tri pa iz Al Wakrahe in Al Gharafe. Eden je iz Al Rayaana.
S 34 goli in 158 nastopi rekorderja po številu zadetkov in tekem za Katar, Hasana Al-Haydosa, zaradi poškodbe tokrat ni zraven, a bodo morali biti slovenski reprezentanti na nekatere katarske nogometaše še kako pozorni.
Najbolj na 25-letnega krilnega napadalca Al Duhaila Almoeza Alija, ki je bil leta 2019 s kar devetimi goli najboljši strelec azijskega prvenstva.
Zelo nevaren je tudi 25-letni krilni napadalec Al Sadda Akram Afif, najboljši igralec katarske lige zadnjih dveh let. Z golom se je izkazal tudi pri sobotni zmagi nad Bolgarijo z 2:1.
Zagotovo gre opozoriti tudi na njegova soigralca, levega bočnega branilca Abdelkarima Hassana, ki je za Katar odigral že 119 tekem, in Saada Al Sheeba, ki je že nekaj časa katarska vratarska številka ena in je v reprezentanci pri 76 nastopih.
V najboljši katarski ligi je skozi zgodovino igralo nekaj velikih imen evropskega nogometa. Nekaj jih je zraven tudi trenutno. Kolumbijec James Rodriguez, za katerega je Real leta 2014 odštel 75 milijonov evrov, Španec Santi Cazorla, ki je igral za Arsenal, in Javi Martinez, ki je vrsto let branil barve Bayerna Münchna, nekdanji ganski zvezdnik angleške premier lige Andre Ayew in še nekateri.
Najbolj uigrana reprezentanca na svetu. Zakaj?
Predvsem pa velja opozoriti na to, da je Katar trenutno verjetno najbolj uigrana reprezentanca na svetu.
Od leta 2019 naprej je namreč odigral kar 52 tekem. Slovenija jih je 31.
Še večji je razkorak ob pogledu na odigrane tekme v letu 2021. Katar jih je zbral kar 24, Slovenija več kot enkrat manj, 11.
Ne le prijateljske tekme, za Katarci so v zadnjih dveh letih tudi številni obračuni tekmovalnega značaja. Z denarjem so si kupili vabila na dve veliki tekmovanji.
Leta 2019 so nastopili na južnoameriškem pokalu, na katerem so remizirali s Paragvajem, izgubili pa proti Kolumbiji in Argentini ter obstali v predtekmovanju. Dve leti za tem so zaigrali še na zlatem pokalu, prvenstvu Severne Amerike, in prišli do polfinala.
Ne samo to. Verjeli ali ne, lani so kot povabljenci evropske nogometne zveze Uefe zaigrali v evropskih kvalifikacijah za letošnje svetovno prvenstvo.
Nastopili so v skupini skupaj s Portugalsko, Belgijo, Srbijo, Azerbajdžanom in Luksemburgom, na desetih tekmah pa osvojili devet točk. S tem izkupičkom bi v skupini osvojili tretje mesto, a ga niso. Tekme Katarja, ki je omenjene evropske nasprotnike gostil v Debrecenu na Madžarskem, seveda niso štele za točke.
Prvi po Italiji so že, bodo tudi prvi po Južnoafriški republiki?
Katar, ki je na podoben način kot v evropskih hkrati nastopal tudi v azijskih kvalifikacijah za letošnje svetovno prvenstvo, je kot polnopravni član kvalifikacij v Aziji nastopil že enajstkrat, a nikoli ni uspel.
Zdaj bo ma svetovnem prvenstvu zaigral kot gostitelj in postal prva država po Italiji, ki bo gostila mundial, brez da bi pred tem na njem nastopila. Italijanom se je to zgodilo leta 1934. Na prvem svetovnem prvenstvu v zgodovini nogometa.
Se lahko zgodi, da bodo Katarci postali še prva država po Južnoafriški republiki leta 2010, ki se kot gostiteljica prvenstva ne bo uvrstila iz predtekmovanja?
Katarci konec letošnjega leta zagotovo ne bodo postali svetovni prvaki, a glede na to, kako sistematično so se lotili velikega nogometnega projekta in koliko denarja so vanj vložili, bi se v izločilne dele zagotovo lahko prebili.
Zato Jan Oblak in druščina, pozor! Današnji nogometni večer v Dohi mora miniti brez kančka podcenjevanja …
Nastopi Katarja na velikih tekmovanjih:
-Azijski pokal:
1980: skupinski del. 1984: skupinski del. 1988: skupinski del. 1992: skupinski del. 1996: kvalifikacije. 2000: četrtfinale. 2004: skupinski del. 2007: skupinski del. 2011: četrtfinale. 2015: skupinski del. 2019: prvaki.-Južnoameriški pokal:
2019: skupinski del.-Zlati pokal:
2021: polfinale.
Današnjo prijateljsko tekmo med Katarjem in Slovenijo, ki bo na sporedu ob 19.30, si boste lahko ogledali v neposrednem prenosu na SK1.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje