Pravijo, da je dobra volja nalezljiva. Če je res tako, potem bi si vsakdo želel čim več časa preživeti v njegovi bližini. Med navijači Maribora ima tako ali tako za vedno status legende, zaradi vseh dosežkov pa bo ostal zapisan kot eden največjih, če ne celo največji nogometaš, ki se je kadarkoli podil po slovenskih nogometnih zelenicah. Dobre pol leta po koncu njegove igralske kariere smo v Sportklubovem intervjuju gostili Marcosa Tavaresa.

Okrepitve? Josip Iličić bo takšna, kakršne ni na trgu

Nogomet

26. Jan 2023

Nogomet

26. Jan 2023

Lani maja je Marcos Tavares končal svojo bogato nogometno kariero. V NK Maribor je pustil neizbrisen pečat v slovenski prvoligaški druščini pa postavil mejnike, ki jih še dolgo ne bo presegel nihče. 159 zadetkov je zabil tekmecem med slovensko elito in podrl dolgoletni rekord prekmurskega golgeterja Štefana Škaperja. Poslovil se je tako, kot je to počel večino vijolične kariere – z naslovom prvaka.

V zadnjih mesecih je nogometne zelenice zamenjal za mariborske pisarne. “Moja vloga je svetovanje o igralcih, ki jih spremljamo na trgu, s športnim direktorjem pa se veliko pogovarjava tudi o igralcih, ki so že tukaj. Povem svoje mnenje, svoj pogled na njihov razvoj,” svoj delovnik opisuje naš sogovornik.

Tem, o katerih se lahko pogovarjamo z dolgoletnim napadalcem Maribora, nikoli ne zmanjka. Nogometna pot ga namreč tudi po aktivni karieri vodi po različnih celinah sveta, v zadnjih tednih je bil tako denimo v Gani in v Avstraliji.

“Tako v Gani kot v Avstraliji sem spremljal množico igralcev, več kot dvesto. Za te poti je “kriv” športni direktor Marko Šuler, ki me je poslal na iskanje mladih talentov. Tudi v Sloveniji dobro delamo z mladimi nogometaši in med talenti iste starosti po kakovosti ni večjih razlik,” med drugim poudarja legendarna mariborska “devetka”.

V pogovoru z Brazilcem, ki je svoj dom našel v Sloveniji, med drugim preverite ali ga še kaj mika znova obuti nogometne čevlje, kakšna je pravzaprav njegova nova vloga v karieri, kolikokrat se sreča z Zlatkom Zahovićem, pokomentiral pa je tudi napredek svojega sina Marcosa Tavaresa mlajšega in novega vijoličastega golgeterja Žana Vipotnika. V zaključku pogovora pa devetkratni državni prvak pred nadaljevanjem sezone pošlje tudi jasno sporočilo v tabor ljubljanske Olimpije.

15 let vijolične zgodbe

Včeraj je minilo natančno 15 let, odkar je Marcos Tavares odigral prvo tekmo v vijoličastem dresu. Na pripravljalni tekmi v Medulinu je bil nasprotnik Maribora Šibenik, Brazilec pa se je na tisti tekmi predstavil kot nogometaš na preizkušnji. Zlatko Zahović je bil z videnim zadovoljen, ostalo pa je, kot pravimo, zgodovina. 9 državnih naslovov, 3 pokalne lovorike, 2-krat v Ligo prvakov, 3-krat v Ligo Evropa …

Marcos, prvič ste na pripravah NK Maribor v novi vlogi. Vas še kaj zamika, da bi se odpravili na avtobus z nogometaši in trenirali z njimi tu na igriščih v okolici Beleka?

Ja, tu so igrišča res fantastična, vreme je lepo. V Turčiji sem vedno igral dobro, bil sem vesel in zadovoljen. V teh pogojih ni težko biti motiviran za igranje nogometa. Zdaj, ko vse skupaj znova spremljam od blizu, čutim neko posebno energijo.

Toda po drugi strani so to prve priprave, ko lahko jem vse, kar si želim (smeh). Ni mi potrebno paziti, kaj imam na krožniku in zvečer jesti samo solate. Zdaj lahko uživam in jem, kar hočem.

Vaš uraden naziv trenutno je pomočnik športnega direktorja NK Maribor. Kaj to pomeni v praksi? Kakšen je delovni dan Marcosa Tavaresa?

Moja vloga je svetovanje o igralcih, ki jih spremljamo na trgu, s športnim direktorjem pa se veliko pogovarjava tudi o igralcih, ki so že tukaj. Povem svoje mnenje, svoj pogled na njihov razvoj. Veliko se tudi pogovarjam z nogometaši, tako z mlajšimi kot tudi s starejšimi, s katerimi se sicer zelo dobro poznamo.

V vsaki karieri nogometaša pridejo težki trenutki in takrat skušam igralcem pomagati s svojimi izkušnjami. V klubu se veliko pogovarjamo o tem, kako pomagati nogometašem pri njihovem napredku in na kakšen način še izboljšati sodelovanje na igrišču. Ne samo skozi taktični del, ampak tudi skozi medsebojne odnose.

Tudi sicer pa ste precej aktivni v lokalni skupnosti, skupaj z ekipo organizirate delavnice, vključujete se tudi v versko življenje v svoji okolici. Kaj poleg nogometa še počnete?

Zelo rad delam z ljudmi. Moje poslanstvo je, da jim pomagam, da svoje življenje ali kariere dvignejo na višji nivo. Ne glede na to, ali gre za športnike, morda celo za podjetnike. Ljudem skozi svoje zgodbe in izkušnje pomagam, da živijo boljše življenje. Doživel sem marsikaj in to pridobljeno znanje zdaj delim z drugimi.

Pomemben del mojega življenja je tudi vera. Ta mi pomaga pri razmisleku o vrednotah v življenju. Ko sem živel brez teh principov in vrednot, sem živel slabo. Ko sem začel živeti po naukih Biblije, se je more življenje spremenilo. Zato lahko danes govorimo o uspešnem Tavaresu in s temi nasveti mislim, da lahko pomagam ljudem.

Jesen sicer za NK Maribor ni bila najbolj uspešna. Kako ste vi vse skupaj doživljali? Poleti ste se z naslovom prvaka poslovili od kariere, potem pa je hitro prišlo slabše obdobje, Maribor je izpadel iz Evrope in bil nekaj časa celo zadnji na lestvici, kar je bilo v vašem obdobju pravzaprav nekaj nepredstavljivega. Ste se tu in tam morda vprašali, zakaj nisem še vedno nogometaš, da bi fantom pomagal na igrišču?

Vsak dan sem bil z nogometaši in jim poizkušal pomagati z nasveti. Eno tekmo sem bil zraven tudi na klopi, a enostavno ni šlo. Srce me je bolelo, moja želja je bila, da ta klub ostane na visokem nivoju. Ampak potrebno je razumeti, da je bilo to obdobje sprememb, precej igralcev je odšlo, prišli so novi in zato je ta nivo nekoliko padel.

Sam sem skušal igralcem pomagati predvsem skozi pogovore, da ne smejo obupati in da nam lahko skupaj uspe stvari spremeniti. Ob koncu jeseni smo vsi skupaj našli pravo pot in mislim, da bomo z novimi znanji in nauki šli v boljšo prihodnost.

Vašo generacijo, ki je serijsko osvajala naslove in igrala v evropskih tekmovanjih, povezujemo s šampionskim duhom, mariborskim DNK-jem zmag, ki je v klubu vztrajal vrsto sezon. Še čutite v NK Maribor ta duh, ali se je nekoliko izgubil?

V določenem trenutku se je morda res nekoliko izgubil. A poglejmo si klub. Športni direktor je Marko Šuler, jaz sem njegov pomočnik. Trenerja sta Aleš Mertelj in Željko Filipović. Ta duh je ostal v klubu, to smo nekdanji igralci, ki še kako čutimo nogomet.

Z vsem tem znanjem lahko pomagamo ekipi in dopolnjujemo drug drugega. Ta duh je še vedno tu, vsak od nas pa zdaj gleda naprej in želimo si čim prej novih uspehov v Evropi.

Kaj se je v klubu spremenilo s prihodom Damirja Krznarja? Kaj so glavne spremembe, ki jih je vpeljal v ekipo?

Glavna sprememba je bila ta, da smo znova našli naše stebre oziroma temelje. Pred tem je bilo preveč menjav igralcev, vsako tekmo smo igrali tudi v drugačnem sistemu. Ko smo imeli čvrste temelje, potem je bilo lažje gledati v prihodnost. Igralci pridobijo na samozavesti, bolje se povežejo. In to je zame najbolj pozitivna stvar zadnjih tednov.

Ko je govora o uspehih oziroma zlatem obdobju NK Maribor, se poleg seveda Marcosa Tavaresa in ostalih vaših soigralcev spomnimo tudi na Zlatka Zahovića. V kakšnem odnosu ste z njim danes, koliko ste v stiku z njim?

Ne pogovarjava se prav veliko. Včasih ko ga pokličem, se ne javi. A Zlatko Zahović je zame kot drugi oče. Pripeljal me je v Slovenijo, veliko smo skupaj doživeli. Želim mu vse dobro in upam, da bo našel svoje nogometne poti.

Kar se tiče vaše druge kariere, je bilo v zadnjem obdobju veliko vprašanj, kaj Marcos Tavares dela v Gani in kaj potem tudi v Avstraliji. Ta potovanja bodo v vaši novi vlogi stalnica, kajne?

Tako v Gani kot v Avstraliji sem spremljal množico igralcev, več kot dvesto. Za te poti je “kriv” športni direktor Marko Šuler, ki me je poslal iskati mlade talente. Tudi v Sloveniji dobro delamo z mladimi nogometaši in med talenti iste starosti po kakovosti ni večjih razlik.

Kar je morda razlika pri mladih Gancih, je njihova želja. Gre za fante, ki želijo spremeniti svoja življenja in pobegniti revščini. In to željo izžarevajo na vsakem koraku. Pet dni zapored so igrali tekme, v enem dnevu sem recimo gledal kar sedem tekem. Toliko jih v enem dnevu nisem še nikoli v življenju.

Ste prišli domov iz Gane ali Avstralije s kakšnim imenom v vaši beležki?

Seveda, po vsaki poti moram pripraviti poročilo, kaj sem počel iz dneva v dan in katere igralce sem gledal. Je, v beležki je nekaj imen. Vem, kaj klub potrebuje in to iščem. Končna odločitev pa je v domeni športnega direktorja.

Marcos lani ste kariero končali na tekmi, na kateri ste izpolnili svojo veliko željo – da zaigrate s svojim sinom. Marcos Tavares mlajši pa je od takrat oziroma v zadnje pol leta močno napredoval. Deset zadetkov je dosegel to jesen v mladinski ligi, na pokalni tekmi proti Limbušu prvič zadel tudi za člansko moštvo, zdaj je del ekipe na pripravah v Turčiji. Kako spremljate njegov razvoj v zadnjih mesecih? Imate morda to nekako v družinskih genih, da se kot nogometaši kasneje razvijete in dozorite?

Ko sem bil jaz mlad, sem imel težavo predvsem z glavo. Pri Gremiu sem že razmišljal o tem, da sem zvezda in velik nogometaš. Igral torej nisem zaradi napačnega načina razmišljanja in obnašanja, ne zaradi talenta.

Je pa ta prehod iz mladinske selekcije v člansko selekcijo zelo težaven. Celotna družina je vesela, ker se stvari odvijajo v pravo smer. Moj sin je v zadnjem letu zares napredoval, dosegel veliko zadetkov in si je zaslužil, da lahko trenira s prvo ekipo. Zagotovo ima dovolj talenta, da naredi lepo kariero tu v Sloveniji.

Ves čas ga spremljam, opazujem in mu pomagam z nasveti. Mislim, da je na pravi poti.

Maribor verjetno še dolgo ne bo imel napadalca, kakršen je bil Marcos Tavares. A vendarle je v jesenskem delu te sezone eksplodiral Žan Vipotnik. Kako vi gledate na njegov vzpon, vendarle gre v določenem pogledu za vašega naslednika v konici napada Maribora?

Super, res sem vesel. Vedel sem, da ima talent, da ima odlično tehniko. Je pa pri mladem nogometašu včasih tako, da je težko prenesti te stvari iz treninga na tekmo. Potreboval je svoj čas, čakal je na svoj trenutek. Zdaj je pridobil na samozavesti in to je glavni razlog, da danes gledamo takšnega Žana Vipotnika.

Kvaliteto je imel že prej, je pa manjkala denimo mirnost pred golom. To je povezano s samozavestjo. Veliko smo se pogovarjali z njim in mu pomagali. Zdaj ga gledam s tribune in uživam v njegovih zadetkih. Upam, da jih bo še veliko.

Če zaključiva s prihodnostjo. 15 točk Maribor po prvem delu zaostaja za ljubljansko Olimpijo, ampak verjetno je v takšnem klubu težko za cilj postaviti drugo mesto na lestvici. Kaj čaka vijolice v drugem delu sezone?

V mojih časih Maribora nikoli nismo razmišljali o drugem mestu. Edini cilj je bil naslov prvaka. To je naša mentaliteta, to je NK Maribor. Vemo, kakšna je razlika, ampak nogomet je zanimiv ravno zato, ker se lahko zgodi marsikaj. Ni še konec. Če Olimpija razmišlja, da je že konec, potem bodo imeli težave. Mi smo lačni uspeha in ko je Maribor takšen, potem ga navadno tudi doseže.