Tej Sloveniji se ni treba bati niti velikega Ronalda

Foto: Profimedia

Napočil je dan, kakršnega v zgodovini slovenskega športa še ni bilo. Dan, ko Slovenija dokončno postaja nekaj in nekdo tudi v najpopularnejšem športu na svetu. Kakšen bo vpis naše izbrane vrste v nogometno zgodovino in ali jo lahko zagodejo tudi veliki Portugalski, eni izmed glavnih favoritinj turnirja? Ni malo tistih, ki verjamemo, da lahko.

1. julija 2022 ni bilo prav veliko Slovencev, ki bi posebno pozornost namenjali nogometu. Klubske sezone je bilo konec, reprezentančni junij lige narodov pa je bil poln pretresov. Beograjski, ko je Slovenija v Beogradu proti Srbiji izgubila s kar 4:1, je s klopi skorajda odnesel selektorja Matjaža Keka. Njegovo službo je takrat rešil dober odziv ekipe, ki ni izgubila ne na Norveškem (0:0) in ne doma proti Srbiji (2:2). A takratne predstave in rezultati niso niti približno namigovali na to, kar se je v našem reprezentančnem nogometu zgodilo v naslednjih dveh letih.

“Dozoreli so. Kot sadeži,” je na včerajšnji novinarski konferenci slikovito poudaril selektor Matjaž Kek. In poudaril tudi to, kar pravzaprav v en glas poudarjajo vsi njegovi varovanci. Naša reprezentanca se zaveda kvalitete Portugalcev, ve, da jo danes čaka 90 in še nekaj minut trpljenja, a hkrati ne priznava, da je že izločena iz turnirja. Dokazov, da se lahko Slovenija še kako kosa tudi s papirnatimi favoriti, v zadnjem času ne manjka. Tokratni izziv je velik, a ne nepremostljiv.

Erik Janža nogomet Slovenija — Foto: Guliverimage

Slovenija proti svetovni velesili

Euro 2024 je za zdaj nogometno precej kaotičen turnir, na katerem tradicionalnim favoritom ne gre vse po načrtu. Nemci so se prek Dancev med osem najboljših uvrstili po zaslugi mejnih sodniških odločitev, Angleži so proti Slovakom kožo izvlekli zgolj zaradi individualne kvalitete in magičnosti trenutka Juda Bellinghama. Italijani so se tako ali tako že poslovili, Belgijci so že bili izžvižgani s strani svojih navijačev, Francozi na turnirju sploh še niso dosegli gola iz igre. Hrvati so že zdavnaj doma na jadranski obali.

Če že iščemo suverene ekipe tega turnirja potem so bili to poleg Špancev za zdaj ravno Portugalci. Je pa res, da so Cristiano Ronaldo in druščina dominirali pravzaprav samo proti Turčiji (3:0). Recept za to, kako zagreniti življenje varovancem Roberta Martineza, je našla predvsem Gruzija (2:0). Drži pa, da je na tekmi proti debitantom na evropskih prvenstvih Portugalska igrala v precej premešani zasedbi. Podobno kot marca v Ljubljani, ko je domov odšla dolgih nosov in z razjarjenim Ronaldom.

Fantje, v katere je vredno verjeti

“Nekaj bi bilo narobe z nami, če si ne bi želeli še nečesa več. Nismo se zadovoljili s prebojem v osmino finala. Tudi mi smo kakovostni. Vsak lahko premaga vsakogar, to dela nogomet čudovit,” je na včerajšnji novinarski konferenci razmišljal Adam Gnezda Čerin. Vezist Panathinaikosa izvrstno pooseblja delavnost, borbenost, ekipni duh, pa tudi nogometno kvaliteto, torej vse vrednote in znanja, ki krasijo slovensko reprezentanco.

Ekipa z veliko začetnico, v katero je zrasla slovenska reprezentanca, je slovenske navijače znova zedinila v prepričanju, da naša nogometna izbrana vrsta nekaj velja. Poleg, to je vedno pomembno, rezultata. Slovenija je od že omenjenega poraza v Beogradu odigrala 24 tekem. Izgubila je samo dvakrat. In navijačem vrnila vero v to, da ti fantje zmorejo in znajo. Predvsem pa jim je mar za to, kakšno podobo slovenskega nogometa pošiljajo v svet.

Če smo se torej pred tekmo z Anglijo veselili predvsem magičnosti trenutka, spektakularne tekme in navijaškega rajanja s Siddharto, nas pred današnjo tekmo vendarle prevzemajo nekoliko drugačni občutki. Čeprav bo na nasprotni strani stala velika Portugalska, se ne moremo izogniti napovedi, da se lahko ta Slovenija kosa tudi s takšnim nasprotnikom. To nenazadnje v en glas poudarjajo vsi v slovenskem taboru. In nogometna javnost nima razloga, da jim ne verjame.

Osmina finala Eura 2024. Slovenija proti Portugalski. Jan Oblak proti Cristianu Ronaldu. Benjamin Šeško proti Brunu Fernandesu. Jaka Bijol proti Bernardu Silvi. Žan Karničnik proti Rafaelu Leau. Ni kaj, če bi nam kdo pred dvema letoma, ko se je Sportklubov kombi vozil iz Beograda, napovedal ta scenarij, bi se mu kislo zasmejali in ga ‘poslali nekam’. Danes pa je to realnost slovenskega nogometa. Naj ta pravljica še traja …