Samir Handanović nam je potrdil, da je njegove nogometne kariere nepreklicno konec. Eden najpomembnejših akterjev v zgodovini slovenskega nogometa je odšel v svojem slogu. Brez pompa in velikih besed.
Italijanski mediji so se včeraj razpisali o tem, da naj bi Samir Handanović po izteku pogodbe in tednih neuspešnega iskanja novega izziva končal bogato kariero. Govorice o tem, ki so bile včeraj ena glavnih tem italijanskega nogometa, smo danes preverili pri glavnem akterju zgodbe.
“Da,” je v odzivu na govorice s kratkim odgovorom za Sportklub potrdil eden najboljših vratarjev na svetu v zadnjih 20 letih in nam obljubil, da o tem v prihodnosti pove tudi kaj več.
Medtem ko so v preteklosti nekateri športniki novo življenjsko poglavje odpirali s poslovilnimi turnejami in ob velikem pompu, on odhaja brez kakršnihkoli poslovilnih tekem, solzavih novinarskih konferenc in čustvenih besed.
Z eno besedo. Brez poslovilnih pisem in dolgih objav na družabnih omrežjih, na podoben način kot se je poslovil od reprezentance, je zaprl poglavje, v katerem najdemo ogromno.
Glavni akter zadnjega reprezentančnega podviga
Začnimo z reprezentanco, zaradi njega namreč v prvi vrsti pišemo zato, ker je slovenski nogometaš.
Za Slovenijo je odigral 81 tekem. Prvo 17. novembra 2004, ko je bil star 20 let, 4 mesece in 3 dni.
Zadnjo na povratni tekmi neuspešnih dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 proti Ukrajini 17. novembra 2015.
Njegova reprezentančna kariera je torej trajala natanko 11 let, v katerih mesta med vratnicama ni zapustil nikoli in bil vrsto let prvo ime slovenskega nogometa. Nekaj časa tudi kapetan.
Kdor se spomni kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010, dobro ve, da brez njega zadnjega nastopa Slovenije na velikih tekmovanjih ne bi videli. Sploh tisti, ki pomnijo, kaj se je dogajalo na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Rusiji v Moskvi, so prepričani v to. Blestel je tudi na turnirju v Južnoafriški republiki in bil izbran v enajsterico prvega dela prvenstva.
Odšel je z 32 leti, ko bi pri takratnem selektorju Srečku Katancu skorajda zagotovo lahko za reprezentanco branil še nekaj let in napadal rekorde, saj je v klubu blestel, in se umaknil Janu Oblaku.
Naredil je prostor za še enega nespornega velikana slovenskega nogometa, ki je prihajal in kot številka ena v ospredje stopil v post južnoafriški generaciji. Ta od takrat ni naredila še ničesar. Držimo pesti, da se to letos spremeni.
Med najboljšimi v Italiji skoraj 20 let
Posvetil se je karieri pri milanskem Interju, pri katerem je bil takrat četrto sezono, in štiri leta pozneje postal njegov kapetan. Edini slovenski nogometaš, ki je kadarkoli bil kapetan evropskega prvaka.
Na klubski ravni je Handanović prvi nogometaš s slovenskim državljanstvom po Zlatku Zahoviću, ki je zaigral za najboljše evropske klube in tam, za razliko od svojega predhodnika, tudi obstal.
V prvi italijanski ligi je zbral 566 nastopov, kar ga uvršča na sedmo mesto v zgodovini enega najboljših nogometnih tekmovanj na svetu. Med tujci je drugi. V popularni Serie A je prvič zaigral 15. maja 2005 in zadnjič 3. junija letos. Pomemben akter tamkajšnjega nogometa je bil skoraj 20 let.
S 455 tekmami v dresu Interja je v elitni deseterici tudi na večni lestvici italijanskega nogometnega velikana.
Z 200. nedotaknjeno mrežo, ki mu je v Serie A uspela letos, je tudi po tej plati prebil med najboljših pet v zgodovini tekmovanja.
Veliko spoštovanja si zasluži tudi rekord, ki ga na čelu nosi prilepljenega od 31. decembra 2019. Je namreč nogometaš, ki je zbral največ nastopov v kateri od petih najmočnejših evropskih nogometnih lig v zadnjem desetletju. Kar 368.
S kar 32 obrambami strelov z enajstih metrov je v najboljši italijanski ligi rekorder. Skupaj jih je v karieri v vseh tekmovanjih obranil kar 43.
Trikrat, v letih 2011, 2013 in 2019, je bil uradno najboljši vratar italijanske lige. Le en človek je, odkar so leta 1997 v Italiji začeli podeljevati nagrado, v tej kategoriji na najvišji stopnički stal večkrat. Ime mu je Gianluigi Buffon.
V letih 2019 in 2021 – prvič in drugič, ko so to nagrado podeljevali (leta 2020 podelitve ni bilo) – je bil med kandidati za nagrado Leva Jašina. Hčerinsko priznanje zlate žoge za najboljšega vratarja na svetu, ki ga podeljujejo pri France Footballu.
V poznih letih tudi do lige prvakov in lovorik
Z lovorikami in največjim klubskim nogometnim odrom ni imel veliko sreče. V Interju, enem največjih klubov na svetu, je bil povečini v obdobju, ko je šlo v tem milanskem velikanu navzdol. Eden redkih, ki si je v teh težkih letih zaslužil njegov dres, kot so to vseskozi poudarjali Interjevi navijači.
V ligi prvakov je debitiral šele s 34 leti in na koncu v njej zbral 26 nastopov. V prejšnji sezoni, ko je Inter v najmočnejši nogometni ligi na svetu prišel do velikega finala, prvič v 20 letih kariere ni igral. Sredi sezone je izgubil dvoboj za mesto med vratnicama z Andrejem Onano.
Še dve leti dlje je moral čakati na trenutek, ko je prišel do prve lovorike. Potem jih je v zadnjih dveh letih z Interjem osvojil še štiri. Leta 2021 je bil državni, v letih 2022 in 2023 pa italijanski pokalni ter superpokalni prvak. Vsakič razen na letošnjem superpokalu proti Milanu na igrišču in kot kapetan, ki je dvignil pokal.
Po izteku pogodbe z Interjem poleti do podaljšanja sodelovanja ni prišlo. Po enajstih letih je kot legenda milanskega nogometnega velikana vzel slovo. Nekaj časa se je zdelo, da se poslavlja le od kluba, zdaj je postalo jasno, da tudi od nogometa.
Po tednih takšnih in drugačnih govoric do podpisa z novim klubom, pri katerem bi napadal še nekatere izzive, ni prišlo. Pa čeprav ponudb zagotovo ni manjkalo. Toda očitno ni bilo nobene take, ki bi ga zadovoljila.
Odločil se je, da ima dovolj. Verjetno že precej preden je odmevna novica prišla v javnost. Zadnjo tekmo je odigral pred več kot tremi meseci. Tiho je odšel slovenski nogometni velikan.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje