V domačih klubih morajo imeti prednost slovenski nogometaši. Vsak tujec, ki vzame mesto Slovencu, mora dodati vrednost ekipi. To je mantra, ki jo v našem nogometu zelo radi ponavljamo. In drži kot pribita. Dejstvo pa je, da se na naših zelenicah dokazuje kar nekaj tujcev, za katere težko trdimo, da so boljši od slovenskih fantov. A izbor, ki je pred vami, potrjuje, da obstajajo tudi svetle izjeme, ki s svojo kvaliteto slovenske ekipe delajo boljše. In s tem dvigujejo tudi raven slovenske lige.

Agustin Doffo (NK Olimpija Ljubljana)

Priznava, da prvič v karieri igra na položaju “klasične šestice” oziroma obrambno naravnanega nogometaša v zvezni vrsti. A to se na igrišču niti približno ne vidi. 27-letnik je hkrati izvrsten destruktor igre in povezovalec napadov Olimpije. Trener Albert Riera ga vidi kot ključnega nogometaša, ki ob obilici nogometašev zmajev, ki so dobri z žogo v nogah, do izraza pride takrat, ko zeleno-beli nimajo posesti žoge.

V slovenski ligi nikoli ni igralo veliko Argentincev. V vsakem primeru nogometaše iz te države povezujemo z izvrstnim tehničnim znanjem, kreativnostjo in lahkotnostjo v igri. Vse to Doffo ima, a to ni njegova največja odlika. Zvezni igralec zmajev sijajno bere igro nasprotnika, dober je v postavljanju in predvidevanju smeri podaj moštva na drugi strani igrišča, še posebej pa izstopa z občutkom za pravočasen pritisk na nogometaša, ko ta sprejema žogo. S tem minimalizira čas, ki ga ima nasprotnik za sprejemanje boljših oziroma iskanje idealnih rešitev v danem trenutku, nemalokrat pa mu žogo tako ali tako ukrade. To nenazadnje dokazujejo tudi številke.

🔥Agustin Doffo v letošnji ligaški sezoni:

📊 809 podaj (drugi najboljši v ligi)
📊 179 dobljenih dvobojev (najboljši)
📊 117 dobljenih dvobojev v obrambi (najboljši)
📊 36 uspešno pridobljenih žog na nasprotnikovi polovici (najboljši)
📊 69 uspešno odvzetih žog (najboljši) pic.twitter.com/zY068UCZfS

— OptaŽabar (@Opta_Zabar) November 8, 2022

A to je le ena dimenzija, ki jo v igro Olimpije dodaja Doffo. Odvzete žoge na sredini igrišča tako ali tako dodatno vršijo pritisk na nasprotnika in omogočajo kontinuirane napade, tudi sicer pa je Argentinec odlično tehnično podkovan in prava “banka” žoge v zvezni vrsti. Je učinkovit podajalec, a kar je še bolj pomembno je dejstvo, da je ogromno teh podaj usmerjenih naprej in ne nazaj proti branilcem ali na stran proti bočnim nogometašem. Sam priznava, da večino žog odda do Timija Maxa Elšnika, ki je po njegovem mnenju najboljši igralec lige, a ravno to večno iskanje bolj napadalno usmerjenih nogometašev je tisto, kar daje ton igri Olimpije in skrbi, da so tekme zmajev vedno znova polne tempa. Agustin Doffo je resnično igralec, kakršne redko srečamo v slovenskem prostoru.

Charles Ikwuemesi (NK Celje)

“Kako je ta nogometaš sploh zataval v našo ligo?” se je v eni izmed oddaj Pod prečko spraševal naš redni nogometni sogovornik Mitja Viler. Še večje vprašanje je pravzaprav, kako to, da ni prišel že prej, a to je tema, ki smo se ji podrobneje že posvetili. Ikwuemesi je nogometni “stroj” oziroma nogometaš z izjemnimi fizičnimi predispozicijami, ki jih učinkovito uporablja v svoji igri.

Ko se s hrbtom nasloni na nasprotnega branilca, mu je brez prekrška praktično nemogoče odvzeti žogo. Tudi zato, ker mora nasprotnik paziti na njegov hiter obrat, s katerim ga lahko Nigerijec pusti nekje za sabo in steče proti vratom. Dobra leva, dobra desna noga, skočnost in dominacija v igri z glavo. Strogo nogometno gledano je 21-letnik popoln napadalec. Nič čudnega, da se je zanj že po nekaj izstopajočih predstavah začel zanimati kijevski Dinamo.

Kar Ikwuemesiju še manjka do naslednjega koraka v karieri, je konsistentnost. Na štirinajstih tekmah v prvenstvu je dosegel šest zadetkov, kar ni slab dosežek, po drugi strani pa v strelskem smislu težko govorimo o presežku. A vseeno mu zimskih ponudb ne bo manjkalo in Nigerijca bodo Celjani zelo težko zadržali v svojih vrstah. Pojavljajo se namreč prvi namigi, da se Ikwuemesiju precej mudi na naslednjo stopničko v svoji karieri. Da let ne bo v napačno smer …

Grigory Morozov (NK Celje)

“Iščemo še napadalca, ki bo zagotovilo za zadetke. Tudi če ga ne najdemo, pa imamo še vedno Grigoryja Morozova,” je pred sezono v intervjuju za Sportklub razmišljal generalni direktor Celja Valerij Kolotilo. Ruski bočni branilec se je v zadnjem letu dni resnično uveljavil kot eden najboljših nogometašev na svoji poziciji v slovenski ligi, zagotovo pa je njegova dodana vrednost igra v napadu, kjer blesti s prodornostjo in natančnimi predložki.

Morozov je prodoren bočni branilec, ki mu ustreza tako bolj klasična vloga bočnega branilca kot tudi sodobna različica, ki je bolj napadalno usmerjena. V obrambi se mu redko prikrade napaka, s svojo telesno močjo in hitrostjo zlahka “polovi” nasprotnikove krilne napadalce. Rusova dodana vrednost je igra z glavo, odličen je tudi v skoku in ob prekinitvah predstavlja veliko nevarnost za nasprotnikova vrata.

Šibkosti? Te niso vezane na nogometne sposobnosti pač na segment, ki je v nogometu ravno tako, če ne še bolj pomemben. Ruski branilec je namreč precej svojevrsten karakter, ki ga je težko spraviti v “okvir”. Svojeglavost je verjetno tudi razlog, da nekdanjemu ruskemu mlademu reprezentantu ni uspela bolj odmevna mednarodna kariera. Kakorkoli, v naši ligi zagotovo še kako izstopa.

Mirlind Daku (NŠ Mura)

Mirlind Daku je napadalec s kvalitetami, ki presegajo nivo slovenske lige. Hiter in tehnično dobro podkovan Kosovar v svoj repertoar sposobnosti dodaja tudi močan in natančen strel, ne manjka pa mu niti tisti tako iskani občutek za gol, ki ga trenerji tako zelo iščejo pri napadalcih. Vse to so lastnosti, zaradi katerih so se v Prekmurju tako iskreno razveselili, ko se je poleti vrnil na Fazanerijo. Snovalci kadrovske politike črno-belih se še kako dobro zavedajo, da je nogometaša tega ranga zelo težko privabiti v slovensko ligo.

Na petnajstih tekmah je 192 centimetrov visoki napadalec dosegel že enajst prvenstvenih golov. Še enega je dodal v pokalu. Na igrišču daje občutek, kot da niti ne potrebuje tiste zares stoodstotne priložnosti, da doseže zadetek. Če torej za napadalce velja, da potrebujejo uporabne žoge soigralcev, se pri Dakuju ne moremo znebiti občutka, da bi zadetke dosegal v kateri koli ekipi, kamor bi ga pač postavili.

Mura si je 24-letnika izposodila od hrvaškega Osijeka, a že se pojavljajo govorice, da zanimanje zanj prihaja celo iz Španije. Ne živimo v utopičnem svetu, kjer lahko nogometaš zavrne eno izmed nogometno najmočnejših držav na svetu in ostane v Sloveniji, a če bo Daku ostal v Murski Soboti tudi v drugem delu sezone, potem res ni nemogoče, da bi lahko izzval rekordne znamke Zorana Ubavića in Anteja Vukušića, ki sta v eni sezoni slovenske lige dosegla 29 golov.

Max Watson (NK Maribor)

Max Watson je verjetno najboljša poteza Marka Šulerja, odkar je Korošec v začetku leta 2021 postal športni direktor Maribora. Če je kvaliteta nekaterih njegovih letošnjih okrepitev vijolic sila vprašljiva, pri Švedu angleških korenin o njej ni dvoma. 26-letnik je sijajno nadomestil vrzel, ki je nastala potem, ko je minulo zimo Ljudski vrt zapustil Robert Voloder.

Več kot petdeset nastopov med švedsko elito sestavlja impresiven življenjepis, s katerim se ne more pohvaliti prva veliko nogometašev v slovenski ligi. Watson je močan in zanesljiv branilec, ki mu ne manjka niti tisto, kar danes trenerji iščejo in zahtevajo od svojih “štoperjev” – tehnično znanje. S tem lahko Šved prevzema vlogo nogometaša, ki postavlja temelje napadov Maribora. Nemalokrat pa s svojim dobrim predvidevanjem in branilsko inteligenco tudi pokrije napake svojih kolegov v zadnji vrsti aktualnih prvakov.

Ni naključje, da začetek strmoglavljenja sezone Maribora sovpada s poškodbo kolena Maxa Watsona. Saj veste, kako radi pravimo, prava vrednost nogometaša se pokaže šele takrat, ko ga ni v ekipi. Na zadnjih prvenstvenih dveh tekmah, ko je znova odigral vseh 90 minut, so varovanci Damirja Krznarja (tudi zaradi prebujenja nekaterih drugih dolžnikov sezone) občutno dvignil nivo svoje igre. Šved pa je dobri predstavi začinil še s prvima dvema zadetkoma v majici štajerskega ponosa.

Morda smo pozabili še koga …

V izboru smo skušali približno zaobjeti nogometaše čim več različnih pozicij, a ko je govora o tujcih, ki so prav tako upravičili, če ne presegli pričakovanja navijačev, moramo dodati še nekaj imen. Med napadalci letos izstopata še Ivan Durdov (Domžale) in Rui Pedro (Olimpija), tudi o nogometnem znanju in sposobnosti Portugalčevega soigralca Maria Kvesića ni potrebno izgubljati besed. Luka Bobičanec (Mura) je že nekaj let preverjena kvaliteta, vse bolje in bolje za črno-bele igra tudi bočni branilec Amar Beganović.

V Kopru trenutno nimajo izstopajočih tujcev, kakršna sta bila lani Lamine Colley in Kaheem Parris, je pa nekaj zelo pozitivnih predstav že prikazal Omar Correia. Vse bolj zanimiv postaja tudi zvezni igralec Gorice Ahmed Ankrah. Celo pri Bravu, ki je sicer znan po vzgoji domačih nogometašev, nase vse bolj opozarja tujec – Francoz Simon Nsana. Ko je govora o Mariboru, je del tega, kar smo pričakovali od njega na zadnjih dveh tekmah pokazal Marko Tolić. A posojen nogometaš Dinama je ostal še marsikaj dolžan …