Trenutek, ko je nogomet ustavil vojno

Foto: Profimedia

Gre za eno najbolj znanih zgodb o prvi svetovni vojni: božično premirje leta 1914, ko so vojaki na obeh straneh spontano odložili orožje in se vsaj za nekaj ur obnašali, kot da ne poskušajo uničiti drug drugega v kruto nesmiselni vojni.

Del zgodbe je bila nogometna tekma, ki se je odvijala na nikogaršnjem ozemlju. Podoba obeh strani, ki sta se združili v skupnem jeziku športa, je postala neverjetno sugestivna, košček normalnosti sredi groze.

Ta podoba se je zapisala v angleško mitologijo in se pojavlja v različnih delih kulture.

Težava je v tem, da zgodba o božični nogometni tekmi sicer ni mit, vendar se v resnici ni zgodila tako.

Kar je res je, da je bilo sklenjeno premirje. Na božični dan leta 1914, ko je bila vojna stara le šest mesecev, a že krvava in strašna, so se za kratek čas neuradno ustavile sovražnosti, vojaki obeh strani pa so se srečali na nikogaršnji zemlji. To je že samo po sebi precej nenavadna stvar; da sta obe strani sploh razmišljali o tem, da bi izstopili iz svojih jarkov, ko je običajno že samo pogled čez vrh pomenil povabilo k streljanju.

Obstajajo različne zgodbe o tem, kako se je to zgodilo, vendar je najpogosteje sprejeta različica dogodkov, ki jo je opisal vojak Leslie Walkinton, kot je navedeno v knjigi Anthonyja Richardsa The True Story of the Christmas Truce.

“Na božični večer smo peli božične pesmi … Nemci so počeli enako. In kričali smo drug na drugega, včasih grobo, pogosteje pa le šaljivo. Nazadnje je Nemec rekel: ‘Jutri ne boste streljali vi in tudi mi ne bomo streljali.’ Prišlo je jutro in mi nismo streljali in oni niso streljali,” je zgodba povezeta v knjigi, ki opisuje božično premirje.

“Potem pa smo videli Nemca, ki je stal in mahal z rokami … postopoma se je to povečevalo in sčasoma je hodilo več ljudi, nihče pa ni streljal. Čez nekaj časa je nekaj pogumnih ljudi stopilo naprej in končno sta se Anglež in Nemec srečala na pol poti čez nikogaršnjo zemljo in si podala roke ter se smejala in šalila ter mahala svojim kolegom, naj se jima pridružijo.”

Vojaki so se srečevali, se pogovarjali in si izmenjevali obroke hrane – cigarete, koščke peciva, vse drobne dobrine, ki so jih uspeli obdržati v svojih jarkih. Poročali so celo o tem, da je nemškega vojaka postrigel angleški kolega. V nekaterih primerih je obstajala jezikovna ovira, vendar je veliko Nemcev govorilo precej dobro angleško. Zdelo se je, da se je ustvaril duh pristnega prijateljstva, čeprav se je pojavil sum, da je vse skupaj le premetena zvijača, ki naj bi sovražnika spravila na odprto zemljo.

Na tem mestu velja poudariti, da božično premirje ni bilo ena velika organizirana akcija, temveč vrsta malih premirij, razporejenih vzdolž frontne črte. “Na enem območju so se vojaki bratili, nekaj sto metrov stran pa so še vedno streljali drug na drugega,” pravi Richards, vodja oddelka za dokumente in zvok v Imperialnem vojnem muzeju v Londonu. Večina teh območij je bila na francosko-belgijski meji, okoli mest, kot sta Ypres in Messines.

Žal ideja, da je potekala ena velika, organizirana nogometna tekma, ni točna.

Bolj verjetno je, da se je na različnih delih nikogaršnje zemlje odvijalo več manjših, manj formalnih iger podobnih nogometu, kar bi lahko pojasnilo zelo različna pričevanja o nogometu in njegovi vlogi v premirju.

Božično premirje se kasneje ni nikoli ponovilo. Deloma zato, ker tako ali tako ni bilo nikoli uradno, ampak je šlo za razmeroma spontano dejanje, predvsem pa zato, ker so poveljujoči na obeh straneh obljubili precej stroge kazni za vse, ki bi ponovno položili orožje.

Obseg igranja nogometa na božični dan leta 1914 je bil morda pretiran. Skoraj zagotovo ni bilo nobene velike tekme med antanto in centralnimi silami. Vendar je skupina prestrašenih, utrujenih in zgroženih moških za nekaj minut naredila nekaj, zaradi česar so se spet počutili kot ljudje.