Udarec je še večji, ker so bili prepričani v napredovanje

Nogomet 3. Apr 20227:00 > 05. Apr 2022 19:294 komentarji
Foto: SK

V tokratnem nedeljskem intervjuju smo se pogovarjali z Aleksandrom Radosavljevićem, nekdanjim slovenskim reprezentantom in udeležencem svetovnega prvenstva, ki danes bdi nad reprezentančno selekcijo fantov do 17 let. Slednja je bila v torek tik pred tem, da spiše najlepšo zgodbo trenutne, bolj žalostne, realnosti slovenskega nogometa, a je po velikem preobratu in šoku obstala pred vrati evropskega prvenstva.

Po zmagi nad Walesom in nesrečnim remijem v zadnjih sekundah obračuna s Srbijo je slovenska izbrana vrsta do 17 let v Radencih proti Turčiji za preboj na zaključni turnir v Izraelu bržkone potrebovali le točko. In pet minut pred koncem rednega dela vodila s 3:2. Nato pa … kot bi se nogometni bogovi zarotili proti Sloveniji. Turki so v razmaku dveh minut dvakrat zatresli slovensko mrežo in prihajajoči generaciji slovenskega nogometa pred nosom zaprli vrata velikega tekmovanja.

Razočaranje mladih slovenskih nogometašev je bilo razumljivo veliko. Izbranci Aleksandra Radosavljevića so še nekaj minut po tekmi ležali na travnati zelenici in po hudem boju objokovali zamujeno priložnost. “Ti fantje ne bodo nikoli več stari 17 let, to je bila edina priložnost, da se uvrstijo na takšno prvenstvo. Ampak rekel sem jim, da se morajo v športu navaditi na takšne poraze. To so stvari, ki te še dodatno okrepijo,” nekaj dni po prespani tekmi razmišlja selektor slovenske kadetske reprezentance.

Z nekdanjim slovenskim reprezentantom v pogovoru dotaknili številnih zanimivih tem – zamujeni veliki priložnosti te generacije, vzgoji mladih nogometašev in razvoja njihove osebnosti, premeščanja tradicionalnih valilnic talentov v nova okolja, slovenske članske reprezentance, dogajanja v Olimpiji in prihoda Roberta Prosinečkega, boja za letošnji članski državni naslov …

Foto: SK

Vsi skupaj smo pričakovali uvrstitev na evropsko prvenstvo

Po torkovem razočaranju je minilo nekaj prespanih noči, kakšne so vaše misli nekaj dni po tem, ko ste bili tako blizu evropskemu prvenstvu?

Po takšnih dogodkih se vedno vprašaš, kaj bi lahko kot trener naredil drugače. Razmišljaš tudi o tem, kako bi organiziral prijateljske tekme pred prvenstvom, načrtoval pot na žreb, predvsem pa o tem, da bi igralci dobili še dodatne kvalitetne tekme, s katerimi bi se lahko dvignili še na višjo raven in dobili še več samozavesti. Predvsem je škoda zaradi igralcev, ker so ostali brez priložnosti, da začutijo veliko tekmovanje.

Tudi sami ste bili uspešen nogometaš, kako mislite, da vse skupaj dojemajo vaši fantje? Že pri sedemnajstih bi se udeležili velikega tekmovanja, nabrali pomembne izkušnje, to bi bila zagotovo prelomnica njihovih karier …

Zagotovo je to velik udarec, predvsem iz tega vidika, ker smo na zadnjih devetih tekmah pred obračunom s Turčijo osemkrat zmagali in enkrat remizirali. Vsi skupaj smo pričakovali napredovanje in razočaranje je zagotovo veliko. Ti fantje ne bodo nikoli več stari 17 let, to je bila edina priložnost, da se uvrstijo na takšno prvenstvo. Ampak rekel sem jim, da se morajo v športu navaditi na takšne stvari. To so stvari, ki te še dodatno okrepijo. Stremeti morajo k temu, da se že v naslednjih kvalifikacijah do 19 let uvrstijo na evropsko prvenstvo.

V taktiki in borbenosti nasprotnikom še lahko pariramo, v tehničnem znanju pa …

Je pa to zadnje obdobje dokazalo, da je Slovenija v kadetski konkurenci blizu evropskega vrha. Zanesljivo ste premagali Avstrijo in Wales, bili blizu zmage s Srbijo. Je že ta enakovreden boj pokazatelj tega, da smo v mlajših selekcijah konkurenčni ostalim?

Moramo se zavedati, da nam na drugi strani stojijo nasprotniki, ki imajo precej večjo bazo kot mi. Z borbenostjo in taktično disciplino jim lahko pariramo, zmanjka pa nam, ko govorimo o tehničnem znanju. Tu nekoliko zaostajamo za velikimi državami.

Je bilo tega tehničnega znanja v vaših nogometnih časih več, kot ga je danes? Kašni so sedemnajstletni nogometaši, ko se pridružijo kadetski izbrani vrsti, kakšne so njihove nogometne karakteristike?

Smo mala država, baza je manjša in zato moramo še več s fanti delati individualno. Tu je prostor za napredek. Zame je osnova tehnično znanje, individualnega treninga z žogo ni nikoli preveč. Nogometaše opozarjam, da morajo delati na tem, če želijo uspeti v profesionalnem nogometu.

Kaj pa kot osebe, kakšni so danes sedemnajstletniki oziroma mladi športniki?

S to generacijo imam zares dobre izkušnje, kar se tiče discipline in odnosa do dela. So pa časi drugačni in temu se moramo prilagoditi. V ospredju je tehnologija in tudi trenerji se moramo mladim približati na način, ki ga najbolje razumejo, tako jim bomo še lažje predajali znanje. Je pa res, da ni več “uličarstva”, ravno zato moramo trenerji še več individualno delati s fanti.

Nekdanji nogometaši kot trenerji lažje začutimo tekmo

Za razvoj perspektivnih nogometašev so pomembni tudi prehodi med reprezentančnimi selekcijami. Te zdaj vodite selektorji, ki ste bili že v preteklosti ali soigralci ali nasprotniki na nogometnih igriščih – Mišo Brečko, Muamer Vugdalić, Tonči Žlogar, Milenko Ačimović. Je zato sodelovanje med selektorji boljše, lažje?

Moram priznati, da je bilo sodelovanje dobro že prej, ko so bili selektorji Benedejčič, Šalja in Petrovič. Tu so vedno vladali dobri odnosi. Je pa res, da je morda nekoliko lažje, ker smo zdaj na teh mestih posamezniki, ki smo pred tem skupaj igrali. Ta odnos mora biti dober, ker se generacije premikajo od selektorja do selektorja, zato moramo imeti vsi podoben način dela, da je ta prehod med generacijami za fante lažji.

Če se ozrete nazaj na svojo kariero, kaj so tiste izkušnje iz igralskih časov, ki vam najbolj pomagajo pri trenerskem delu?

Ker sem bil tudi sam igralec, lažje začutim, kako poteka igra. Na podlagi teh občutkov se odločam za določene stvari. Kot nogometaš sem igral na sredini igrišča, kar pomeni, da sem moral skrbeti tako za obrambo kot tudi za napad. V trenerskem poslu skušam te svoje izkušnje prenesti na svoje varovance.

Še pri 23-ih nisem bil pripravljen na tujino, kaj šele pri 17-ih

V nogometnih debatah se veliko pogovarjamo o tem, kdaj je pravi čas, da talentiran nogometaš zapusti Slovenijo in se preizkusi v tujini. Kakšen je vaš pogled na to?

Ni dobro prehitro oditi v tujino. Sam sem odšel v Rusijo pri 23 letih, pa še nisem bil dovolj zrel in pripravljen na to, kaj šele 16 ali 17 let stari fantje. Ko prideš v novo okolje, se vedno poraja vprašanje, ali te bo okolica sprejela ali ne. Nimaš prijateljev, starši so daleč stran. V tem obdobju je po mojem mnenju celo bolj pomembno, kako se nogometaš počuti, kot pa sam kvaliteta in konkurenca na treningih. Predvsem iz psihološkega vidika prezgoden odhod v tujino ni najboljša izbira.

V Sloveniji so za tradicionalne nogometne centre veljali Maribor, Olimpija, Koper … Vi pa imate v reprezentanci največ nogometašev iz Brinja-Grosuplja in Ilirije. Sta to novi nogometni valilnici talentov?

Kot selektor vedno izberem igralcev, ki so primerni za reprezentanco. Ne izbiram jih zaradi kluba. Moja naloga je, da izberem najboljše igralce v tem trenutku. Če je na seznamu več igralcev iz enega kluba, je to dokaz, da v njem dobro delajo.

Kaj je tisto, kar tako dobro delajo recimo v Iliriji in v Grosupljem, da sta ekipi povsem na vrhu lestvic v kadetskih in mladinskih kategorijah?

Morda počnejo bolje ravno to, da dajejo poudarek na individualnem delu, kar morda drugje manjka. To so manjši klubi, kjer so igralci še bolj motivirano, da se dokažejo proti boljšim, večjim klubom in tudi skozi to sami rastejo.

Robert Prosinečki je veliko ime, a moral se bo dokazati tudi kot trener

Če se dotakneva še nekoliko širših tem, ste član zadnje generacije slovenske reprezentance, ki se je uvrstila na veliko tekmovanje. Kaj manjka v tem novem obdobju Matjaža Keka, da bi Slovenija ponovila uspehe preteklosti?

Tudi naša generacija je potrebovala določen čas, da je prišla do uspeha. Tako je tudi tokrat. Znova je zraven precej mladih nogometašev, zdaj pa bo potrebno najti pravo kombinacijo izkušenj in mladosti, da bo Slovenija na koncu uspešna. Je pa res, da nam vedno nasproti stojijo velike reprezentance, kot sta bila v tem ciklusu Hrvaška in Rusija. To so države z veliko bazo nogometašev in moraš biti res v odlični formi, da lahko pariraš takšnim nasprotnikov.

Morda so želje navijačev in javnosti včasih prevelike, realnost pa je drugačna. A strinjam se, da moramo stremeti k najboljšemu. Težko pa bolj konkretno ocenjujem, ker nisem del članske reprezentance.

Po dolgoletnem dokazovanju v tujini ste kariero zaključili v Olimpiji. Koliko še spremljate dogajanje v klubu, pri katerem so se od vaše igralske upokojitve zamenjali že trije predsedniki?

V Olimpiji sem bil kot igralec kratek čas, potem sem bil leto dni trener mladincev. Te nenehne menjave trenerjev v članski ekipi in mladinski šoli zagotovo niso dobre. Bomo videli, v katero smer gre Olimpija.

Zanima me, kaj novega bo prinesel Robert Prosinečki. Gre za veliko ime, ki ga je Olimpija potrebovala tudi z vidika navijačev. A moral se bo dokazati tudi kot trener v slovenskem prostoru. Zdaj ima na voljo osem tekem, potem pa bomo že lahko dali prve ocene o tem, kako uspešen je.

Foto: SPS

Kakšni pa so vaši spomini nanj, ko je bil še nogometaš? V čem je tako poseben, da se ga je priigral nadimek “Veliki žuti”?

Bil je nogometaš z izjemnim tehničnim znanjem. Podatek, da je igral tako za Real kot tudi za Barcelono, pove veliko. Je pa res, da vsi bivši igrali nekoliko lažje pridemo na trenersko pozicijo. Moramo pa potem to upravičiti s svojim dobrim delom. Če si samo dober igralec, to ni dovolj.

Liga je zanimiva, vprašanje pa, koliko je kvalitetna

Veliko spremljate tekme mlajših selekcij, koliko pa ostajate na tekočem z dogajanjem v Prvi ligi Telemach? Vas je letošnja sezona v čem presenetila?

Imamo izenačeno prvenstvo, kar pomeni, da nobena ekipa ne izstopa. Ta konec tedna bomo dobili odgovor, ali se lahko boju za naslov pridruži tudi Mura, ali pa bomo spremljali troboj med Mariborom, Koprom in Olimpijo. Z vidika zanimanja za slovensko ligo je morda dobro, da se bo do zadnjega kroga čakalo na odločitev o prvaku, po drugi strani pa … Če nimamo izrazitega favorita, ki bi odstopal, potem vprašanje, kakšna je kvaliteta lige.

V naslednjem krogu nas čaka večni derbi, ki bo zagotovo ena izmed prelomnic v boju za naslov. Komu pripisujete več možnosti?

Vsekakor Maribor v dvoboj vstopa z določeno prednostjo, vanj bo vstopil z vodilne pozicije. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je Olimpija zamenjala trenerja, kar pomeni nov motiv za ekipo, tudi navijači bodo ekipo še bolj podpirali. Izrazitega favorita v tej tekmi ni.

Za vas se je končal kvalifikacijski cikel, kaj vaš čaka v prihodnosti? Kakšne so vaše ambicije in želje?

Pogodbo z Nogometno zvezo Slovenije imam sklenjeno do decembra 2023. Prevzemam novo generacijo, ki jo bom skušal odpeljati na evropsko prvenstvo, kar nam tokrat žal ni uspelo. Seveda pa mora biti delo z generacijo 2005 zame še večja spodbuda. To, da se nam ni uspelo uvrstiti na prvenstvo pa še večji motiv. Želim se izboljševati vsak dan, v prihodnosti pa si seveda delovati tudi v članskem nogometu.

Foto: SPS

Vas vleče nazaj v klubske vode?

V trenerstvu stvari nikoli ne smeš izključevati. Vse je odvisno od projekta, od ambicije kluba, s katerim bi sodeloval. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Komentari

Vaš komentar