Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V tokratnem Sportklubovem intervjuju smo se pogovarjali s slovenskim nogometnim agentom Denisom Selimovićem, ki je nedavno poskrbel za prestop slovenskega reprezentanta Davida Brekala v ameriški Orlando City, podpisal se je tudi pod prestop, s katerim se je v angleškega velikana Chelsea preselil srbski vratar Đorđe Petrović.
Nogomet je posel, ki traja 365 dni v letu, 24 ur na dan.
Če kdo, to vedo nogometni zastopniki, še posebej Denis Selimović, ki se ga med akterji slovenskega nogometa že nekaj časa drži status človeka, ki najbolje odpira vrata ameriške lige MLS. Tja je v zadnjih letih preselil Žana Kolmaniča, Aljaža Ivačiča in Davida Brekala, pa tudi Đorđeja Petrovića, ki ga je prejšnje poletje iz ZDA odpeljal v londonski Chelsea, kjer je danes srbski vratar številka ena angleškega velikana.
“Seveda takšen prestop pomaga. Pridobiš na kredibilnosti in ugledu, veliko lažje je, ko iščeš nove stranke oziroma kliente. Tudi pri obstoječih pomaga, ko zanje iščeš nove klube, da imaš pod okriljem igralca, ki je član Chelseaja,” priznava Selimović.
V nadaljevanju preverite, kako in zakaj se vse bolj prodorni slovenski agent usmerja na ameriški nogometni trg, do kam lahko seže potencial lige MLS, kakšen je njegov pogled na Prvo ligo Telemach in kdo so naslednji slovenski nogometaši, pred katerimi je velik korak v karieri.
Intervju z nogometnim zastopnikom Denisom Selimovićem
Pogovarjava se v specifičnem obdobju, med zimskim in poletnim prestopnim rokom. Vemo, da veliko delate s Skandinavci in z ZDA, kjer je zima pravzaprav osrednje obdobje nogometnega kadrovanja. Je vaše delo za leto 2024 torej že končano ali se šele začenja?
Težko govorimo o tem, da se je končalo, in težko, da se začenja. V našem poslu delo traja 12 mesecev v letu, 24 ur na dan. Ko se prestopni rok konča, se pripravljaš na naslednjega. Ni pa naš posel samo izpeljati prestop, ampak predvsem igralcu nuditi popolno vsakodnevno podporo. To je posel, ki se nikoli ne konča.
Ko govoriva o tej podpori nogometašu, koliko se te zadeve spremenijo, ko igralca odpeljete iz domače lige v tujino? Takrat na nek način vaša vloga oziroma vaše obveznosti postajajo še večje …
Odvisno je predvsem, kam igralec gre. Skušamo ga odpeljati v klub, ki je na višjem nivoju, kot so slovenski klubi in kjer klubi sami poskrbijo za precej stvari. Se pa seveda z odhodom v tujino odprejo nekatere druge obveznosti. Igralec postane reprezentant in tu so potrebna usklajevanja, iščejo se sponzorske pogodbe, če dobro igra, se odpirajo spet nove možnosti.
Ko igralec napreduje, začne razmišljati že o naslednjem prestopu in potrebno ga je umiriti in usmerjati. Včasih gredo zadeve v drugo smer, zgodijo se poškodbe in tudi tu imamo potem svoje obveznosti. Tudi veliki klubi včasih nimajo strokovnjakov za določena področja, za določene poškodbe in potem ga moramo poiskati mi. Klub ima še ostalih 30 igralcev, za katere mora skrbeti.
V slovenskem nogometnem prostoru veljate za specialista za ameriški trg oziroma kot človek, ki najbolj uspešno odpira ameriška vrata. Kako to, da ste na tem področju tako uspešni? Vendarle gre za nekoliko drugačen tip ljudi, predvsem pa nogometnih poslovnežev.
Nimam se za specialista za ameriški trg, bil bi najbolj vesel, če bi lahko izpeljal več prestopov v Evropi, a kaj ko klubi v Evropi vedno težje plačujejo večmiljonske odškodnine, razen Premier lige in najmočnejših klubov v petih največjih prvenstvih.
Zato sem se načrtno odločil za vstop na ta trg in ne zato, ker bi imel tam boljše povezave in ker bi mi bilo lažje. Konec koncev živim v Evropi, igral sem v Evropi, študiral v Manchestru, tako da imam zagotovo več povezav in poznanstev v Evropi. A prepoznal sem, v katero smer bo šel nogomet v ZDA oziroma da bo prišlo do rasti v tem delu sveta, medtem ko se bodo nekateri evropski trgi močno ohlajali.
Klubi, s katerimi delam, živijo od prodaje igralcev. Ameriški trg pa lahko plača. Hkrati imajo Američani pravilo, s katerim imajo na voljo neomejen proračun za tri igralce pod 22 let. Tu se potem odpira priložnost za klube, ki prodajajo igralca, da resno zaslužijo.
Ameriška liga sicer ni na nivoju najmočnejših petih lig, ampak po mojem mnenju je za igralca iz slovenske, hrvaške ali srbske lige preskok v elitno ligo tako ali tako prevelik. Tudi s tega vidika je liga MLS prednost. Torej, Američani lahko plačajo, s čimer je zadovoljen klub, hkrati pa je ta liga dobra tudi za igralčev razvoj oziroma naslednji korak na največje odre.
Ameriška liga namreč mora razvijati igralca, ki ga je kupila iz kvote pod 22 let, ker novega ne more kupiti, dokler tega mesta spet ne izprazni s prodajo. V Evropi pa največji klubi vsako sezono pripeljejo po pet igralcev za nekaj milijonov evrov, ki jim ne pomenijo nič, ta igralec pa nato životari na posojah. Če pogledamo Žana Kolmaniča, Mitjo Ileniča, Stipeta Biuka, vsi so v svoji prvi sezoni dobili na voljo 30 tekem za dokazovanje. To je za razvoj igralca ključno. Pri čemer govorimo o ligi, ki spada med 10 najmočnejših na svetu. Moraš pa imeti v ZDA malce sreče, da naletiš na klub, ki ima dobrega trenerja. Tu še imajo prostor za napredek.
Če se vrneva za trenutek na vašo misel, da Evropa ne more plačati resnih odškodnin, kaj s tem mislite?
Poglejmo recimo Španijo. Razen najmočnejših nekaj klubov, drugi niso sposobni plačati visokih, večmilijonskih odškodnin. Sevilla si denimo ni mogla privoščiti Đorđeja Petrovića. Ali pa če pogledamo primer Davida Brekala, v igri sta bila Cadiz in Granada, a nista bila sposobna plačati želene odškodnine. Pa bi bil sam najbolj srečen, če bi ga prodali v La ligo. Ampak preprosto, niti z vidika odškodnine niti z vidika plače niso mogli konkurirati MLS. Veliko je bilo tudi interesa iz Championshipa, a tudi ti klubi niso mogli konkurirati.
Ameriški trg raste, sploh s prihodom svetovnega prvenstva. Ne pozabimo, vsi lastniki klubov v MLS so tudi lastniki klubov v Evropi. In potem je tudi ta povezava, da se igralec, ki dobro igra v ZDA, vrne v Evropo.
Kaj pa ta potencial lige MLS, o katerem veliko govorimo. Gre za eno najhitreje rastočih lig, do kam lahko napreduje?
Bomo videli. Še vedno je v ZDA številka ena ameriški nogomet. Finančne zmožnosti, da so med najmočnejšimi ligami, zagotovo imajo. To je liga, ki je kot celota močnejša od nizozemske, belgijske ali portugalske lige. Dobro, najmočnejši klubi, ki igrajo ligo prvakov ali ligo Evropa, so boljši, ampak kot celota je liga MLS zelo močna. Vsaka tekma je na nož. Ko Benfica igra z Vizelo ali Famalicaom, so takšne ekipe proti njim nekonkurenčne, v ZDA tega ni.
Čaka jih sicer še veliko dela, ‘soccer’ ni v njihovi krvi, ampak vedno več direktorjev in trenerjev prihaja iz Evrope. Rodolfo Borell, ki je gradil Guardiolovo Barcelono, je zdaj športni direktor v Austinu. Lutz Pfannenstiel, ki je bil v dveh ali treh klubih Bundeslige. V Vancouvru je nekdanji vodja skavtske službe Schalkeja. Ti ljudje bodo prinesli napredek in razvoj. Potencial je velik.
Ko govoriva o ZDA, je eden vaših zadnjih večjih prestopov iz Evrope v ligo MLS odhod slovenskega reprezentanta Davida Brekala iz norveškega Vikinga v Orlando City. Saga se je vlekla kar nekaj časa, slišali smo marsikaj, za kako kompleksen posel je šlo v resnici?
Kompleksen je bil zaradi tega, ker je Viking poleti zavrnil res visoko ponudbo za Davida, s tem prestopom bi on tudi rešil svojo eksistenco. Ampak bili smo pošteni in korektni, razumeli smo, da se klub po 24 letih bori za naslov prvaka. Naredili smo jim uslugo, prevzeli tveganje, oni pa na drugi strani niso ponudili boljše pogodbe, kot to delajo veliki klubi, ki želijo zadržati igralca. Torej sami niso vložili v to nič.
Potem se je zgodila poškodba, vstopali smo v zimski prestopni rok, ki je v Evropi seveda manjši, lige so sredi prvenstva in niso v stanju, da vzamejo igralca, ki nekaj mesecev ni igral zaradi okrevanja po operaciji. Oni pa so pričakovali ne samo enake, ampak še višjo ponudbo, kot je bila poleti Midtylandova. Skušaš se pogovarjati in iskati rešitve, pri čemer je ponudba Orlanda še vedno najvišja v zgodovini, kar se tiče prodaj Vikinga. Oni so se odločili, da bodo še malo čakali.
Moje delo je boj za interes igralca. Poizkušam biti vedno pošten in korekten do obeh strani, na koncu koncev smo vsi partnerji v tem poslu. Ampak moram zaščititi igralca, klub ima računico – če nam ne uspe z Davidom, nam bo morda z nekom drugim. Meni pa je igralec najpomembnejši.
Ko je govora o slovenskih reprezentantih, ki jih imate pod svojim okriljem, je v sezono na Norveškem odlično vstopil Nino Žugelj. Je on tisti, s katerim boste imeli zdaj “največ dela”? Vemo, da najboljše norveške klube pozorno spremlja tudi evropska elita.
Upam. Nino je imel sicer v zadnjem letu nekaj nesreče s poškodbami, tako da si v prvi vrsti želim, da ostane zdrav. Če bo zdrav, sem prepričan, da bo naslednji velik prestop Bodo/Glimta.
Ne razmišljamo pa kratkoročno, najbolj pomembno je, da sestavi dobro sezono. Pred njim je veliko tekem, tako v domačem prvenstvu kot v Evropi. Bodo/Glimt je prvak in bo skoraj zagotovo znova igral tudi v evropski jeseni. Potem je tu reprezentanca z Eurom in ligo narodov. Priložnosti za dokazovanje bo več kot dovolj. Potem pa bomo videli.
S prestopom Đorđeja Petrovića v londonski Chelsea vam je uspel res velik posel. Kakšen korak je to za vas kot agenta oziroma za celotno agencijo? Verjetno se s tem odpirajo marsikatera vrata?
Seveda takšen prestop pomaga. Pridobiš na kredibilnosti in ugledu, veliko lažje je, ko iščeš nove stranke oziroma kliente. Tudi pri obstoječih pomaga, ko zanje iščeš nove klube, da imaš pod svojim okriljem igralca, ki je član Chelseaja. Je pa bil prestop Petrovića z vidika agenta nekaj posebnega. To ni bil fant, ki bi bil star 18, 19 let, ki ga klub kupi kot potencial za prihodnost. 5 ali 6 milijonov za talenta so za klube, kot so Chelsea, Bayern in ostali velikani, majhni zneski. Petrović pa je bil star 23 oziroma 24 let, pred dvema letoma je branil v srbski ligi za Čukarićki.
Že prej je imel sicer ponudbe iz evropskih lig, ampak sem mu svetoval, naj gre v MLS, ker gre za zelo odprto ligo, v kateri so vratarji zelo izpostavljeni. Ekipe veliko streljajo, vratarji imajo veliko dela in so bolj opaženi. Hkrati s tem tudi napredujejo. Pokazal sem mu primera Matta Turnerja in Zacka Steffena, ki sta iz lige MLS prestopila v največje evropske klube. A hkrati smo vedeli, da je odhod v ZDA precejšnje tveganje. Zadevo je prespal in se odločil – gremo. Zadeva se je nato hitro odvila, verjel sem v njegov potencial, nisem si mislil, da mu bo tako hitro uspel tako velik prestop.
Zdaj je vaša agencija zrasla do te mere, da zastopate nogometaše iz različnih držav. Zato ste verjetno tudi pravi naslov za odgovor na vprašanje, kako težko je v mednarodnem okolju prodajati nekoga, ki ima ob sebi slovensko zastavo, v primerjavi z nekom, ki prihaja iz nogometno bolj razvite dežele.
Absolutno drži, da je igralca s srbsko ali predvsem hrvaško zastavo veliko lažje prodajati. Hrvati so bili dvakrat v polfinalu svetovnega prvenstva, so med desetimi najboljšimi reprezentancami planeta, vsi njihovi igralci in trenerji imajo svoj ugled. Sploh pri trenerjih je to opazno. Upam, da bo zdaj Luka Elsner v tem pogledu naredil preboj in pomagal slovenskim trenerjem, kot je nekoč Jose Mourinho pred leti pomagal Portugalcem. Ker znanja drugje ni, ne vem, koliko več kot pri nas.
Če pa pogledamo recimo ameriške igralce, imajo prednost tudi zaradi velikosti trga. Evropski klubi Američana ne pripeljejo samo zaradi kvalitete, ampak tudi zaradi vsega, kar nosi s seboj. Torej marketinga, prodaje dresov in tako naprej. Denimo Christian Pulišić, ne vem, ali je ravno kvaliteta za Chelsea ali zdaj za Milan, a je igral za ta kluba.
Mi tega nimamo, nimamo niti velikih uspehov. A z Janom Oblakom in zdaj z Benjaminom Šeškom nam lahko uspejo velike stvari, ki bodo pomagale tudi drugim igralcem do boljših prestopov. Zaenkrat pa še nismo na tem nivoju. Ne pozabimo, Hrvati in Srbi imajo tudi trenerje in športne direktorje po vsej Evropi. V tem kontekstu se je tja lažje prebiti tudi njihovim igralcem.
To, da je Slovenija končno del velikega turnirja, je verjetno tudi za vas, ki želite slovenske igralce postaviti na evropski zemljevid, velika stvar.
Absolutno. Ogromna. Za vse, ki delajo v slovenskem nogometu. Za klube, za agente, za igralce, za trenerje. Če ti zdaj predstaviš igralca iz Slovenije tujemu trgu kot nekoga, ki prihaja iz države, ki igra na Euru, je opazna ogromna razlika. Dviguje se prepoznavnost in pomembnost našega nogometa.
Če recimo zdaj nekomu predstavim Nina Žuglja, ta prihaja iz države, ki je na evropskem prvenstvu in ki je premagala Portugalsko. Kaj šele, če bomo recimo vzeli točko Angležem. Potrebujemo pa zdaj kontinuiteto tega. Da gremo potem še na svetovno prvenstvo in da ob tem prestop na najvišjem nivoju uspe Benjaminu Šešku ali komu drugemu, recimo Jaki Bijolu. Tak uspeh pomaga vsem.
Če se dotakneva še slovenske lige, kako gledate nanjo? Pogosto pravimo, da gre za razvojno ligo, kakšen je vaš pogled na to, kje je slovenska liga?
Moje mnenje je, da nivo kvalitete v zadnjih letih pada. Je odlična liga za mlade igralce, ampak kvalitete je bilo pred leti več. Nisem najbolj navdušen nad pravilom NZS, po katerem mora tekme začeti slovenski igralec, ki je mlajši od 21 let, ker potem igrajo nogometaši, ki si tega ne zaslužijo. In kam smo s tem prišli?
Tudi mladi igralci za svoj razvoj morajo igrati ob izkušenejših igralcih. Nimamo pa kapacitet, da bi vsako leto ustvarili ne vem koliko mladih igralcev. Razumem pa zvezo v nameri, da prepreči razmah povprečnih tujcev. Bodo pa klubi že sami po sebi v ospredje postavljali mlade igralce, saj živijo le od dveh stvari. Od prodaje in od Evrope, ostali prihodki so pri nas zanemarljivi.
Rezerve so zagotovo, trenerska stroka je dobra, več kvalitete pogrešam na nivoju funkcionarjev. V Mariboru je Zlatko Zahović naredil velike stvari in celotno ligo dvignil na višji nivo. Manjka nam intenzitete v igri, hitrosti, tu zaostajamo tudi za srednjim nivojem. Smo majhni, ampak tudi Norvežanov je samo štiri milijone, pa je njihova miselnost povsem drugačna.
Če zaključiva še z vašo zgodbo. Kakšen je način življenja? Veliko delate z ameriškim trgom, kjer seveda veljajo drugačne ‘delovne ure’ kot pri nas, hkrati pa imate seveda del vašega posla razvejanega tudi po Evropi.
Res je, zaradi dela z Američani se pogosto zgodi, da delovni dan zaključim ob dveh ali treh zjutraj, delam pa tudi na evropskem trgu, kar pomeni, da moram biti ob osmih spet pokonci.
Ampak to delo me veseli, čeprav je stresno. Sploh v zadnjem času pa je z vsemi temi prestopi postal tempo zares, zares hiter. Včasih je težko usklajevati profesionalno življenje in družino, ampak za to sem se odločil in to preprosto moraš prejeti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje