Na začetku letošnje sezone je dobesedno eksplodiral. Iz tekme v tekme dokazuje, da gre za nesporen nogometni talent oziroma igralca, kakršnih v Sloveniji res ni veliko. Zdi se, da je Andrej Kotnik ob vrnitvi v Koper dokončno dozorel. V Sportklubovem intervjuju pa nam ponudil nekoliko podrobnejši vpogled v njegovo razmišljanje in karakter, ki sta ga v zadnjih letih pripeljala v takšne in drugačne nogometne dogodivščine.

Karanović brez bele zastave: Naj bo derbi prelomnica sezone

Nogomet

5. Avg 2022 0

Nogomet

5. Avg 2022 0

Kvesić: Olimpija ima zagotovo najboljšo sredino v ligi

Nogomet

5. Avg 2022 1

Nogomet

5. Avg 2022 1

V vsaki družbi obstajajo določene norme in pravila, ki se prenašajo tudi na posamezne segmente družbe. In ko nekdo krši uveljavljene standarde, je hitro tarča kritik, napadov, celo žaljivk te iste družbe, za katero žal vemo, da v sodobnem svetu kar hlepi po tem, da nekoga označi za “črno ovco” ali “grešnega kozla”. Nogomet je zagotovo eden izmed teh segmentov družbe, še posebej v določenih lokalnih okoljih, kjer nogomet tudi v Sloveniji dojemajo kot domala najpomembnejšo (postransko) stvar v svojem življenju.

Ne bomo trdili, da Andrej Kotnik uveljavljenih norm in pravil v življenju nogometaša ni nikoli kršil. A kot vsak posameznik ima za to vso pravico tega sveta. Posledice za svoja dejanja pa tako ali tako vsak nosi sam. Tudi Kotnik jih je in jih bo. Če smo bili v zadnjih letih vajeni, da se je pojavljal predvsem v novicah z negativno konotacijo in bil označen kot prej omenjena “črna ovca”, je letošnje poletje prineslo velik zasuk. Fant, ki je pred dnevi dopolnil 27-let, je očitno dokončno dozorel.

Ko mu pred začetkom našega pogovora v idilično urejenem športnem parku ob koprski Bonifiki napovemo, da bo to po dolgem času njegov prvi intervju, v katerem se bomo zelo malo pogovarjali o Mariboru, se takoj nasmehne in z eno besedo pove, kako zelo zadovoljen je, da to poglavje kariere pušča za seboj: “Končno.”

A v intervjuju s trenutno najbolj vročim nogometašem Prve lige Telemach se vseeno dotaknemo Zlatka Zahovića, predvsem pa se spustimo nekoliko globje v nogometno življenje in razmišljanje “porednega fanta” slovenskega nogometa, ki pa zase pravi, da je karakterno bolj podoben Zlatanu Ibrahimoviću kot Mariu Balotelliju.

Če začneva malce bolj filozofsko, kaj za vas pomeni nogomet? 

Skozi odraščanje sem spoznal, da mi nogomet pomeni tako rekoč vse. Na eni strani preživljanje sebe in svojih bližnjih, na drugi pa stil življenja. Že kot otrok sem imel vedno pred seboj le nogomet, nogomet, nogomet. Ko sem postajal starejši, sem se tako kot vsi nekoliko lovil. Ko sem bil star 15, 16, 17 let se morda še nisem zavedal, kaj bi lahko bil nogomet v mojem življenju.

Vse te moje zgodbe in dogodivščine pa so me pripeljale do tega, da je nogomet danes velik del mojega življenja.

V nogometu se veliko pogovarjamo o tem, koliko je uspeh posameznika odvisen od talenta in koliko od trdega dela. Kako bi vi skozi svojo pot ocenili, koliko je v vas talenta in koliko trdega dela?

Že pri otrocih se vidi, kdo je nadarjen za določeno stvar in kdo ni. Je pa dejstvo, da brez trdega dela ni pravih rezultatov. Ni doseženih ciljev, ki si jih zadaš. Ko sem bil otrok, sem razmišljal samo o treningu in še enkrat treningu. Šolo se je hitro pozabilo. Iz treninga smo šli na ulico in še naprej igrali nogomet. Tu se je ta talent še dodatno brusil.

Danes pa vemo, da je talent premalo. Nogometaš danes enostavno mora biti tudi vrhunski atlet.

Ko je bil v Mariboru Zlatko, se je točno vedelo, “kdo pije in kdo plača”

V Sloveniji se sicer v zadnjih letih veliko pogovarjamo o tem, da imamo ogromno “pridnih fantov”, ki se hitro vključijo v določene sisteme, malo pa nogometašev s potezo več, “uličarjev”, tehnično nadarjenih fantov, ki stopajo iz okvirjev. Koliko je v tebi te “ulice”?

Kar znam z žogo, sem se naučil zgolj na ulici. Treningi ti dajo taktično znanje, disciplino, tehnično znanje pa lahko v največji meri dobiš na ulici. Na ulici vlada “zakon starejšega” in moraš biti dovolj dober, da si sploh zraven.

Potem pa to ni enourni, ampak deseturni trening. Zato se mi zdi, da to tehnično znanje izvira iz igranja “za blokom”.

Te surove talente je imel v času svoje direktorske kariere še posebej rad Zlatko Zahović. On je bil tudi tisti, ki te je pripeljal v Maribor. Kakšno vlogo je imel v tvoji karieri in v kakšnem odnosu sta danes?

Do gospoda Zlatka imam veliko spoštovanje. Z velikimi očmi sem ga gledal še, ko je bil igralec. Kaj šele potem, ko je kot športni direktor ustvaril res izjemne rezultate. Ko me je poklical, sem bil v šoku – klical me je Zlatko Zahović. Seveda sem takoj rekel “ja”. Hkrati sem se takoj spomnil njegovega plakata, ki je visel pri nas v kleti, ko sem bil otrok.

Vedno sva imela dober odnos. Ko sta bila v klubu on in Darko Milanič se je točno vedelo, “kdo pije in kdo plača”. Hierarhija je bila jasna, klub je bil urejen. Ko si igral, si natančno vedel, zakaj igraš. Ko nisi, prav tako. Jasno je bilo tudi, kdaj si v klubu zaželen in kakšni so načrti kluba s tabo.

Po njegovem odhodu je nastopilo obdobje sivine, zbeganosti. Mislim, da ljudje v klubu niti niso razumeli, kako naprej brez Zlatka. Do tega velikega gospoda imam res izjemno spoštovanje.

Potrebuje samo zaupanje in podporo

Vrnitev v domače okolje se trenutno zdi vrnitev v polno. Kaj se je tudi v vas nekako spremenilo, ko ste za seboj pustil negotovost v Mariboru in se vrnili v Koper, ki pa ima v zadnjih sezonah prav tako zelo visoke ambicije?

Ena stvar je zagotovo ta, da še nikoli nisem bil bolje fizično pripravljen. Še bolj pomembno pa je obojestransko zaupanje in spoštovanje med mano in ljudmi v klubu. Imamo odličen odnos. Tako je bilo tudi v Gorici, s trenerjem Sreberničem sva se odlično razumela, je pa res, da takrat nisem bil popolnoma osredotočen na nogomet. Iz ulice sem bil “potegnjen” v prvoligaški nogomet, brez pravih izkušenj … A mislim, da mi je šlo precej dobro.

Potem pa so sledile epizode, malce tu, malce tam. Vedno je bilo veliko novosti. Zdaj, ko sem se vrnil domov, pa morda niti nisem pričakoval, da bo vse skupaj tako dobro, kot trenutno je. Tako s strani trenerja, predsednika kot tudi soigralcev imam popolno podporo. Počutim se fenomenalno in to je razlog za dobro formo.

Ko smo se pred sezono pogovarjali s trenerjem Zoranom Zeljkovićem in ga vprašali, če ima Koper potencialno veliko okrepitev kar znotraj kadra v Andreju Kotniku, je dejal, da ste vrhunski takrat, ko pomagate v obrambi in ko “delate” za ekipo. Ko pa tega ne počnete, ste “samo igralec”. Da pa se je potrebno z vami morda nekoliko več pogovarjati kot s kakšnim drugim igralcem. Kako pomemben je za vaš preporod trener Zeljković?

Tudi brez veliko pogovora sva se takoj dobro ujela. Spoštujem njegove zahteve in odločitve. Če mi je ponudil minuto, sem garal to minuto. Če mi je ponudil deset minut, sem oddelal deset minut. Dam tisto, kar lahko v obrambi, potem pa imam nekaj več svobode v fazi napada in to mi zelo odgovarja.

Vsak poraz boli in po vsakem se moraš čim prej pobrati

Predsednik Kopra Ante Guberac je pred dnevi dejal, da je to, kar kažete zdaj, šele začetek vzpona vaše forme. Kakšne so vaše želje za nadaljevanje sezone? Kje lahko dodate še več?

Preden sem prišel v Koper, kar nekaj časa nisem igral konstantno. To mi je najbolj manjkalo. Zdaj je tudi trener lepo stopnjeval mojo minutažo in s tem se je dvigovala tudi moja forma. Za menoj je odlično pripravljalno obdobje, vem pa, da lahko igram še bolje.

S tekmami bom rastel, dobil tudi občutek, kdaj lahko malce razporejam moči. Niste še videli vsega, kar znam, pokažem lahko še marsikaj. Ekipi lahko doprinesem še več.

Črna pika letošnje sezone je evropski obračun z Vaduzom. Kje vi vidite razloge za izpad proti ekipi, ki po kvaliteti sicer zaostaja za Koprčani?

Smo bolj kvalitetna ekipa od Vaduza, a zdi se mi, da javnost še vedno preveč podcenjuje njihov nogomet. To so igralci, ki so igrali v prvi švicarski ligi, klub ima precej višji proračun od večine slovenskih klubov. Je pa res, da če bi z njimi igrali še deset tekem, bi jih večino dobili.

To je nogomet, v Kopru smo v prvem polčasu zapravili nekaj lepih priložnosti. Potem pa dobiš zadetek, nasprotnik se zapre in težko je loviti rezultat. Vse ekipe danes trenirajo, analizirajo, si želijo napredka … Ampak ko potegnem črto, bi morali preskočiti to oviro.

Je bilo pa potem verjetno še toliko bolj pomembno, da ste takoj dobili z derbi Mariborom in da je izhodišče pred nadaljevanjem sezone, v kateri ima Koper znova visoke ambicije, nekoliko boljše?

Seveda, ta reakcija je bila zelo pomembna. Vsak poraz je boleč, ne glede na to, ali pride v prvenstvu ali v Evropi. Nato si je potrebno pogledati v obraz in se pogovoriti. Naslednjo tekmo je potrebno znova “z glavo na kopačko”. Tudi če ne bi dobili tekme, je bila opazna drugačna energija in želja. Je pa zmaga pomembna za dvig samozavesti pred nadaljevanjem sezone.

Ni pa to čas za evforijo, pred nami je še več kot trideset tekem. Naprej moramo skromno, a lahko smo samozavestni.

Če smo bili lani drugi, zakaj ne bi bili letos prvi?

Cilj, sploh glede na lansko sezono, pa je verjetno boj za naslov?

Ravno na podlagi lanske sezone so cilji višji. Ne moreš razmišljati o tem, da boš letos slabši, kot si bil lani. Vsak si želi iz sezone v sezono napredovati. Če smo bili lani drugi, zakaj ne bi bili letos prvi?

Res je, da smo izgubili nekaj igralcev iz lanske sezone, ampak z novimi okrepitvami je po mojem mnenju ekipa še boljša, kot je bila lanska. Če bomo pravi, samozavestni in pogumni, lahko konkuriramo za naslov.

Sam sebe bo do konca sezone postavljal za kapetana v Fantasyju

V letošnji sezoni se je tudi Andrej Kotnik pridružil zabavi v vse bolj priljubljenem nogometnem Fantasyju Prve lige Telemach. Nasmejal nas je predvsem v prvem krogu, ko je samega sebe postavil za kapetana, Sežani pa je seveda “zabil” kar dva zadetka.

“Ja, letos igram Fantasy. V to me je na kavi prepričal Mitja Viler. Najprej sva skupaj malce sestavljala ekipa, dokončal pa sem jo doma. Najprej sem dal v ekipo sedem, osem igralcev, potem pa ugotovil, da mi je zmanjkalo denarja. Poklical sem Žana Žužka, ki se spozna na Fantasy in seveda mi je pojasnil, da imam omejen proračun. Potem pa sem sestavil ekipo. Sebe pa bom imel za kapetana verjetno kar do konca sezone,” z nasmeškom pove Kotnik.

Za vami sta že dve epizodi v tujini, zdaj ste podpisali dolgoročno pogodbo s Koprom. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Če ne bi imel ambicij za to, da v nogometu naredim še nekaj več, ga niti ne bi igral. A z glavo sem trenutno popolnoma tu, v Kopru. Razmišljam samo o tekmi z Gorico in potem o vsaki naslednji. Ne o tem, kaj bo, če bo. Je pa za slovenske nogometaše seveda cilj, da pridemo na višji nivo, v še bolj organizirane tuje klube in da tam pokažemo, kaj znamo.

V lanski sezoni je Maks Barišić v Kopru ter slovenski ligi izstopal do te mere, da bi ga slovenski selektor Matjaž Kek, če ne bi prišlo do poškodbe, vpoklical v reprezentanco. Verjetno je to zgodba, v kateri tudi vi vidite določen navdih za morebiten preboj v reprezentanco …

Obleči dres Slovenije bi bila seveda izjemna čast. Maks se je žal poškodoval v ravno napačnem trenutku. Lani je igral res fantastično in si je ta vpoklic zagotovo zaslužil.

Če bom še naprej igral na tem nivoju in če bo Koper visoko na lestvici, potem si bom morda tudi sam prislužil vpoklic. A najbolj pomembno bo, da bo uspešna ekipa. Je pa moj cilj zagotovo obleči dres slovenske reprezentance.

Pisci komentarjev na družbenih omrežjih se mu kar malce smilijo

Če bi se primerjali s katerim izmed svetovnih nogometnih zvezdnikom, kdo vam je najbolj podoben – na igrišču, karakterno …

Uh, te primerjave so zelo težke. Najbolj všeč in karakterno močan je po mojem okusu Zlatan Ibrahimović. Se pa seveda ne morem primerjati z njim.

Slišalo se je namreč tudi, da ste slovenski Mario Balotelli …

Ja, tudi to je že prišlo do mene. Verjetno zaradi takšnih in drugačnih zgodbic. Nekatere so resnične, druge ne. Potem pa pridejo takšne primerjave.

Koliko se sicer obremenjujete s temi govoricami, zgodbicami, ki krožijo o vas? Koliko se vas dotaknejo?

Tega niti ne berem. Ampak seveda mi tu in tam kakšen prijatelj pošlje te komentarje in jih vidim ter se skupaj smejemo. Morda se mi ti komentatorji celo malce smilijo, ker pridejo na družbena omrežja ali na tekmo izlivati svoje frustracije in si “nabijati” ego.

S tem se ne obremenjujem. Teh ljudi ne poznam. Pomembno je, kaj si mislijo družina in prijatelji, ki mi iskreno povedo, kako sem odigral tekmo. To je tisto, kar zares šteje. Vse ostalo pa služi zgolj zato, da se iskreno nasmejem.