Pred njim je leto, v katerem želi dokončati začeto. Njegova Olimpija je zanesljivo vodilna ekipa Prve lige Telemach, a dolgoletni vrhunski nogometaš se zaveda, da po polovici sezone še nihče ni prvak. Prvič v letu 2023 smo pred mikrofon povabili trenerja Olimpije Alberta Riero in z njim debatirali o vseh najbolj perečih temah, ki se porajajo ob zimskem dogajanju v zmajevem gnezdu.

Koper tokrat brez velikega skalpa, a z dragoceno lekcijo

Nogomet

21. Jan 2023 0

Nogomet

21. Jan 2023 0

Zgodb o tem, kaj vse se po novem letu dogaja z ljubljansko Olimpijo, je kolikor hočete. Večina jih je povezana s finančnimi težavami, ki tarejo ljubljanskega prvoligaša. Težav, ki so povezane s prejšnjim obdobjem, a jih mora jasno rešiti tisti, ki je trenutno poglavar v zmajevem gnezdu.

Če se sprašujemo, kdo sploh kraljuje v kadrovsko močno podhranjenih pisarnah Olimpije, pa ni nobenega dvoma o tem, kdo je kralj na oziroma ob igrišču. Albert Riera ni imun na vse, kar se dogaja okoli kluba, ki ga vodi kot trener, a po svojih najboljših močeh in z očitno zelo širokim spektrom pooblastil ter odgovornosti vodi zasedbo zmajev proti velikemu končnemu cilju – ubranitvi jesenske prednosti in osvojitvi državnega prvenstva.

Tako kot celotna nogometna Slovenija si je tudi Riera v zadnjih tednih vzel nekaj odmora. Zdaj pa je znova prišel čas, da z njim sedemo za mizo in se pogovorimo o aktualnih temah, ki jih, ko je govora o ljubljanski Olimpiji, nikoli ne zmanjka.

“Preveč govorimo o klubu. Klub, klub, klub. Od desetih novic jih je v medijih devet o klubu in eden o igralcih. Zame je to pomanjkanje spoštovanja do teh fantov, ki opravljajo odličen posel. Škoda, da govorimo o tem, ko smo 13 točk pred ostalimi, igramo odličen nogomet in imamo izvrstne nogometaše,” v pogovoru po tekmi z Rakowom v idiličnem okolju turškega Beleka razmišlja trener zmajev.

V obširnejšem Sportklubovem intervjuju z Albertom Riero med drugim izveste, kako zadovoljen je s kadrovanjem Olimpije v zimskem prestopnem roku, kakšen je njegov specifičen pogled na pripravljalno obdobje in kaj se skriva za njegovim nenavadnim načrtom priprav, odkrito pa Španec spregovori tudi o tem, zakaj je še vedno popolnoma prepričan, da bo njegova zasedba državni prvak in zakaj svojim varovancem do konca pripravljalnega obdobja ne dovoli, da bi govorili z mediji.

Če se za začetek vrneva še kakšen mesec v preteklost. Za vami je prvi pravi odmor v vlogi trenerja Olimpije. Praznični čas, še posebej pa božič, je za Špance precej pomemben del leta, kajne? Kako ste preživeli počitnice?

V našem poklicu je vsak odmor zelo pomemben. Preden smo nogometaši ali trenerji, smo ljudje. V življenju pa so najpomembnejše tiste stvari, ki te osrečujejo. To je bil čas, ko se malo odklopiš, si z družino in tistimi, s katerimi se dobro počutiš. In točno to sem storil.

Moram pa priznati, da je bilo to zame že kar malce predolgo obdobje. Nisem vajen te situacije, ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje mesec dni umaknjen od nogometa. Prva dva tedna sem užival, nato pa sem že začel snovati nove ideje, kako lahko še izboljšam ekipo.

Smo v Turčiji, v deželi, kjer ste pustili močan nogometni pečat. V majici Galatasarayja ste dosegli velike stvari, tu ste tudi prešli most med igralsko in trenersko kariero. Kolikor slišimo, vas ljudje tukaj še vedno zelo cenijo in ste še vedno zelo prepoznavni. Ljudje vas ustavljajo in prosijo za fotografije … Kakšen status ima Albert Riera v Turčiji?

V resnici sem imel to srečo, da sem bil del izjemne generacije, ki je v Galatasaray prišla leta 2011. Takrat se je tretjič na klop ekipe vrnil Fatih Terim, klub je dobil novega predsednika in športnega direktorja. O igralcih, ki so prišli z mano v klub, pa ni potrebno izgubljati besed.

Didier Drogba, Wesley Sneijder, Felipe Melo, Emmanuel Eboue, Tomaš Ujfaluši, Milan Baroš, Johan Elmander, pa oba kapetana turške reprezentance Selcuk Inan in Burak Yilmaz. Fantastična ekipa. Če s temi igralci ne bi ničesar osvojili, bi bilo nekaj hudo narobe. V štirih letih smo doma osvojili vse, kar se je dalo, dobro nam je šlo tudi v Ligi prvakov.

V naslednjih letih je bilo uspehov manj, ekipa je osvojila v zadnjih desetih letih le dva naslova, kar je za takšen klub, kot je Galatasaray, zelo malo. Ljudje se zato radi spomnijo naše generacije. Sam vedno pravim, da ko igraš z dobrimi nogometaši, si tudi sam boljši igralec. V Turčiji sem skupaj preživel pet, šest let, kar je z izjemo Španije najdaljše obdobje v mojem življenju. To je moj drugi dom, tu se počutim spoštovanega in to spoštovanje ljudem vračam. Navijačem ne moreš obljubiti golov in podaj, lahko pa jim obljubiš, da boš vedno spoštljiv in dal vse od sebe.

Je Turčija tudi dežela, kjer ste razvili svojo trenersko filozofijo, v kateri puščate prostor za napake, vse o želji po tem, da bi bila ekipa čim bolj dominantna v polju in vselej prevzemala iniciativo?

Ravno sem govoril z Vidovškom (Matevžem, vratarjem Olimpije, op. a.) o njegovi napaki pri podaji žoge. Sam pravim, da sem nogometno nedolžnosti izgubil takrat, ko je pred mano na igrišču žogo izgubil Zinedine Zidane. Tudi Zidane izgublja žoge in napačno podaja. Če tega nihče ne bi počel, potem bi bil nogomet izjemno dolgočasen.

Lahko zgrešiš podajo, strel, ne smeš pa se odreči ideji oziroma načinu, kako igraš. To je zame najbolj pomembno, zato me ne boste videli, kako se jezim na igralca, ker je naredil napako pri podaji. Napake delamo vsi.

Malce smo že spoznali vaše razmišljanje. Nogomet, ki ga goji Olimpija, je dominanten, vaša ekipa želi vselej nadigrati nasprotnika, mu skriti žogo in ga prisiliti v napake. A takšen način igre zahteva veliko energije in ne dopušča popuščanja. Ste imeli kaj težav s tem, da ekipo po tem dolgem premoru znova vrnete na prave obrate oziroma v stanje, kakršno je bilo pred zimsko pavzo?

Nisem imel posebnih težav. V primerjavi z jesenjo in mamo dodana samo dva nogometaša iz mladinske šole in tri novince, kar pomeni, da ni veliko sprememb. Vsi se hitro prilagajajo zahtevam. Če se spomnite, sem že ob svojem prihodu dejal, da nisem mogel verjeti, kako so igralci praktično v dveh tednih sprejeli vse moje ideje. Tega res nisem pričakoval.

Ostajam pa pri tem, da so vse moje ideje vezane na to, kako lahko nogometaši oziroma ekipa še dodatno napredujejo. Jaz sem ena oseba, njih pa je petindvajset. Lažje jaz prilagodim svoje razmišljanje, kot da bi spreminjal razmišljanja vseh igralcev. Na koncu je najbolj pomembno to, da smo boljši kot ekipa.

Nogometaši so spet hitro ujeli ritem, način, kako igramo, pa tako ali tako poznajo. Ena izmed mojih želja in zahtev je tudi ta, da se naučijo igranja na dveh, treh ali štirih pozicijah. To zdaj počnemo skozi priprave, preizkušamo različne taktične sisteme in te stvari zelo dobro sprejemajo. Zadovoljen sem z njihovim napredkom.

Vaš program zimskim priprav je precej nenavaden. Takoj po zboru nogometašev ste se odpravili v Turčijo, nato praktično nekaj dni po vrnitvi sledi še selitev na Hrvaško. Zakaj tako razgiban načrt priprav?

Moja ideja je, da imamo dva različna sklopa priprav. Najprej je klub načrtoval dva termina na Hrvaškem, a sam imam raje spremembe okolja. Lažje delamo v malce drugačnih atmosferah in okoliščinah. Tudi vreme v Turčiji je boljše kot v srednji Evropi, to okolje odlično poznam in klub nam je omogočil, da prvi del priprav izpeljemo tukaj.

Ta del priprav je bolj fizičen, sledijo štirje dnevi premora, na Hrvaškem pa bomo več pozornosti namenili taktiki in odigrali dve tekmi. Takšen je načrt, ki smo ga potrdili že novembra.

Veliko se sprašujemo tudi o tem, zakaj je Olimpija skozi priprave v Turčiji odigrala eno samo pripravljalno tekmo. Ustaljene prakse so navadno vendarle nekoliko drugačne, ekipe tukaj odigrajo po tri, štiri tekme s kakovostnimi nasprotniki …

Da, bral sem o tem. Naj takoj razčistimo, jaz sem tisti, ki je odgovoren za te stvari. Ne pravim, da sem najbolj pameten, morda so moje ideje nekoliko drugačne, ampak imam svoj pogled, ki mu sledim.

Ko igraš tekmo proti dobrem nasprotniku, moraš biti na to pripravljen. Če jo dočakamo na 50 odstotkih, potem ne morem pričakovati, da bom na igrišču videl stvari, ki jih želim videti. Zdaj smo že na 80 odstotkih, kar pomeni, da lahko igralci odigrajo po en polčas. Moja filozofija je takšna, da ne igram tekem samo zato, da jih igram. Raje imam dober trening kot slabo tekmo.

Tudi ko treniramo, raje intenzivno delam 40 minut, ko da bi trening trajal uro in pol. Intenziteta se namreč izgubi. Ko vidim, da se to zgodi, je treninga konec. Nogomet je v detajlih, pomembno je, da se posvečamo vsakemu posebej. Ničesar ne smemo izpustiti. Vem, da govorite o tem, da sem trener, ki ima rad, da ekipa žogo drži v svojih nogah, a to ne pomeni, da ne treniramo igre brez žoge. Tudi takrat moramo natančno vedeti, kako se moramo obnašati na igrišču.

Kar pa se torej tiče načrta tekem, sem zadovoljen. Ni jih veliko, a takšna je moja želja in če ne bom zadovoljen, potem ne bom zadovoljen sam s sabo.

Zakaj po vašem mnenju nekatere ekipe odigrajo toliko več tekem, vi pa potrebujete le dve ali tri in boste pripravljeni na drugi del?

Če želi nekdo odigrati deset tekem, to spoštujem. To je njihova odločitev. Ampak moja filozofija ni takšna. Koper je denimo prvo tekmo odigral že nekaj dni po začetku priprav. Tudi prav. Očitno želijo preizkusiti mladince in preveriti nogometaše, ki so na preizkušnji. Takšen je pač njihov način dela, vsak ima svoj pogled.

Mi nimamo širokega kadra, ravno prav velik je. In sam organiziram zadeve tako, kot mislim, da je prav. A ponavljam, to ni odločitev kluba, to je izključno moja odločitev.

Pred zimskim premorom ste razmišljali o tem, da potrebujete osvežitev in razširitev kadra. Za zdaj ima Olimpija tri zimske novince, kako zadovoljni ste z opravljenim delom na nogometni tržnici?

Saj veste, kakšen je moj pogled. Ne delam rad z velikimi skupinami. Idealno stanje po mojem okusu je takšno, da imam na vsaki poziciji dva nogometaša in tri vratarje. To je to. Ko sem pogledal svojo ekipo na koncu prvega dela, sem iskal ravnotežje.

Imamo samo enega napadalca, to je Mustafa Nukić. Tu lahko igra tudi Rui, ampak potem zmanjka igralec na njegovi poziciji. Zdaj imamo 22 igralcev, tako da so stvari spet pokrite. Če pride še kdo, potem mora biti dodana kvaliteto. Za številko ne potrebujem nikogar. V kolikor pa lahko še kaj doda ekipi, je več kot dobrodošel. Sicer pa sem zadovoljen s fanti, ki jih imam na voljo.

Januarski prestopni rok v Olimpiji

Prihodi: Ivan Posavec (Varaždin), Admir Bristrić (Rijeka), Anes Krdžalić (Kustošija, posoja)*

Odhoda: Ivan Lagundžić, Almedin Ziljkić (FK Sarajevo)

*Do 15. februarja ima Olimpija čas, da poplača kazni NZS in registrira nove nogometaše, sicer bo morala sezono nadaljevati samo s tistimi, s katerimi jo je začela.

Je pa zagotovo zelo pomembno to, da je klub upošteval vašo željo in v januarskem prestopnem roku kljub ponudbam ni prodal nobenega izmed nosilcev igre Olimpije?

Če nekomu odrežeš roko, ali že celo samo prst, ni enak, kot je bil prej. To želim povedati, ko poudarjam, kako pomembno je, da ne prodamo najpomembnejših nogometašev. Igralci želijo napredovati, in če pride zares velika ponudba, potem bomo z njimi sedli za mizo in jim svetovali. Ampak vsak lahko seveda počne to, kar misli, da je prav.

Moj nasvet oziroma sporočilo zanje je enostaven. Naša naloga še ni zaključena, smo šele na polovici. Na nas je, da jo zaključimo in da postanemo prvaki. S tem bodo igralci še napredovali in potem bodo zreli za odhod v večje klube. Jaz bom prvi, ki jim bo pri tem pomagal.

Toda zdaj si želim nadaljevati zgodbo s tistimi, s katerimi smo vse skupaj začeli. Zato sem prosil klub, naj ne prodaja igralcev. Igralci, ki so trenutno v mojih načrtih, ne bodo zapustili kluba.

Večkrat vam skozi pogovore obljubimo, da vas bomo vselej ob naših srečanjih povprašali o tem, kakšen je vaš odnos z vodstvom kluba. Govori se marsikaj, odnosi so bili včasih boljši, včasih slabši, kako je trenutno?

Zelo kratek bom. Preveč govorimo o klubu. Klub, klub, klub. Od desetih novic jih je v medijih devet o klubu in eden o igralcih. Zame je to pomanjkanje spoštovanja do teh fantov, ki opravljajo odličen posel. Škoda, da govorimo o tem, ko smo 13 točk pred ostalimi, igramo odličen nogomet in imamo izvrstne nogometaše.

Zakaj ne govorimo o Kreflu, o napredku Gavrića, seveda tudi o Sešlarju, Doffu, Nukiću in ostalih? Zame je zadeva enostavna. Prava vrednost kluba so igralci, zato se pogovarjajmo o njih. Naj se počutijo pomembni, ker si to zaslužijo. Ko sem bil igralec, sem želel, da govorijo o meni. Igralec je tisti, ki je pomemben, šele nato klub.

Vedno ponavljam eno besedo – ekipa. Tudi, ko se pogovarjam z vodstvom kluba. Kdo pridobi s tem, ko govorimo o ekipi? Klub. Obratno ne gre. Če govorimo o klubu, ne bo ekipa nič boljša. Ekipa oziroma igralci ustvarjajo vrednost kluba. Ekipa, ekipa, ekipa.

Nisem vesel, nisem zadovoljen, ker se toliko govori o klubu. In rekel sem, da bom tu, dokler bom zadovoljen. Z ostalim sem, to želim spremeniti.

Zakaj torej odločitev, da igralci v pripravljalnem obdobju niso na voljo za medije in ne smejo dajati izjav?

To velja samo v pripravljalnem obdobju. Povedal vam bom, zakaj. Prestopni rok je odprt in raje imam, da v tem času ne govorijo z mediji. Veliko ekip se zanima za naše igralce, medije pa bi zanimalo predvsem to, ali bo nekdo odšel ali ostal. Potem lahko te besede obrnejo tako ali drugače. Temu se želim izogniti.

Zdaj je čas za delo, delo in še enkrat delo. Prestopni rok je nevarno obdobje, ko lahko misli poletijo in izgubi se osredotočenost. Seveda je povsem normalno, da se pojavljajo govorice, s tem nimam težav, ampak kar se tiče igralcev, jih raje držim v svojem krogu. Ko bo prestopnega roka konec, so znova vaši in vprašate jih lahko, karkoli želite.

Ste po turbulentnem zimskem dogajanju še vedno prepričani, da bo Olimpija državni prvak?

200 odstotno. Ne zaradi prednosti, ampak ker poznam svojo ekipo. Mnogi so se smejali, ko sem rekel, da imam ferarrija, a ta ferarri je danes še boljši, z boljšimi pnevmatikami, boljšim gorivom in boljšim motorjem. Tudi, če bi drugi del sezone vsi začeli iz enakega izhodišča oziroma bi imeli vsi znova nič točk, bi bila Olimpija na koncu prvak.