Žiga Frelih: Vem, da sem dober, a tega nisem pričakoval

Nogomet 20. Jan. 20227:009 komentarjev
Delite:
Žiga Frelih je takoj po povratku na igrišča zablestel. FOTO: Guliverimages.

Na Portugalsko smo poklicali Žigo Freliha, ki se je po prejšnji turbulentni sezoni v Olimpiji lansko poletje preselil k tamkajšnjemu prvoligašu Gil Vicenteju in v zadnjih mesecih med njegovima vratnicama blesti.

“Super je, vreme je idealno. Danes imamo 20 stopinj Celzija. Luštno je,” se je ob začetku včerajšnjega telefonskega pogovora nasmejan oglasil Žiga Frelih, ki zadnje mesece uživa v obalnem mestu Barcelos s 120 tisoč prebivalci na severu države, približno 45 minut vožnje od Porta in 15 od Brage. Enkrat na mesec ga tam obišče dekle, tu in tam pridejo tudi družina in prijatelji.

“Na nedavni tekmi proti Sportingu je bilo veselo. Prišlo jih je cel kup. Škoda le, da smo izgubili,” je o enem redkih porazov, ki jih je kot vratar pri Gil Vicenteju doživel, povedal.

Gil Vicente je trenutno celo na petem mestu prvenstvene lestvice uradno šestega najmočnejšega klubskega državnega tekmovanja v Evropi. V veliki meri po zaslugi slovenskega vratarja, ki brani v odlični formi in spada med najboljše vratarje v ligi.

Pravi balzam po vsem, kar se mu je lani dogajalo v Sloveniji. Spomnimo, najprej je po uporu proti takratnemu selektorju mlade reprezentance Primožu Glihi ostal brez evropskega prvenstva na domačih tleh. “To je zelo bolelo,” je priznal.

O nenogometnih temah ni želel govoriti, je pa zato spregovoril o neprijetnem presenečenju, ki ga je doletelo takoj ob začetku priprav Olimpije na novo sezono. Po prihodu novega trenerja Sava Miloševića je namreč kljub odlični sezoni, ki je bila za njim, ostal brez mesta med vratnicama Olimpije.

Zato se je odločil, da zapusti Stožice, na svoj predlog prekinil pogodbo z Ljubljančani in čakal na razplet. Po mesecu dni čakanja ga je dočakal in … “Zadel v polno, to lahko zdaj že priznam,” nam je povedal nekdanji vratar Krškega, Domžal, Interja iz Zaprešića in Olimpije.

Za Gil Vicente je do zdaj odigral 13 tekem. FOTO: Jure Banfi.

Povejte, kaj se je dogajalo poleti in kako je sploh prišlo do prestopa na Portugalsko?

Bil sem brez kluba skoraj en mesec. Imel sem nekaj opcij, ampak nič konkretnega oziroma nič takega, kar bi me zadovoljilo. Ni bilo neke zgodbe, projekta, ki bi me zanimal. Potem se je zgodilo povsem nepričakovano.

Menedžer me je klical ob treh popoldne in mi rekel, da si me želijo pri Gil Vicenteju. Spomnim se, da nisem nič spraševal, niti glede denarja ali česarkoli, samo rekel sem, da grem. Čez uro mi je poslal letalsko karto in naslednji dan ob šestih zjutraj sem že bil na Brniku, od tam pa sem odšel na podpis pogodbe.

Kako so vas Portugalci prepričali?

Nisem dobil nobenih zagotovil, da bom branil, če to mislite. Rekli so mi, da so prodali prvega vratarja (Rus Stanislav Kritsjuk je za dva milijona evrov prestopil v Zenit, op.p.) in iščejo novega. Ali bom to jaz ali do takrat drugi vratar, niso povedali. Moral sem si izboriti mesto med vratnicama.

Mi je pa bilo všeč, kakšno zgodbo so mi predstavili. O meni so vedeli vse. Kako igram in vse ostalo. Hitro so me prepričali. Gre za klub, ki živi od prodaj igralcev. Dejali so mi, da računajo na to, da se bom prodal. Hitro sem vedel, da je to to, nisem si pa mogel misliti, da se bo odvijalo tako, kot se odvija.

Gil Vicenteju gre res dobro. Ste presenečeni?

Ko sem prišel sem, je že na treningih vse delovalo zelo hitro, neka druga raven nogometa, tako da sem si rekel, joj, smo pa res dobri. Potem sem prvo tekmo spremljal s tribun, saj sem šele prišel, opravil sem samo tri treninge. Takrat se mi je zdelo, da smo bili na tisti tekmi veliko boljši od nasprotnika.

Prišla je druga tekma, na kateri sem že branil, in smo bili spet boljši. Proti Portu, za katerega vsi vemo, kaj je, smo bili povsem izenačeni. Izgubili smo z golom v zadnji minuti. Sledila je Braga, ko smo bili od nasprotnika celo boljši, morali bi zmagati.

Takrat sem se začel zavedati, da se ne moremo boriti za obstanek, če se vse top ekipe mučijo z nami. Vmes sem gledal tekmo Porta proti Moreirenseju in videl, da se Porto igra z njimi, da ne morejo čez polovico. Takrat sem začel dojemati, da smo res dobri. Na začetku, ko sem prišel, je bilo še nekaj nesreče, na nekaj tekmah smo dobili gole v zadnjih minutah. Vsi smo vedeli, da smo boljši, kot kažejo rezultati.

Zdaj je cela ekipa začela verjeti, da smo sposobni narediti nekaj več. Da smo sposobni biti tam, kjer smo trenutno, oziroma da se mogoče malo približamo Bragi in ji jo mogoče zagodemo. Ekipa je zelo kakovostna, mislim da znamo presenetiti. Zame ne bo presenečenje, če bomo na koncu peti.

Gil Vicente je trenutno najbolj prijetno presenečenje portugalske lige. FOTO: Guliverimages.

Kako na odlične rezultate gledajo v klubu? So se cilji spremenili?

Vsi so veseli, a se mi zdi, da so se tega, kar nam uspeva, kar malo ustrašili. To seveda ne velja za ekipo. Mi želimo čim višje. Klubski cilj je biti osmi do deseti, ampak mi vemo, česa smo sposobni.

Bila bi katastrofa, če to vržemo stran. Osnovni cilj je bil že od začetka sezone, da bi bili nekje pri sredini. Ta cilj je še vedno, kar se tiče kluba, ampak skozi vse te tekme smo mi kot ekipa to spremenili. Avtomatsko vidiš, da lahko.

Klub je sicer majhen, a zelo dobro organiziran. Z denarjem ravnajo preudarno. Delajo postopoma. Ni pritiskov. Nikamor ne hitijo. Razvijajo se počasi. Tudi mesto je dosti umirjeno. Ljudje te prepoznajo na ulici, ampak niso vsiljivi. Radi vidijo, da se ustaviš, pogovoriš. Vse je nekako kot na pol prijateljski odnos. Vsi Portugalci so zelo odprti, radi vidijo, da se počutiš okej, to mi je zelo všeč.

Kako nogomet in vaš klub dojema portugalska javnost?

Do Gil Vicenteja imajo veliko spoštovanja. Že ko sem prišel sem, je bilo govora o tem, da je naša ekipa zelo nepredvidljiva. Zdaj se piše, da smo presenečenje sezone. Da imamo dobre posameznike, ekipo … Portugalska se s Slovenijo glede nogometa seveda ne more primerjati.

Tukaj se mi dogaja, da se sprehajam po Portu, pa me ljudje na ulici prepoznajo. Me gledajo, kdo kaj reče … Vsi spremljajo nogomet. Portugalci so sicer zelo umirjen narod, a ko beseda nanese na nogomet, se stvari obrnejo na glavo. Kot da je nogomet zanje ventil za vse skupaj. Tukaj je zgodba povsem drugačna od tiste, ki sem je bil vajen v Sloveniji.

Kako gledajo na slovenske nogometaše? Kar nekaj jih je tam že bilo. Med drugim tudi vaš vratarski kolega Jan Oblak.

Oblak ima tukaj poseben status, a je še vedno, ko omeniš Slovenijo, na prvem mestu Zlatko Zahović. On je tam pustil res dober vtis, Oblak je bil na Portugalskem precej manj časa.

Sicer pa zelo spoštujejo slovenski nogomet. Vedo, da imamo nekaj odličnih vratarjev. Ob Oblaku večkrat omenijo tudi Samirja Handanovića. Čudi jih, kako lahko tako majhna država ustvari toliko dobrih vratarjev. Ne smemo pozabiti, da je na Portugalsko skupaj z mano prišel tudi Igor Vekić.

Koliko gledalcev se zbira na tekmah vašega kluba?

Naš stadion sprejme 12 tisoč gledalcev, ampak trenutno jih zaradi pandemije prihaja manj. Tukaj je tako, da je lahko na dogodkih do pet tisoč obiskovalcev, če ne želiš, da je pogoj za vstop test. Večina ekip se je odločila za to možnost, samo največji klubi so se odločili drugače.

Opcija je namreč, da jih je tudi več, a potem morajo pokazati negativne teste. Pogoj za vstop na naše tekme pa je le, da si cepljen. Zdi se mi sicer, da je bilo na zadnjih tekmah gledalcev več kot pet tisoč, mesto je namreč začutilo klub, nogomet je v ospredju, zato je zanimanje seveda večje.

Kakšni so ukrepi glede pandemije v državi?

Na čutim nobenega pritiska s strani oblasti. Za v trgovine in podobno ne potrebuješ testa, biti cepljen. V restavracijah moraš biti cepljen ali testiran, podobno velja tudi za vstop v lokale. Tukaj je sicer cepljenih ogromno ljudi. Mislim, da okrog 90 odstotkov.

Ljudje zaupajo ukrepom, državi. Tukaj so jim ukrepe predstavili na tak način, da so jih prepričali. Zdi se mi, da jih niso veliko zaostrovali, niti omilili. Zadnje odloke so sprejeli 1. decembra lani, do zdaj enkrat bo to veljalo, potem pa bodo vse sprostili. Do takrat pa sploh nisi potreboval nobenega testa, potrdila … V trgovinah si bil brez maske. Potem so ukrepe malo zaostrili, ampak nič kaj drastičnega.

Barcelos je mesto na severu Portugalske, ki ima kar 60 župnij. Največ v državi. FOTO: Guliverimages.

Vrniva se nazaj na nogometna igrišča. Ste nad tem, kako dobro vam gre, presenečeni?

Ko sem prišel, tri, štiri mesece nisem igral, zato sem bil malce v dvomih. Vedel sem, kako dober sem, nisem pa poznal lige. Spraševal sem se, kako se bom v njej znašel. Iskreno, da mi bo šlo tako dobro, res nisem upal pomisliti. Pričakoval sem, da se bom na prvih tekmah lovil. Da še ne bom na ravni, ki bi si je želel, ampak mi je šlo že na prvi tekmi zelo dobro.

Veliko mi je pomenila tudi podpora trenerja, ljudi v klubu, soigralcev … Nisem si pa mogel predstavljati, da v 13 tekmah nisem naredil nobene resne napake. Sigurno je bila kaka tekma mogoče malo slabša, ampak sem bil konstanten na vseh. To je pri vratarju najbolj pomembno.

Kako vaše dobre predstave komentirajo tamkajšnji mediji?

Odlično je. Ko sem bil na Hrvaškem, sem imel vedno občutek, da imajo hrvaški mediji nekaj proti Slovencem. Takrat proti meni oziroma Petru Stojanoviću, ki je bil pri Dinamu. Ne glede na to, ali sva igrala dobro ali slabo, sva bila dežurna krivca. Tukaj se mi zdi, da je drugače. Če si dober, to cenijo. Mislim, da sem kar na dobrem glasu. Glede na to, kako branim, je to tudi pričakovano. Zdi se mi, da znajo ceniti tujce, ki so dodana vrednost. Tako mediji kot javnost.

Pogodbo z Gil Vicentejem imate do poletja 2024, a verjetno je vaš cilj, da že pred tem naredite korak naprej. Se lahko že januarja zgodi, da odidete drugam?

Skoraj stoodstoten sem, da v zimskem prestopnem roku ne bom menjal sredine, saj želim tudi sam biti del te zgodbe do poletja. Želim povezati sezono od začetka do konca. Sigurno pa si, če bom še na prej branil na tej ravni, želim že poleti še stopničko višje, naprej. Če se to ne bo zgodilo poleti, bom pa prav tako zadovoljen. Ne bo težav, če bom ostal tukaj. Tukaj se odlično počutim. Sigurno  pa imam željo, da grem v prihodnosti kam naprej.

Za Olimpijo je odigral 39 tekem.

Vaš nekdanji klub Olimpijo še spremljate?

Pogledal sem nekaj tekem, ne pa vseh. Slišim se z nekaterimi soigralci, imamo tudi skupino na Whatsappu, tako da sem na tekočem glede tega, kaj se dogaja. Če imam čas, si pogledam kakšno tekmo. Da bi pa vse gledal od začetka do konca, pa ne, saj ni časa.

Potem ste verjetno opazili, da so se zamenjali vodstvo kluba, trener in … Nenazadnje tudi prvi vratar. Nejcu Vidmarju se je zgodilo to, kar se je vam. Čez noč je bil postavljen na stranski tir.

Novi ljudje, ki so prišli v klub, imajo verjetno neko vizijo, kako narediti Olimpijo boljšo. Rezultati bodo pokazali, ali se bo to zgodilo ali ne, sem pa mnenja, da če je nekdo pripravljen vložiti denar v klub, si verjetno želi narediti pozitivno zgodbo. Merilo so na koncu rezultati.

Verjamem, da bodo novi ljudje spisali neko pozitivno zgodbo. Želim jim, da jim uspe. Olimpija si to zasluži, navijači si zaslužijo, da pride Evropa končno v Ljubljano … Potez vodstva in tega, kar se dogaja z Nejcem, pa ne bom komentiral. Verjetno že imajo razlog, da se to dogaja. Ne verjamem, da bi si želeli odriniti igralca, ki je Olimpiji nekaj dal.

Kaj se je dogajalo lansko poletje, ko ste iz Olimpije odšli vi?

Prišel je nov trener, ki me ni več videl kot prvega vratarja. V tistem trenutku sem dal pobudo, da bi prekinili pogodbo. Ljudje v klubu so se strinjali, oprostil sem jim vse dolgove, ki so jih imeli do mene. Ni me zanimal denar, samo želel sem oditi stran. Na mojo pobudo sem šel, oni so sprejeli, takrat so se poti razšle. Ne zamerim pa nikomur ničesar. Je že moralo biti tako, kot je bilo.

Za mlado reprezentanco je odigral pet tekem, medtem ko je bil članski priključen enkrat, a ni zaigral. FOTO: Guliverimages.

Pa reprezentanca? Ste presenečeni, ker vas po prvem in zadnjem vpoklicu marca lani pod okriljem Matjaža Keka ni bilo več. Bil je Igor Vekić, ki na Portugalskem ni branil, medtem ko vas, ki ste v tamkajšnji ligi blesteli, ni bilo zraven.

Vsakemu nogometašu je v veliko zadovoljstvo igrati za reprezentanco. Vsak sanja o tem. Jaz nisem nič drugačen. Upam, da bom kdaj spet zraven, seveda pa o tem ne odločam jaz. Če bo selektor videl, da lahko pomagam, me bo poklical. Če bo tako, bom seveda z veseljem prišel.

Zanimivo, zraven v članski reprezentanci ste bili takrat, ko ste po uporu proti takratnemu selektorju Primožu Glihi izpadli iz mlade reprezentance, potem pa ste zginili s selektorjevega radarja.

Da, to je zanimivo. Takrat sem bil v članski reprezentanci, potem pa me ni bilo nikjer več. Kaj naj odgovorim? Saj ste povedali vse. Nisem jaz tisti, ki odloča, kdo bo v reprezentanci. Očitno sem si takrat zaslužil vpoklic, potem pa ne več.

Kako zelo je bolelo, ko ste ostali brez nastopa na evropskem prvenstvu do 21 let na domačih tleh?

Seveda je zelo bolelo, saj sem se na to pripravljal dve, tri leta. Zaradi tega sem se tudi vrnil v Slovenijo, da bi bil na očeh, potem pa se je zgodilo, kar se je. Po verjetno eni boljših sezon, kar jih je v zadnjih letih imel katerikoli slovenski vratar. Saj sem bil potem istočasno klican v člansko reprezentanco, a se ne morem znebiti občutka, da je bilo tako zaradi določenih razlogov …

Komentari

Vaš komentar