Rivalstvo je temelj, na katerem je zgrajen šport. Sploh ekipni. Če nimaš nikogar, s katerim tekmuješ, šport izgubi svoj smisel. A vsi tekmeci med seboj niso enaki. Vedno obstaja nekdo, ki ti je poseben trn v peti oziroma nekdo, ki ga moraš za vsako ceno premagati. Če ti bo to uspelo, te bodo po božje častili. Če ti ne bo, boš tarča posmeha. To je spopad, ki mu radi rečemo - tekma vseh tekem.

Tekma vseh tekem ima v ekipnih športih svoje ime. Večni derbi. Ne glede na to, kje je, kdaj je in kakšne so okoliščine, za nekaj trenutkov ustavi večino dogajanja v svoji okolici. V Sloveniji imamo nekaj gorečih športnih rivalstev, a nobeno ni tako vroče kot nogometno med Olimpijo in Mariborom.

Brez navijačev ni derbija

Olimpija pred derbijem duhov: Žal nam je, zelo nam je žal

Nogomet

11. Feb 2022 2

Nogomet

11. Feb 2022 2

Derbi ustvarijo navijači. Če je njim povsem vseeno, kdo stoji na drugi strani, v nobenem primeru te tekme ne moremo označiti z nazivom derbi. Če pa v dneh pred obračunom razmišljajo samo o tem, kako bodo njihovi ljubljenci premagali “tiste druge”, je zelo verjetno, da gre za pomembno stvar, ki presega ustaljene športne okvirje.

In tako se gradi napeta atmosfera. Fantje in dekleta ob večernem pivu oziroma v klepetalnicah na družbenih omrežjih (ja, v takšnem svetu pač živimo) že nekaj dni pred tekmo razgreto debatirajo o tem, kako se bodo “naši” spopadli z velikim športnim sovražnikom, kakšne so “naše možnosti”, da ga premagamo. Kdo bo junak, ki ga bomo opevali v naslednjih dneh?

In potem vso to energijo odnesejo na stadion, jo prek glasovnih valov pesmi in vzklikov izlijejo na zelenico ter ustvarijo krasen športni ambient. Takšen, kot ga lahko ustvarijo samo derbiji. Navijaška kulisa na teh tekmah nikoli ne razočara. Kadar je pač dovoljena. 

Rivalstvo je torej stvar kulture, družbe, okolja. Zapriseženi “žabar” nikoli ne bo niti razmišljal o tem, da bi navijal za Maribor. Ponosen Štajer ´ c bi si raje odrezal kakšen prst, kot da bi s tribune spodbujal Olimpijo. Pri navijačih dileme ni, saj veste, kako pravijo: “Zvestoba do groba.” Pri nogometaših pa je zgodba nekoliko drugačna.

Največje nogometno rivalstvo ne pozna prav veliko “izdajalcev”

Za trenutek ali dva bomo stopili izven slovenskih okvirjev in se posvetili najbolj gorečemu nogometnemu rivalstvu v Evropi. Barcelona in Real Madrid sta svetova, ki se združita zgolj in samo nekajkrat letno – na kultnem “El Clasicu”. To je nogometna tekma, ki ne glede na zaton La Lige v zadnjih sezonah, absolutno ohranja primat najpomembnejše klubske nogometne tekme na svetu.

37 nogometašev je v zgodovini igralo za oba kluba. Večina izmed njih v nekih drugih oziroma “črno-belih” nogometnih časih. Če obrnemo liste nogometne zgodovine in se preselimo v sodobnost, ne najdemo prav nikogar, ki bi oblekel dres obeh velikanov. Od leta 2007, ko je “nedopusten greh” storil Javier Saviola, ni bilo več nogometaša, ki bi nosil majico obeh rivalov.

Najbolj famozen primer je seveda Luis Figo, ki je leta 2000 neposredno iz Barcelone prestopil v Real ter za nagrado s tribun dobil prašičjo glavo. Legendarni Portugalec je bil ikona Barcelone, v Kataloniji je pustil neizbrisen pečat, nato pa izdal vse, kar je navijačem rdeče-modrih sveto in prestopil v Madrid. Ronaldu, Luisu Enriqueju, Michaelu Laudrupu in nekaterim drugim nogometašem so navijači Barcelone igranje za oba kluba še nekako oprostili. Figu tega ne bodo nikoli.

On this day in 2002, Barcelona fans threw a pig's head at Luis Figo before he took his corner at the Camp Nou 😳

Figo left Barca for Real Madrid two years earlier. pic.twitter.com/j3ZgOQ85dW

— B/R Football (@brfootball) November 23, 2021

Nogometašem “sveti dres” v resnici ni tako zelo “svet”

Vrnimo se na slovenski večni derbi. Ko iščemo podatke o zgodovini tekme vseh tekem v deželici pod Alpami, se novinarji v zadnjih letih vedno znova obrnemo na podatkovno zakladnico Opta Žabarja. Kaj pravijo njegove nogometne razpredelnice?

66 igralcev je bilo v zgodovini članov obeh klubov, 64 jih je tudi odigralo vsaj eno tekmo za oba kluba. Izjemi sta le Sani Trgo, ki je spomladi leta 2000 prestopil iz Olimpije v Maribor, a za vijolice nikoli ni zaigral in pa Đorđe Ivanović, ki pa bo kaj kmalu postal 65. nogometaš z uradnim nastopom za oba kluba. In to zelo verjetno kar na večnem derbiju.

In tu se pravzaprav skriva jedro naše zgodbe. Nogometni navdušenci namreč dobro vemo, kaj se je dogajalo na pestri zimski nogometni tržnici. Đorđe Ivanović, nekdanji nogometaš Olimpije, je prestopil v Maribor. Aljoša Matko, nekoč celo Vijol ´ čni bojevnik, torej igralec leta po izboru navijačev, je odšel v Ljubljano.

V zadnjem desetletju seveda Ivanović in Matko nista osamljena primera. Dare Vršič, Denis Šme, Alexandru Cretu, Matic Črnic, Rok Kronaveter in Nemanja Mitrović so le nekateri izmed nogometašev, ki so v moderni zgodovini nosili dres obeh rivalov. Nogometaši radi poudarjajo, da so profesionalci in da tam, kjer igrajo, dajo vse od sebe, ne glede na njihovo preteklost.

Z nekaterimi selitvami se navijači ne obremenjujejo. Spet druge jim precej “dvignejo pritisk”. V zadnjem obdobju so bili sicer zaradi igranja za rivale bolj vznemirjeni v Ljubljani. Dare Vršič, Nemanja Mitrović pa tudi Milivoje Novaković so v njihovih očeh izdali zeleno-beli dres. Vsaj deloma to, kar so v ne tako davni preteklosti doživljali navijači Olimpije, s prestopom Aljoše Matka iz Hammarbyja v Stožice doživljajo tudi privrženci Maribora.

Za Ivanovića je pomembnejše srbsko rivalstvo, Matko je Maribor celo izsiljeval

Razumljivo je, da pri nekaterih nogometaših emocionalni naboj ni tako močno prisoten kot pri navijačih. A vendarle seveda obstajajo posamezniki, ki recimo “smrtnega greha” nikoli ne bi storili. Takole, na prvo žogo, denimo Andraž Šporar, Antonio Mlinar Delamea, Luka Zahović, Martin Milec …

Pri Ivanoviću in Matku je zgodba vendarle nekoliko drugačna. Nihče od njiju ni bil vzgojen v navijača Olimpije ali Maribora, kar so prej omenjeni bili. Srbski napadalec je v intervjuju za Sportklub pojasnil, da preprosto ni Slovenec in da je osebno čustveno razpet le med Partizanom in Zvezdo.

Aljoša Matko pa je Belokranjec, v Maribor se je preselil s petnajstimi leti. A očitno ne zato, ker bi od nekdaj sanjal vijolično barvo, čeprav je, če sklepamo iz pogovorov med nogometnimi navdušenci, v štajerski prestolnici poosebljal čisto pravega navijača Maribora. Klub mu je dal dal marsikaj, a očitno ne dovolj, da bi mu ostal zvest tudi po odhodu.

Je pa kolegom iz EkipeSN športni direktor Maribora Marko Šuler tako ali tako pojasnil, da je vijolice celo “izsiljeval” – če ga ne vzamejo, bo šel v Olimpijo. Naletel je na gluha ušesa in na razjarjene navijače, ki mu menjave barv zagotovo nikoli ne bodo oprostili. Bodo Ivanoviću Ljubljančani? Verjetno je 26-letniku za to precej vseeno.

Kakorkoli, Ivanović in Matko sta še dodatno razgrela strasti pred večnim derbijem. Nevtralni spremljevalci nogometnega dogajanje seveda nimamo nič proti tovrstnim odhodom iz Maribora v Olimpijo in obratno, z vmesnimi postanki ali brez. Vsaka takšna stvar je namreč sijajno izhodišče za zgodbe in stopnjevanje vročice pred tekmo vseh tekem, ki jo tokrat z vidika boja za vrh lestvice še posebej težko pričakujemo.

Žal bo sicer v obliki težko razumljive omejitve števila navijačev imela svojo lepotno napako, a to je že druga tema. Ki jo, obljubimo, že raziskujemo.