Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Novi selektor slovenske moške odbojkarske reprezentance Fabio Soli je v nedeljskem intervjuju za Sportklub spregovoril o razlogih za prevzem slovenske vrste, velikih izzivih, ki ga čakajo v novi vlogi in zahtevni, morda celo nehvaležni nalogi, ki mu jo je zadala Odbojkarska zveza Slovenije.
Slovenska vrsta je v zadnjih desetih letih osvojila štiri medalje na velikih tekmovanjih, lani pa vpisala še premierni nastop na olimpijskih igrah, kjer je zasedla peto mesto. Po pariškem tekmovanju pod petimi krogi je svojo zgodbo na selektorskem položaju zaključil Romun Gheorghe Cretu, nasledil pa Fabio Soli. Odbojkarski strateg, ki je po Andrei Gianiju in Albertu Giulianiju že tretji Italijan na slovenski klopi, stopa v zelo velike čevlje, a z upanjem, da se bo tudi njemu uspelo z zlatimi črkami vpisati v slovensko odbojkarsko zgodovino.
Za kako izjemnega strokovnjaka gre, dovolj zgovorno govorijo njegovi dosežki, saj je lani s Trentinom osvojil ligo prvakov, letos pa se z njim razveselil še naslova italijanskega prvaka. Sedaj pričenja novo poglavje. Ne le na klubski ravni, kjer je minuli mesec prevzel Verono, temveč tudi reprezentančni, saj se mu je sprihodom na selektorski položaj Slovenije izpolnila ena največjih poklicnih želja.
Slovenska javnost vas je šele začela spoznavati, povejte nam, kakšen trener je Fabio Soli?
Trener z ogromno strasti. Celo življenje sem preživel v športu. Ko sem uvidel, da je šport tisto, kar želim početi v življenju, sem se odločil za odhod na univerzo. Moja zamisel je bila, da dobim ustrezno izobrazbo, ki mi bo omogočila, da ostanem v športu. A odbojka je moja največja strast. Trener sem postal že relativno zgodaj, saj sem bil slab odbojkar. Tako sem pričel kariero kot trener.
Zanimivo, da vas je že takoj omrežila odbojka in ne nogomet, ki je v Italiji šport številka ena.
Imel sem kratko obdobje, ko sem želel biti v nogometu, a se mi je hitro ponudila priložnost, da se na visoki ravni udejstvujem v odbojki. Zato sem se zelo hitro odločil za to pot.
Pred najinim intervjujem ste imeli že kar nekaj pogovorov z novinarji. Vam je ta del trenerskega posla v breme?
Zelo rad delim svoje zamisli o odbojki, o svoji ekipi. Ko vidim, da je okoli mene toliko strasti za odbojko, ta del svojega poklica zelo rad opravljam. Delo, ki ga opravljate novinarji, je ključnega pomena zame, saj prenašate moje zamisli, prav tako pa predstavljate vez med reprezentanco in javnostjo. Le zakaj si ne bi vzel ene ure svojega časa za intervju, če ta poteka med dvema inteligentnima osebama. To je moje delo in mi je v veselje.
Če se vrneva na začetek leta. Kako je prišlo do sodelovanja s slovensko vrsto? Vas je k prihodu spodbudil kdo od slovenskih igralcev?
Prejel sem klic svojega agenta. Dejal je, da je govoril s predsednikom vaše odbojkarske zveze Metodom Ropretom. Rekel je, da imam za naslednji dve sezoni priložnost postati selektor slovenske vrste. Nemudoma sem bil navdušen, saj je bilo vodenje vrhunske reprezentance ena od mojih velikih želja že na samem začetku trenerske poti. Potrebujem takšne vrste izkušnjo, saj to predstavlja povsem drugačen izziv kot treniranje v klubu. Odločitev, da sprejmem službo, je bila zelo lahka.
Torej niste rabili prav veliko časa za razmislek?
Niti približno. Ko sem prejel klic, sem bil takoj za.
Omenili ste, da vodenje reprezentance in kluba prinaša povsem drugačne izzive.
Mislim, da so že cilji povsem drugačni. Seveda v obeh primerih nastopaš v tekmovanjih, a v primeru Slovenije bo sedaj treba vpeljati novo generacijo igralcev. To je ena od nalog, ki v klubu ni tako izrazita. Pri reprezentanci se moraš ozreti po igralcih v domačem prvenstvu, poiskati moraš talent in ga vpoklicati v reprezentanco.
V klubu ni takšnega selekcioniranja. Tam greš po igralce na trg in gre za povsem drugačen pristop. Prav tako z reprezentanco nimaš na voljo veliko časa, sa je pripravljalno obdobje krajše kot v klubu. Imaš tri, štiri tedne. Letos imamo srečo, da je na voljo nekaj več časa kot običajno.
Osebno mi poklic selektorja tuje reprezentance ponuja priložnost, da se povežem z drugo kulturo, s kulturo slovenske reprezentance. Poskušal jo bom kar najbolje razumeti in to uporabiti pri oblikovanju nove generacije.
Kako dobro ste pred prevzemom slovenske vrste poznali slovenske igralce, slovensko odbojko in nenazadnje tudi Slovenijo?
Slovenskih igralcev ni težko poznati, saj po vsem svetu igrajo na najvišji ravni. Poleg tega jih je veliko igralo v Italiji, zato poznam številneposameznike iz vaše zlate generacije. Poznam tudi nekaj mlajših igralcev, saj sem se preteklo sezono s Trentinom pomeril proti ACH Volleyju. Spoznal sem Klemna Šena, Nejca Najdiča, Luko Marovta, na zadnjih klubskih treningih pa nam je pomagal Rok Bračko. Morda so trije, štirje igralci, ki sem jih bolje spoznal šele na reprezentančnih pripravah. A ko imaš v telovadnici na voljo nekaj več časa, je zelo enostavno ugotoviti njihovo kakovost.
Zaradi klubskih obveznosti ste se reprezentanci pridružili nekoliko kasneje, a vendarle, kaj ste videli na prvih treningih?
Kakovost, talent in potrebo, da mlada generacija čim prej doume, da mora dati vse od sebe in hitro odrasti. Naš najpomembnejši cilje je, da povežemo jedrno generacijo in njihove dosežke oziroma uspehe z novo generacijo. Doumeti morajo, kaj pomeni priti z dna in doseči vrh. Mislim, da je to prava skrivnost slovenskega reprezentančnega duha. Kot trener in kot oseba sem to občutil tudi ob spremljanju tekem Slovenije v zadnjih sezonah.
Dana vam je bila zahtevna, morda celo nehvaležna naloga pomladitve reprezentance.
Res je, to je zahtevna naloga, a obenem moram biti hvaležen za priložnost. Morda bi bilo lažje biti selektor izkušenih igralcev in z delujočim sistemom. A sem izredno ponosen, da mi je bila zaupana ta odgovornost.
Ali zaradi pomembnosti te naloge čutite dodatne pritisk?
Sploh ne, saj svoje delo rad opravljam. Kot trener na to gledam kot na priložnost, da se še izboljšam. Da bolje razumem, kako se spoprijeti s takšnim izzivom. Je le še ena stvar, ki jo bom lahko dodal v svoj trenerski repertoar.
Slovenija je zadnje desetletje igrala v skoraj nespremenjeni zasedbi. Kako težko bo najti sinergijo med dvema generacijama?
Ne vem, ali bo težko ali lahko, a to bo zagotovo največji cilj in izziv. Spomnim se včerajšnjega treninga, ko smo se z ekipo pogovarjali o nečem podobnem, kot se pogovarjava sedaj. Nemudoma sem od mladih igralcev začutil nekaj posebnega. Hvaležen sem, da zelo dobro razumejo, kaj pomeni igrati za slovenski grb. Ko jih spomniš na to, od njih hitro dobiš, kar zahtevaš. To ni stvar, ki je v svetu pogosta. To ni običajno niti v Italiji. Mislim, da je ta vrsta energije posebnost te skupine igralcev.
Kakšne zadolžitve oziroma cilje vam je zastavila Odbojkarska zveza Slovenije?
Imamo dva cilja. Prvi je, da ostanemo pri vrhu svetovne odbojke. Za zvezo, kot je slovenska, je zelo pomembno, da ostane v vrhu in ohrani svoj položaj v Mednarodni odbojkarski zvez. Drugi cilj pa, kot sem že omenil, vpeljati novo generacijo. Včasih to terja kar nekaj časa, saj moraš ostati osredotočen tudi na dobre rezultate. Ne bo lahko, a verjamem, da lahko to nalogo uspešno opravimo.
Na svetu verjetno ni trenerja, ki bi svoje delo uspešno opravljal brez svojih pomočnikov. Po kakšnem ključu ste jih izbrali vi?
Odbojkarski svet je zelo majhen, verjetno poznam 99 odstotkov ljudi, ki delajo v njem. Izbral sem osebe, za katere menim, da bodo koristne za izpolnitev že omenjenih ciljev.
Med vašimi pomočniki je tudi Gregor Jerončič. Kako pomembno je, da je del vašega strokovnega kadra tudi Slovenec?
Tu se vračam k svoji misli, da je zelo pomembno razumeti tudi slovensko kulturo. Zato je dobro, da imam nekoga, ki me lahko poveže z njo, mi pomaga razumeti dinamiko ekipe in dinamiko med samimi igralci. Res je, večina reprezentantov je že vajena italijanskih selektorjev. Na treningu včasih nastopi pravi kaos, saj enkrat govorim italijansko, drugič angleško, spet tretjič mešanico italijanščine in angleščine. A ne moreš se zanašati na to, da boš vse informacije pridobil od igralcev, zato je pomembno, da je Slovenec tudi med trenerskim osebjem.
Nekateri igralci, ki so bili v preteklosti nosilci, so si vzeli premor od reprezentance. Lahko pričakujemo, da se ji bodo priključili v poznejšem delu sezone?
Z njimi imam sklenjen dogovor in se bomo znova slišali v naslednjih dneh. Številni so me prosili za nekoliko daljši oddih od običajnega, saj so v pretekli sezoni potrošili ogromno energije, da so se uvrstili na olimpijske igre. Razumem jih. Dejal sem jim, da zame leta niso pomembna, šteje le, kako dobro znajo igrati odbojko. Videli bomo, ali nam bodo na pomoč lahko priskočili tudi v ligi narodov, ali pa bodo sodelovali le na septembrskem evropskem prvenstvu.
Ne le igralcem, bržkone tudi vam ni najlažje po zaključeni klubski sezoni nemudoma odpreti reprezentančno poglavje.
V Trentinu sem zaključil sezono v ponedeljek, v torek sem imel predstavitveno novinarsko konferenco v Veroni, v sredo sem bil tu v telovadnici. A to je moje delo, ki ga zelo rad opravljam. Utrujenost zame ne predstavlja težave.
Omenili ste, da ste zapustili Trentino in odšli v Verono. Mar ni nenavadno, da zapuščate klub, s katerim ste lani osvojili ligo prvakov in letos italijansko prvenstvo?
V nadaljevanje sodelovanja morata privoliti obe strani. Če je za to le ena stran, se zdi povsem naravno, da se poišče druga pot. Odločil sem se, da podpišem z Verono in imam priložnost biti selektor tu.
Pogovor sva pričela z vprašanjem, kakšen trener ste, pa ga zaključiva še z vprašanjem, kdo je Fabio Soli izven odbojkarskih dvoran?
Nimam dovolj časa, da bi bil nekdo drug izven dvorane (smeh). Prosti čas rad preživljam s svojo ženo in najinim psom. Najraje sem doma, saj oba veliko časa preživiva v službi. Hobiji? Nič posebnega. Za hobije potrebuješ veliko časa, ki pa ga nimam na pretek.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!