Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret je v intervjuju za Sportklub med drugim spregovoril o vnovičnem gostovanju svetovne smetane, zadnji priložnosti izjemne reprezentančne generacije, primeru Nika Mujanovića in tudi o tem, ali se bo konec avgusta potegoval za predsedniški položaj na čelu Evropske odbojkarske zveze.
Novembra bo minilo dvanajst let, odkar je na čelo Odbojkarske zveze Slovenije stopil Metod Ropret in začel pisati uspešno zgodbo, ki traja še danes. V omenjenem obdobju se je slovenska moška reprezentanca prebila v svetovni vrh, Slovenija pa je gostila največja odbojkarska tekmovanja. Nov izziv Ropreta in zvezo čaka v juniju, ko bo gostila turnir elitne lige narodov, prek katere si bodo igralci selektorja Gheorgheja Cretuja prvič v zgodovini skušali priigrati vstopnico za olimpijske igre v Parizu.
“To je rezultat našega minulega dela in vlaganja tako po tekmovalni kot organizacijski plati,” je prepričan prvi mož OZS, ki se je v slabo uro dolgem pogovoru med drugim razgovoril o vse boljših odnosih z Mednarodno odbojkarsko zvezo pa tudi o svojih načrtih v mednarodnih odbojkarskih vodah.
Gospod Ropret, kako potekajo priprave na turnir lige narodov?
Priprave v primerjavi z zadnjimi organizacijami potekajo zelo mirno. Za vse stvari imamo dovolj časa, zato bo dogodek kot običajno organiziran na najvišji možni ravni. Prav tako je prodaja vstopnic zaenkrat povsem zadovoljiva. Preko leta, ko reprezentance ni bilo tu, je navijači niso pozabili in si jo želijo pospremiti tudi na poti do olimpijskih iger.
Sklepam, da je gostovanje svetovne elite za vas postala že rutina.
Zdaj smo zares navajeni že vsega. Gostili smo evropsko in svetovno prvenstvo. Slednje celo v obsegu, ki ga dolgo časa ni gostil nihče. Res je, da je bilo predvideno, da bo Rusija gostila celoten turnir, a njihova sposobnost organiziranja z našo je neprimerljiva. A vendarle smo organizirali dve tretjini celotnega prvenstva in to na ravni, ki nam na Svetovni odbojkarski zvezi odpira skoraj vsa vrata.
Dobivamo ponudbe tudi za organizacijo drugih tekmovanj, kot na primer challenger turnirja za dekleta, a smo ocenili, da v tem trenutku še ni napočil naš čas. Res pa je tudi, da je dinamika in sosledje teh dogodkov za našo majhno zvezo morda vseeno preveliko. Prav tako je težko v Ljubljani tako na hitro v tem obdobju zagotoviti vse hotele, nenazadnje pa je treba zagotoviti tudi dvorano, saj so za tekmovanje na takšni ravni primerne le Stožice.
Verjamem, da niste bili edini, ki ste oddali kandidaturo za odločilni, tretji turnir.
To je rezultat našega minulega dela in vlaganja tako po tekmovalni kot organizacijski plati. Vsi smo se zavedali, kaj za reprezentance pomeni zadnji tekmovalni vikend pred olimpijskimi igrami. Vsi, ki nanje še nismo uvrščeni, smo imeli ambicije po organizaciji vsaj enega od turnirjev, a če je mogoče prav zadnjega. Konkurenca je bila velika, saj so od šestih turnirjev trije že pokriti z dolgoročnimi pogodbami. Da je bila nam podeljena organizacija in to prav v terminu, ki smo si ga želeli, je veliko priznanje.
Stvari so se torej v zadnjih letih pošteno zasukale.
Zanimivo, kako se stvari v življenju obrnejo. Spomnite se, kako smo bili v nekem trenutku nekdo, ki s finančnega vidika ni bil zaželen v naboru elitnih reprezentanc v ligi narodov. Takrat smo se temu zelo ostro zoperstavili, pa ne le mi. Izjemno cenim in spoštujem vlogo tudi vseh ostalih, bodisi vlade in ministrstev bodisi domačega olimpijskega komiteja ter Mestne občine Ljubljana in cele vrste posameznikov in odvetniških pisarn. Takrat so vsi stopili na našo stran in dokazali, da Slovenci, ko nam je težko in se nam godi krivica, stopimo skupaj. Zaradi tega nam je bilo v tej bitki bistveno lažje.
Ste pa z organizacijo letošnjega turnirja kljub temu šli v določeno tveganje. Ne le, ker se bo istočasno odvilo evropsko nogometno prvenstvo, temveč tudi v rezultatskem smislu, saj lahko v primeru črnega scenarija Slovenci že pred tem ostanejo brez vstopnice za Pariz.
Lahko se nam stvari podrejo že prej, a prav tako lahko izpolnimo naš cilj še pred domačim turnirjem, kar se mi zdi precej bolj verjetno. Da bi se nam stvari podrle, je skoraj nemogoče. Če preigravamo možnosti, smo v igri za štiri mesta na olimpijskih igrah tri reprezentance, a vprašanje, če Kuba objektivno še ima možnosti.
Eno bo sicer zagotovo pripadlo afriški reprezentanci, mi pa smo v tem trenutku na mednarodni lestvici le šest ali sedem točk za Argentino. Srbi, ki so za nami, zaostajajo že za 50 točk. To je zanje zares težko ulovljivo.
Letošnje olimpijske igre so ena zadnjih, če ne kar zadnja priložnost zdajšnje, zlate generacije. Je zaradi tega nervoza oziroma napetost morda celo nekoliko večja kot v preteklih letih?
Če začnem nekoliko drugače in se znova ustaviva pri odnosu FIVB do slovenske odbojke, OZS, naše moške reprezentance in tudi stvari, ki se tičejo organizacije. Kot sem dejal, smo imeli na mizi več ponudb, med drugim tudi, da za naslednja tri leta organiziramo enega od turnirjev lige narodov. Jasno, izpolniti moramo določene zahteve in finančne obveze, a na prvo žogo smo se odločili, da to pobudo potrdimo. Seveda ob zavedanju, da se moramo s FIVB usesti, zadeve uskladiti in preučiti finančne ter ostale pogoje, nato pa to priložnost na najboljši možen način izkoristiti. Naše osnovno vodilo je, da se takšnih priložnosti ne zavrača.
Zakaj sem vse to povedal? Zato, ker verjamem, da bo to zadosten motiv, da bodo nekateri fantje morda ponovno premislili o svojih odločitvah. Vemo, da si evropska in svetovna prvenstva sledijo na vsako leto in če imaš nato še domači turnir lige narodov, je to morda za nekoga dovolj velik jeziček na tehtnici, da svojo odločitev morda preloži in z reprezentanco vztraja še kakšno leto.
A tu je vrsta igralcev, ki si s sodelovanjem v reprezentanci pridobiva pomembne izkušnje in se pripravlja na prevzem vodilne vloge. Imena poznamo in trdno verjamem, da bodo tisti, ki še niso dopolnili 30 let, a so nosilci oziroma blizu tej vlogi, še nadaljevali svojo reprezentančno pot. Obenem imamo zadaj mlade igralce, kar dokazuje tudi zadnji nabor. Selektor elegantno vključuje v različne faze priprav tudi mlajše igralce ter jih s tem zavestno pripravlja na vlogo, ki jim v prihodnosti sledi.
Selektor Gheorghe Cretu ima veljavno pogodbo le še letos, poleg tega naj bi podpisal s poljskim klubom Belchatow. Vas že kmalu čaka iskanje novega selektorja?
Upam, da ne. V kontaktih sva skoraj dnevno, a te teme ne načenjava. Je človek absolutnega fokusa in v tem trenutku ve, kaj so njegove prioritete. Sam niti ne poznam vsebine njegove pogodbe s klubom in ali mu omogoča delo z reprezentanco. A za vse bo na voljo dovolj časa. Če smo se lahko dogovorili 20 dni pred prvenstvom, se bomo zagotovo tudi sedaj v enem letu.
Mimogrede, ostajajo vrata reprezentance Danijelu Koncilji odprta?
To ni moja odločitev, a kot sam vem, tudi Slovenska Antidoping Organizacija ni izdala še nobene odločitve. Zaenkrat vlada status quo, a ob zadnjem reprezentančnem vpoklicu ste videli, da žal Daniela ne bo zraven. Vseeno upam, da bo priložnost še dobil.
Če še malo ostaneva pri reprezentanci in omeniva spor Nika Mujanovića s Calcit Volleyjem ter njegov prestop v Italijo. Kako ste sami pospremili primer?
Za nas kot zvezo je bilo to dogajanje okoli Nika neprijetno. Seveda so bila pričakovanja Kamnika drugačna od končnega razpleta. Po drugi strani so bili tudi argumenti Nika razumljivi, saj si želi razvoja in napredka. Ne bi želel špekulirati in ocenjevati, kaj se je dogajalo pred našo vključitvijo v primer, vendar dejstvo je, da so lahko agenti kar velika težava.
Mislim, da bi se stvari v tem primeru dalo izpeljati bistveno drugače, bolj mirno in manj na očeh javnosti. Vsi smo se zavedali, da Nikova pot vodi v tujino, a razumem, da je za Kamničane zelo neprijetna situacija, da se njihov domač igralec in nosilec igre sredi sezone odločil zamenjati okolje. Kaj so bili razlogi, ne vem, dejstvo je, da smo bili tako mi kot zveza kot Kamnik pri tem prestopu spregledani. Iskreno, si nisem niti mislil in ne vedel, da je mogoče prestop izvesti brez soglasja matičnega kluba in zveze.
Očitno je tudi to mogoče in iz tega smo se vsi nekaj naučili. A je neke vrste opozorilo za klube in zveze pri sklepanju dogovorov in podpisovanju pogodb, da bomo v prihodnosti še bistveno bolj previdni.
Kaj lahko na zvezi naredite, da se takšen primer ne bo ponovil?
Zveza je dala svoje pravne akte in pravne akte svetovne zveze v pregled ter pridobili mnenje, vendar post festum več ni bilo mogoče napraviti. Bodo pa o tem, kaj bo to pomenilo v Sloveniji, odločala domača sodišča, kjer primer poteka.
Sam bi si želel, da je področje delovanja agentov in licenciranje strožje urejeno. FIVB se je tega že lotila, posledično pa bomo ta pravila sprejeli tudi sami. Prav tako bi bilo koristno, da bi po vzoru nogometa ob prestopu določen odstotek oziroma nadomestilo za vlaganje nadomestilo prejeli tudi matični klubi.
V času vašega 12-letnega predsedovanja je sicer slovenska odbojka napravila 180-stopinjski zasuk.
Sem neizmerno vesel in ponosen, da sem del zgodbe razvoja, preporoda in uveljavitve slovenske odbojke na mednarodni ravni. A treba je dodati, da se je kljub vsemu nakazovalo, da ti fanti imajo potencial in lahko naredijo nekaj velikega. Sam sem svojo priložnost videl v tem, da ne glede na to, da smo šli velikokrat preko sebe, verjeli v našo reprezentanco in ji omogočili kvaliteten strokovni kader ter vrhunske strokovnjake. Leto za leto smo poskušali izboljševati pogoje, dvigati raven organiziranosti same zveze ter slediti tem rezultatom. Tu so seveda še dekleta, ki dosegajo pomembne preskoke in se redno uvrščajo na evropska prvenstva.
V tem obdobju ste doživeli ogromno. Spomnimo se že omenjenega spora z ligo narodov, pa predčasnega odhoda selektorja Marka Lebedewa in nenazadnje tudi pandemije. Kdaj vam je bilo osebno najtežje?
Daleč, daleč najtežji in najbolj stresen je bil telefonski razgovor, ko sem moral gospodu Marku Lebedewu ob vseh sposobnostih opravičevanja nekako obrazložiti, da ga 20 dni pred svetovnim prvenstvom ne vidimo več na klopi slovenske reprezentance. Vedeli smo, da je prvenstvo pred vrati, in vložek zelo velik pa tudi, na kar so nas igralci opozarjali, da reprezentanca ni takšna kot pred tem.
Tedaj bi lahko rekli, da fantje niso pozabili igrati odbojke in da jih bo ponesla domača publika, a ko se igralcu enkrat v podzavest prikrade misel, da ni vse tako, kot bi moralo biti, se to na tekmah pozna. Ko so mi iskreno dejali, da ni vse tako, kot bi moralo biti, sem imel dve možnosti. Ali jih pomirim in nadaljujemo z Lebedewim, ali ukrepamo.
Do igralcev imam ves čas dostop in imamo zelo odkrito komunikacijo in zaupanje, kar je v težkih časih še toliko bolj pomembno. V tistem trenutku sem nato ocenil, da smo na točki, ko reprezentanca potrebuje mojo odločitev, ki pa igralcev ne sme vključevati. Reprezentanco smo zato iz tega dogajanja izločili, saj je bil njihov fokus le prvenstvo, mi pa smo se ukvarjali, kako na hitro organizirati nov strokovni štab.
Kako ste v tem obdobju doživljali spremembo odnosa tujine do slovenske odbojke?
Dojemanje tujih držav do slovenske odbojke je popolnoma drugačno kot nekoč. Spomnim se naših prvih nastopov v kvalifikacijah, ko nas nihče ni jemal posebej resno. Danes imamo naklonjenost tako domačih kot tujih medijev, kamorkoli pridemo, pa smo deležni pozornosti in sodimo med kandidate za najvišja mesta. Po eni strani smo znani kot izjemni gostitelji in organizatorji, na drugi pa smo tudi zelo velikokrat sami vabljeni na najpomembnejše dogodke.
Nenazadnje ste tudi prvi Slovenec v upravnem odboru Evropske odbojkarske zveze.
Ne samo jaz, tu je tudi Tomi Šmuc, ki je tam predsednik komisije za odbojko na mivki, naš zdravnik Mile Majstorović v zdravniški komisiji, Peter Končnik pa sodniški. Z vsakimi volitvami nas je več. A če uporabim najbolj milo obliko, nad CEV nisem najbolj navdušen in imam težave s sodelovanjem v tem predsedstvu.
Letos so volitve, zato ne vem, kako se bom odločil. A želim si, da bi se v CEV stvari korenito spremenile, saj ocenjujem, da ne gremo v korak z razvojem svetovne odbojke, četudi smo rezultatsko najbolj dominantni. A potencial, ki ga imamo po tekmovalni plati, Evropa ne uspe vključiti tudi v organiziranost in delovanje njene zveze.
Bistveno bolj mi je všeč model delovanja FIVB. Od koncepta organiziranja tekmovanj do prezentiranje odbojke, njenih prenosov in okolja okoli velikih tekmovanj. Predvsem pa trženja, kjer je bistveno bolj uspešna od CEV.
Kongres bo konec avgusta v Neaplju, kjer se bo volilo tudi novega predsednika.
Mislim, da sem s tem vse povedal. Ob vseh težavah, ki sem si jih skozi komentarje že tako nakopal, morda ni najbolje, da zabredem še globlje. A če me sprašujete, ali bom kandidiral, je odgovor negativen. S to idejo sem se sicer spogledoval, tudi nagovarjali so me s strani določenih krogov, a ko sem začutil, kakšne zgodbe so v ozadju in videl, kako stvari potekajo, vključno z diskreditacijami, sem ocenil, da tega ne rabim. Če nič drugega, me že slovenska odbojka dovolj izpopolnjuje, bom pa še naprej iskal luč na CEV in iskreno povedano, morda tudi na FIVB.
Se torej bolj vidite na Svetovni kot Evropski zvezi?
Osebno da. Daleč od tega, da mislim, da me bodo tam zlahka sprejeli, ali da se ne zavedam, da je takšnih, ki bi si to želeli več kot 200, a vendarle se bolj vidim v organih FIVB in njenem ustroju. Če bom ostal del CEV, ne bom posebej vesel niti žalosten, bi bil pa zelo vesel, če bi slovensko odbojko nekoč lahko predstavljal tudi pri FIVB.
Kako dolgo se še vidite na čelu OZS?
Lažjega vprašanja za konec nimate (smeh). Težko komentiram, a se vidim. Imam veliko dela in obveznosti ter malo prostega časa. Velikokrat je težko, saj odbojka zahteva veliko angažiranja in sprejemanja težkih odločitev, a vendarle je to zelo lep del mojega življenja. To me izpolnjuje in dokler bom v sebi čutil to zadovoljstvo in me bodo pripravljeni gledati, se bom z odbojko verjetno še kar ukvarjal.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!