Slovenski odbojkarici na mivki Tjaša Kotnik in Tajda Lovšin, ki sta združili moči pred dvema letoma, sta že v prvi sezoni opozorili nase, v tej pa sta naredili še velik korak naprej. Pred dnevi sta na najmočnejšem turnirju (Elite 16), kar ga premore ta šport, osvojile odlično peto mesto. Gre za izjemen dosežek, veseli pa dejstvo, da imata dekleti še veliko rezerv.

Tjaša Kotnik in Tajda Lovšin do uspeha kariere

Odbojka

6. Nov 2022 0

Odbojka

6. Nov 2022 0

Tjaša Kotnik in Tajda Lovšin sta se srečali povsem po naključju. Decembra 2020 sta se brez treninga podali na skupen turnir v Izrael, nato pa nekaj mesecev kasneje začeli pisati pozitivno zgodbo, ki zdaj na veljavi dobiva iz turnirja v turnir. “Sama sem začela z Nino, nato s Špelo, prišel je tudi trenutek, ko nisem niti več vedela, kaj bi. K sreči sem združila moči s Tjašo in lahko rečemo, da sva do zdaj naredili pozitivno zgodbo,” se začetkov sodelovanja s Tjašo spominja 24-letna Tajda, ki je šest let mlajša od svoje bolj izkušene partnerice.

Kot rečemo, bolj resno sta pljunili v roke lani marca in že v prvi sezoni prišli do nekaj odmevnih rezultatov, rezultatska krivulja pa se je še dodatno dvignila v tej. Po dveh drugih mestih na turnirjih svetovne serije Future sta se pred dnevi na turnirju najboljših dvojic na svetu zavihteli na sijajno peto mesto in prišli do najboljšega slovenskega ženskega dosežka v članski konkurenci. Iz Cape Towna je sledila pot v domovino, kar smo izkoristili in dekleti povabili na klepet.

V Sloveniji smo navajeni, da dekleta v tem športu veliko menjajo svoje partnerke. Tjaša, vi ste dolgo časa igrali s Tjašo Jančar, Tajda, vi pa s sestrično Nino in nato Špelo Morgan. Kdaj ste ve začutile, da ste z združitvijo moči zadele v polno?

Tjaša: Na začetku je imela Tajda zelo malo točk v razvrstitvi na svetovni lestvici, sama sem jih imela nekaj, a ne dovolj, zato sva morali začeli res na začetku, na najnižjem nivoju, nato pa sva zelo hitro napredovali.

Tajda: Na začetku ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo. Kot rečeno, šla sva na turnir, nato pa se je tako poklopilo, da sva skupaj ostali dlje.

Slovenski igralci so v preteklosti vedno kombinirali igranje v dvorani in na mivki. Tajda vi ste bili še v pretekli sezoni članica ekipe Ankarana. Bo zdaj fokus le na mivki, ali so še odprte možnosti, da se vrnete v dvorano?

Tajda: Sama sem vedno šla v dvorano, ker se pozimi ni nič dogajalo. V Sloveniji je sneg, mraz, turnirji na mivki so le v toplejših mesecih. Če bi bilo tako že prej, bi že prej presedlala na mivko, zdaj pa si dejansko lahko privoščimo, da trenirano in igramo praktično celotno leto. Lahko rečem, da bomo zdaj zagotovo ostala le na mivki.

Tjaša: Mene ne glejte, sama ne vidim več drugega kot mivke (smeh).

V preteklosti sem že od več posameznikov slišal, češ veliko bi nas igralo le odbojko na mivki, a neprimerno več denarja je v dvorani. Kako se soočata s financami?

Tjaša: V tej sezoni zelo v redu. Boljši so rezultati, lepše so nagrade. Močnejši so turnirji, višji je denarni sklad, tako da si vsa ta potovanja večinoma krijeva sami. Ne smemo pa pozabiti tudi na najin klub (ŠD Ludus), ki nama na različne načine prav tako zelo pomaga. Ne smemo pozabiti tudi Mestne občine Ljubljana, ki prav tako prispeva zelo veliko.

Tajda: Tjaša je bila sicer pred tem dogovorjena v Šentvidu, sama pa sem del ŠD Ludus že tri leta. Ker sem Primorka, sem tako reševala težavo z lokacijo treningov. Ko imaš to zagotovljeno skozi celotno leto, je velika stvar in je veliko lažje.

V kakšni meri vam pomaga ŠD Ludus?

Tjaša: Poleg igrišč, ki so nama na voljo praktično ves čas, je tukaj še pomoč pri financiranju potovanj in nastanitev …

Tajda: Tudi fitnes prostori … Zelo nam pomagajo.

Je lažje, če veš, da ni treba res vsakega centa dati iz lastnega žepa?

Tjaša: Zagotovo. Prej je bilo tako, kolikor si zaslužil z nagradami, si dal za potovanja. Ali pa si imel sponzorja, a vse skupaj je bilo ravno toliko, da se ti je pokrilo za nekaj turnirjev na leto. Zdaj je drugače, dejansko se lahko udeleživa tudi turnirjev, ki se jih drugače ne bi mogle, četudi bi se nama izplačalo in bi se tam lahko nadejala dobrega rezultata.

Koliko ima Odbojkarska zveza Slovenije (OZS) pri tem. Vam kakorkoli pomaga?

Tajda: OZS nama je pomagala pri financiranju udeležbe evropskega prvenstva. Skratka, ko gre za evropska, svetovna prvenstva in kvalifikacije za olimpijske igre, nama pomagajo, drugače pa se morava znajti skupaj s klubom.

Je to sploh njihova stvar, ali je igranje odbojke na mivki na najrazličnejših turnirjih bolj zaprtega tipa. Kot nekakšen klub recimo v dvoranski odbojki?

Tjaša: To je res, a mislim, da sva edina dvojica med Elite 16, ki nima ves čas podpore nacionalne zveze. Brazilke s sabo vozijo pet trenerjev.

Tajda: Praktično vsi imajo podporo zveze. Dejansko se pred sezono naredi načrt, kam se bo šlo, na katere turnirje, kaj so glavni cilji. Naredi se struktura. Pri nama pa je malce drugače. Same preračunavava, kam se gre, zakaj tja, kaj se lahko zgodi, da se ne vrže denarja skozi okno.

Tjaša: Če lahko še nekaj dodam na to temo. Ker nisva pod okriljem zveze, sva veliko bolj svobodni. Zveza ti določi trenerja, določi turnirje, vsaj tako je drugje. Me sva tukaj veliko bolj neodvisni, kar je tudi plus. Sami določava kdaj in s kom bova trenirale, kdo bo najin trener, …

Ko ste ravno omenili trenerja … Ko sta se odločili, da resneje zagrizeta v ta šport, sta izbrali Tineta Sattlerja. Številke govorijo, da dobro sodelujete.

Tjaša in Tajda: Obe sva se strinjali, da bo ravno on bdel nad nama. Zdaj že dve leti uspešno sodelujemo.

Ali hodi z vama tudi na turnirje?

Tjaša: Ne. Bil je z nama na evropskem prvenstvu in na turnirju v Dohi. Ostale stvari poskušamo pokrpati preko video povezav. Kar se tiče treningov,  pa poskušamo podrobnosti natrenirati v času, ko sva v Sloveniji. Tine ima svojo službo in ostale obveznosti. Vseeno se mi zdi, da zelo dobro sodelujemo. Pred in po tekmah delamo video analize samih tekem.

Trener Tine Sattler o Tjaši in Tajdi:

“Že po nekaj mesecih skupnega dela sem spoznal, da dekleti po potencialu sodita v sam vrh v odbojki na mivki. Pred to sezono, ko smo prvič trdo delali tudi pozimi, smo začeli delati na naši hitri igri. Vedel sem, da bo to ključ do uspeha. Za dekleti je bilo najprej težko, nato pa sta začeli verjeti in ko sta videli, da zadeva prinaša rezultate, se je napredek še pohitril. Če bi mi kdo pred sezono rekel, da bomo tako visoko, da se bomo neposredno uvrstili na glavni turnir Challenge, bi mu rekel, da je to zelo težko, a zdaj smo tu. Česa takega v Sloveniji še nismo imeli, najbolj pa me veseli, da imata dekleti še zelo veliko rezerv. To je signal za vse nas, morda tudi za zvezo in klub, da se se vse sile in sredstva usmeri vanju, saj ocenjujem, da lahko vidno vlogo odigrata tudi na svetovnih prvenstvih in tudi olimpijskih igrah,” je dekleti pohvali tudi trener Tine Sattler. “Prepričan sem, če bi s skupnimi močmi dekletoma nudili še več podpore in jim zagotovile še boljših pogojev, da bi bil napredek še hitrejši. Gre za vročo robo, prepričan sem v to, če ne bi, ne bi bil tukaj.”

Ste pred to sezono delali kaj drugače kot prejšnjo?

Tajda: Po krstnem letu, ki se je končal zelo uspešno, tudi z dvema medaljama na turnirjih Future, smo po analizi videli, kje smo najšibkejši, kje lahko še kaj dodamo in to se tudi vidi po rezultatih in napredku.

Tjaša: Menim, da je bilo to pred sezono nadvse pozitivno, ko smo od februarja do aprila le trenirali. Vsak dan, vse skupaj smo kombinirali tudi s fitensom. Nič nas ni motilo, lahko smo se posvečali taktiki in tehniki. Fokus je bil le na treningih, začeli smo iti tudi v smer hitrejše igre. Najino igro krasijo hitre podaje in hitro smo videli, da vse skupaj prinaša določeno prednost.

Lahko kaj več poveste o tej igri. Do zdaj smo bili mnenja, da se na mivki težko igra hitreje, saj se na mehki podlagi zakoplješ, če si preveč eksploziven.

Tjaša: V tej konkurenci moraš biti drugačen, če želiš imeti rezultat. Težko bi  konkurirali s tradicionalno igro, ki se igra že 30 let. Visoka žoga do neba, nato pa se postavi in poskušaj nekaj narediti. Hitra igra je prihodnost oziroma iskanje načina igre, na katerega nasprotnik ne bi bil pripravljen.

Torej se “maksa” da odigrati tako kot v dvorani. Lahko razložite, kako je to mogoče?

Tjaša: Če delaš dobro v fitnesu, se da.

Tajda: Se trudimo in treniramo, da se kar se da približamo tistemu, kar smo si zadali.

Švedski prikaz hitre igre v odbojki na mivki – revolucionarja v moški konkurenci Ahman in Hellvig, pri dekletih to igro v prilagojeni različici gojita slovenski predstavnici:

Kaj je tisto, kar vama v primerjavi s tistimi res najboljšimi dvojicami sveta najbolj manjka?

Tajda: Težko rečem. Če pogledamo recimo Brazilke. Največja razlika je večji strokovni štab in količina kvalitetnega treninga. Dvakrat na dan imajo treninge, za njimi stoji res celoten ustroj. Mi, ki nimamo takih pogojev, pa se trudimo z njimi korak držati z nekoliko drugačno igro.

Tjaša: Za nas veliko pomeni že to, da lahko tudi pozimi treniramo odbojko na mivki, pred tem v preteklosti niso mogli niti tega. Pogrešamo močnejše trening partnerje, ženskih dvojic tukaj ni. Potem si pomagamo s tekmami s fanti, ali pa treniramo same s trenerjem. Nimamo nasproti dvojice, ki bi naju gnale naprej. Mogoče dvojice, od katere bi se lahko še kaj dodatnega naučile. Najbolj nam manjkajo priprave skupaj z najboljšimi dvojicami.

V preteklosti je bilo kar nekaj slovenskih deklet, ki so dokaj resno trenirala. Kje so danes?

Tjaša: Nimam pojma. Nobenega ne vidimo trenirati, je pa res, da nas veliko ni doma.

Je pogoj za dobro sodelovanje na igrišču, da si v dobrih odnosih tudi zunaj terena?

Tajda: Toliko smo skupaj, vsak dan se vidimo, da bi bilo zares težko sodelovati, če se ne bi razumeli. Kot sva že povedali, povsod potujeva sami, nimava štaba, s katerim bi hodile naokoli. Menim, da se kar dobro razumeva (smeh).

Tjaša: (smeh) Ima Tajda kar prav.

A najbrž kdaj pride tudi do nesoglasij?

Tjaša: Ko pride do tega, bodisi med tekmo bodisi kje drugje, se usedeva in se odkrito pogovoriva. Krasi naju iskrenost in nobene v sebi na zadržuje zamer. Delujeva bolj kot moški, ki se skregajo, nato pa se čez pet minut spet prijatelji.

Tajda: Najbrž bi bilo več možnosti za konflikt, če bi nas bilo več, zdaj pa sva res sami. Za kakšne prepire in držanja težav v sebi niti ni časa.

Tjaša: Sva pa slišali, da obstajajo tudi dvojice, ki se zunaj terena ne razumejo. Spijo v različnih hotelih, vidita se le sami tekmi. Na igrišču je vse tako kot mora biti, zato bi lahko rekli, da se da tudi tako.

Če odštejemo moško reprezentanco, odbojka v Sloveniji medijsko ni kdo ve kako pokrita. Tudi ljudi, ki bi jih to zanimalo, ni toliko kot denimo pri nogometu. Ko je govora v odbojki na mivki, je ta medijska prepoznavnost še toliko manjša. Vaju to moti?

Tjaša: Medijske pozornosti sva veseli, a odbojke ne igrava za to, da bi bili v soju luči, da bi komu ugajali. Imava svoje cilje, trenirava, da jih doseževa. Lepo je, če kdo ve, kaj ti uspeva, a da bi naju to obremenjevalo? Nikakor.

Ko ste že omenjali cilje, kaj imate točno v mislih?

Tajda: Najprej želiva dokončati to sezono, nato pa se naslednje leto uvrstiti na svetovno prvenstvo, leta 2024 pa olimpijske igre.

Kaj je treba storiti, da vama uspe?

Tjaša: Vse je odvisno točk. Trenutno nama res lepo kaže, če bi imele toliko točk kot zdaj, ali še nekaj več, bi bilo dovolj. A moraš biti konstanten, točke se gledajo na treh od zadnjih štirih turnirjev. To pomeni, da imava lahko trenutno super rezultate, a gledalo se bo zadnje štiri turnirje pred svetovnim prvenstvom. Moraš biti zelo konstanten. Ta super rezultat v Cape Townu nama trenutno zagotavlja neposredno uvrstitev na turnirjih Challenge, a kot sem rekla, vse skupaj se lahko hitro spremeni, če imaš recimo tri slabe turnirje.

Dotaknimo se še odličnega petega mesta na turnirju najboljših dvojic v Cape Townu. Gre za vajin najboljši dosežek do zdaj in najboljši dosežek slovenske ženske odbojke na mivki. Ste pričakovale tak rezultat?

Tajda: Če povem iskreno, ni veliko manjkalo, da bi ostale doma. Kolebale smo, če se nama izplača ali ne, Cape Town vendarle ni za vogalom, vsi vemo, kje je Južna Afrika. Potrebuješ tudi vizo, ki jo lahko dobiš le na Dunaju. Na koncu sva se odločile, da greva in na koncu se je sanjsko izšlo.

Tjaša: Veliko kalkulirava glede točk, ob tem pa je za nama res že dolga sezona. Lahko bi ostale doma in trenirale, ali pa odšle na turnir. Če želiš napredovati, se moraš udariti tudi z najboljšimi in lahko rečem, da sva bili na koncu zelo zadovoljni.

V izločilnih bojih ste gladko premagale tudi olimpijsko in svetovno prvakinjo, Nemko Lauro Ludwig. Dejansko ji nista pustili dihati. Koliko vam pomeni ta zmaga?

Tajda: Veliko, a tukaj je treba povedati, da se Laura vrača po porodu in da zagotovo še ni rekla zadnje. Zagotovo bo še dodala v svoji formi.

Tjaša: Za Lauro je bil to prvi turnir po porodu, njen glavni cilj so zagotovo olimpijske igre. Ima tudi novo soigralko iz dvorane Louiso Lippmann. Laura je vrhunska igralka, njeni rezultati nikakor niso slučaj. Midve sva to tekmo odigrala dobro in zasluženo zmagali.

Koliko vama peto mesto pomeni za prihodnost?

Tjaša: Pred sezono si nisva mislili, da je to mogoče. Začeli sva na turnirjih najnižje kakovosti. A na vsakem, ki sva se ga udeležili, sva zaigrali v finalu. Videli sva, da sva v dobri formi, Cape Town pa je le potrditev, da trdo delava. Ko ti uspe, je občutek fenomenalen. Ne glede na to, da turnir zapustiš s porazom.

Vajin pohod sta končali Brazilki Duda in Ana Patricia, aktualni svetovni prvakinji. Če to veš, poraz ne boli toliko?

Tajda: Vseeno boli. Zavedali sva se, da moraš proti njima res pokazati najboljšo igro, nama pa na tisti tekmi ni šlo prav nič od rok.

Tjaša: Pride tekma, ko ti res nič ne uspe. To je bila tista tekma, morali pa bi za presenečenje odigrati tekmo življenja. Veva, kaj zmoreva, zato je bilo po porazu veliko razočaranja.

Ali te najboljše dvojice na koncu z vama spregovorijo kakšno besedo, ali se bolj brigajo zase?

Tjaša: Gre za prijazna dekleta, seveda obstajajo tudi take, ki niso tako. A tako pač je.

Tajda: Zmoti naju dvoličnost. Zunaj igrišča so nekatere povsem sladke in prijazne, med tekmo pa te preklinjajo. Veva, da med tekmo ni prijateljstev, a vseeno je treba biti do vsakega spoštljiv. A pustimo to, tega je hvala bogu malo.

Sezone še ni konec, v začetku naslednjega tedna odhajata v Egipt in morda kasneje tudi v Avstralijo. Gre za Challenge turnir, kaj si želita doseči na zadnjih turnirjih v sezoni?

Tjaša: Za Avstralijo še nisva odločeni, ali se gre ali ne. Gre ponovno za turnir Elite 16, začele bi v kvalifikacijah. Bomo videli, kako bo, zagotovo si želiva od sezono posloviti z najino dobro igro. Kar se tiče Egipta, ciljava na oder za zmagovalce, kar nama do zdaj še ni uspelo na teh turnirjih.

Za konec se dotaknimo še ciljev za prihodnost? Omenili ste svetovno prvenstvo in napad na olimpijske igre …

Tajda: Poleg tega bova skušali opozoriti nase tudi na evropskem prvenstvu. Prav tako je cilj zavihteti na oder za zmagovalce na turnirji Challenge ter seveda olimpijske igre.

Poti je več, kajne?

Tajda: Na olimpijske igre se uvrsti najboljših 17 dvojic po točkah. Lahko se uvrstiš preko celinskih kvalifikacij, organizira pa se še določene kvalifikacijske turnirje. Aja, pa svetovni prvak se na olimpijske igre uvrsti neposredno (smeh).