Nacionalni olimpijski stadion v Pekingu je na 24. zimskih olimpijskih igrah postal prvo prizorišče v zgodovini, ki po poletnih gosti tudi zimske olimpijce. Športni objekt tudi 14 let po izgradnji ostaja arhitekturni biser in eden največjih simbolov moderne Kitajske.

Zlata medalja metalca kladiva Primoža Kozmusa ali pa morda srebrni odličji plavalke Sare Isaković in jadralca Vasilija Žbogarja. Razlogov, zaradi katerih so nam v spominu ostale poletne olimpijske igre leta 2008 v Pekingu, ne manjka. A bržkone je tudi nekaj takih, ki ob omembi kitajske poletne izvedbe tekmovanja pod petimi krogi pomislijo na mogočno športno infrastrukturo, s katero so Kitajci takrat očarali in navdihnili svet. Na piedestalu gradbenih dosežkov se je bohotil nacionalni stadion, ki tudi 14 let po dokončanju velja za gradbeni in arhitekturni biser.

Športni objekt, ki že od daleč pritegne poglede, se za še precej bolj mogočen in zapleten artefakt izkaže od blizu. Na višku skoraj pet let trajajoče izgradnje se je na njem trlo tudi po 7000 delavcev, zaradi domiselnega prepleta jekla in betona pa se ga je že ob zasnovi prijel vzdevek Ptičje gnezdo.

Podobno kot sama podoba stadiona – zamislila so si ga švicarska arhitekta Jacques Herzog in Pierr de Meuron ter eden najvplivnejših oseb v svetu umetnosti, Kitajec Ai Weiwei – so impozantne tudi številke, ki se vrtijo okoli njega. S 333 metri dolžine, 296 metri širine in 68,5 metri višine se objekt v središču kitajske prestolnice razprostira prek 256.000 kvadratnih metrov površine. Za izgradnjo 110.000-tonske zgradba so tedaj porabili rekordnih 41.875 ton jekla, v svoje okrilje pa lahko ob dodatni namestitvi montažnih tribun sprejme do 91.000 gledalcev.

Nepozaben kraj za jamajško strelo

“Ptičje gnezdo je kraj, kjer se je zame vse spremenilo,” se spominja eden najboljših atletov vseh časov Usain Bolt. Jamajški sprinter je na tartanu pekinškega stadiona podrl dva svetovna rekorda in osvojila prav toliko olimpijskih odličij najžlahtnejšega leska. S tem v športne anale z zlatimi črkami ni vpisal le svojega imena, temveč tudi ime več kot 300 milijonov evrov dragega objekta.

Poleg olimpijskih bojev, na katerih se je proslavil tudi že omenjeni Primož Kozmus, je stadion prav tako gostil slavnostno otvoritev in sklepno prireditev. Po zaključku iger pa so med drugim na njem finale italijanskega nogometnega superpokala (2009) odigrali nogometaši Interja in Lazia (1:2), prav tako pa sta se tam odvila svetovno prvenstvo v atletiki (2015) in finale svetovnega prvenstva v računalniških igrah (2018).

Občasno sicer na njem potekajo tudi koncerti, predvsem domačih in korejskih pop zvezdnikov. Zanimivo, prvega je s svojimi prijatelji uprizoril kar filmski igralec in mojster borilnih veščin Jackie Chan.

Utrujen, izpraznjen, umazan

Kljub naštetim poskusom pa stadion po zaključku olimpijskih iger ni nikoli resneje zaživel. Le štiri leta po športnem velespektaklu so mediji o Ptičjem gnezdu poročali kot o “utrujenem in izpraznjenem objektu”, ki je kvečjemu zanimiv za domače turiste. Vseeno pa bi Kitajcem težko očitali, da se niso trudili. Na njem so zgradili začasno smučarsko progo, leta 2010 pa prizorišče spremenili celo v zimsko deželo. Prav tako je gostil muzej voščenih lutk, kjer so glavno atrakcijo predstavljali predsedniki Mednarodnega olimpijska komiteja.

“Zanimivo se mi zdi, da se stadiona ne uporablja za čisto nič koristnega. Okoli njega je vedno potekajo gradbena dela, vse skupaj pa je kar nekoliko umazano,” je pred nekaj leti za ameriško radijsko postajo NPR dejala nemška turistka Henne Zelle.

A novo priložnost, da zasije v polnem sijaju, stadion dobiva ta mesec. Z vnovičnim prihodom športnikov v Peking je največji športni objekt 24. zimskih olimpijskih iger postal sploh prvo prizorišče v zgodovini, ki bo gostil tako poletne kot zimske olimpijce. In čeprav tokrat na njem ne bo športnih tekmovanj, pa mu je zato znova pripadla čast odprtja in zaključka tekmovanja 4. oziroma 20. februarja.