Kdo je Petra Majdič in kaj vse je dosegla v smučarskem teku, ni treba posebej razlagati. V tem olimpijskem obdobju se radi spominjamo predvsem neverjetne borbe, ko je v Vancouvru pred dvanajstimi leti navkljub zlomljenim rebrom in pnevmotoraksu pritekla do bronaste kolajne v sprintu. Kako se spominja tistega (ne)srečnega dne, s kakšnimi izzivi se kot športna upokojenka srečuje na poslovnem področju in zakaj bi igre v Pekingu raje prestavila za leto dni, je razkrila v intervjuju za Sportklub.

Spremenjena Tina Maze: To ni več moj svet

Alpsko smučanje

1. Feb 2022 28

Alpsko smučanje

1. Feb 2022 28

Slovenski trenutek resnice

Kitajski zid

28. Jan 2022 7

Kitajski zid

28. Jan 2022 7

Najuspešnejša slovenska smučarska tekačica vseh časov se je po koncu profesionalnega športa pred slabimi enajstimi leti resno lotila druge kariere. Ustanovila je lastno podjetje, ki pa je, kakopak, povezano s smučarskim tekom. Preizkuša se tudi v materinski vlogi, o kateri pa je v medijih že ves čas – upravičeno – zadržana. Čeprav je bila pred olimpijskimi igrami, ki jih bo drugič zapored spremljala od doma, zasedena še bolj kot v “običajnih časih”, si je vzela 20 minut tudi za Sportklubov intervju. In s svojo neposrednostjo in odločnostjo znova ni razočarala.

Petra, kako je te dni pred olimpijskimi igrami (pogovor smo opravili v sredo, op. p.), verjetno ste kar zaposleni? Kaj vam vzame največ časa?

Ja, če začnem kar pri medijih, je dejstvo, da se pred velikimi tekmovanji, sploh zimskimi, zgodi velik odziv. Tako pišoči kot radijski in televizijski mediji me prosijo za intervjuje in gostovanja. Zaradi vseh obveznosti, ki jih imam, se tega zelo malo udeležujem, saj še vedno želim zaščititi družino. Popoldnevi so še naprej namenjeni hčerkama oziroma družini.

Pisarno za svoje podjetje imam doma, imam jo tudi na sedežu firme. Ko otroci spijo, se usedem in delam. Imam športno trgovino, tudi na spletu. Ukvarjam se z distribucijo različnih znamk športne opreme, ki je povezana s tekom na smučeh in nordijsko hojo. Prek mojih sodelavcev imamo na voljo tudi tečaje smučarskega teka in nordijske hoje. Veliko časa pa mi pobere tudi sestavni del našega posla: team building dogodki.

Zraven so še številni projekti, selitev poslovnih prostorov, ves čas na terenu iščemo tudi priložnosti, kako dodatno promovirati smučarski tek. Ni pa to v tem obdobju nič drugače kot v minulih letih. Ko imaš enkrat svoje podjetje in zaposlene, je boj na več frontah. Boriš se za vsak posel, ki ga lahko pridobiš.

Je pa to nekaj, kar rada počnem, zato mi ni težko. Še iz športnih časov sem malo deloholika, zato rada delam. Imam pa tudi fenomenalno ekipo, zato je res fino.

Omenjali ste tudi čas z družino. Kako ga preživite, vas vleče v naravo?

Ja, hčerki sta zdaj že dovolj stari, da dovolj dobro tečeta na smučeh. Ko se pojavi priložnost, gremo na sneg. To ne pomeni, da cele konce tedna preživimo zunaj, saj sama za vikende velikokrat delam, partnerja pa v povprečju tri tedne na mesec ni doma. Drži, da skupni čas preživljamo kar se da športno, a otrok ne silim v neprestano “športanje”. Želim pa, da sta aktivni.

V Peking ne gre, a si niti ne želi

Pred vrati je vrhunec sezone v zimskih športih, tokrat so razmere res nekaj posebnega. Kako na to gledate kot nekdanja športnica?

Zagotovo te razmere niso prijetne za nobenega od športnikov tam, kaj šele za tiste, ki so zaradi koronavirusa morali ostati doma. Moram poudariti, da meni kot zunanji opazovalki in nekdanji športnici te razmere niso všeč. Če bi imela možnost odločati, bi se trudila, da se te olimpijske igre prestavi vsaj za eno leto. Na ta način bi bili pogoji in možnosti tekmovanja bolj enakovredni.

Normalno je tudi, da reprezentance na teh prizoriščih leto prej opravijo vsaj eno preizkušnjo. To bi bilo zelo pomembno. Če pogledamo, recimo, tek na smučeh, kjer so smuči izjemnega pomena. Pred serviserji manj številčnih ekip je zelo težka naloga, saj se borijo s časom in nepoznanim okoljem. Večja kot je ta ekipa, lažje in hitreje to naredijo. Pomembno bi bilo tudi za tekmovalce, da bi se lahko pripravili na mraz in pogoje, ki bi jih tako spoznali in doživeli leto prej. Te igre bodo lahko spektakularne, a kot nekdanja tekmovalka bi si želela bolj enakopravnih pogojev.

V Peking ne greste. Po koliko časa boste OI spremljali od doma?

Tudi v Pjongčang nisem šla. Na prizorišču sem bila nazadnje v Sočiju, ko sem bila vodja odprave. Ampak nimam nobenih obžalovanj. Vsako leto, ko sem bolj odsotna od tekmovalnega športa, manj entuziastično in manj s pričakovanji spremljam vse skupaj.

Osredotočena sem na druge stvari, zato mi vse skupaj pogosto uide iz mojega vidnega polja. Tekme v Pekingu bodo sedem ur pred našim časom, doma pa zelo redko gledam televizijo. Slovenske nastope, sploh tiste v boju za medalje, in tek na smučeh bom gledala v živo, ostalo pa z zamikom.

Pa bi si želeli na Kitajsko, kljub ostrim ukrepom zaradi koronavirusa?

Ne, sploh ne. V tej smeri nikakor ne razmišljam, saj imam doma dve majhni punčki. Bilo bi preveč odrekanja, če bi želela na daljše potovanje. Ker ne razmišljam o tem, sploh nimam občutkov v smislu: ‘Me vleče tja?’. Iskreno, me ne (smeh).

Vem, kako je bilo v Sočiju. Ta olimpijska atmosfera je vse bolj zamegljena, olimpijskega duha je vse manj. Tudi vsi najboljši športniki ne bivajo več vsi v eni vasi. Vse skupaj se malo izgublja. Je pa tu velika medijska podpora, ki naredi igre izjemno velik dogodek.

Ne bi zdržala še dodatnih štirih let

Ko se pogovarjava o olimpijskih igrah, ne moreva mimo sprinta v Vancouvru in vaše bronaste kolajne. Se v tem predolimpijskem obdobju pogosto spomnite na to?

Ja, mediji me opozarjate na to. In mimoidoči, ki jih srečam. Pa ni pomembno, ali je to na tekaških smučeh ali v nakupovalnem centru. Vedno je tema pogovora Vancouver. Tega je še vedno zelo veliko. V ožjem krogu ljudi, s katerimi sem dnevno v stiku, pa je Vancouver že zdavnaj drugje. Moj fokus je na dnevnih opravilih, sestankih, otrocih, tako da je to že zelo oddaljeno. Je pa še vedno zelo zelo lep spomin.

Takrat ste šli v Kanado odločeni, da so to vaše zadnje igre. Po Salt Lake Cityju in Torinu zadnje za vrhunsko uvrstitev, za kolajno.

Ja, to je dejstvo. Ena krat ena, tega sem se zavedala zaradi starosti. Sicer sem dokazala, ko sem se po poškodbi kljub trem mesecem manj treninga vrnila enako močna, da bi lahko nadaljevala. Ampak moja psiha ni zdržala misli na to, da bi se mogla še nadaljnja štiri leta enako odrekati, kot sem se takrat. Tega ne bi več prenesla.

Zraven je bilo še tveganje. Tveganje v pomenu besede, ali bi mi na naslednjih igrah profil proge ustrezal ali ne, ali bi mi sneg ustrezal ali ne. V enem snegu ti gre bolje kot v drugem, pa to ni povezano s količino treninga, ampak s tvojo fizično konstitucijo. Smuči, dnevna forma, brez poškodb štiri leta, brez bolezni tik pred zdajci … Enostavno je preveč “če-jev”, štiri leta so bila predaleč. Rekla sem si, da nimam več te energije, ne zmorem, zato zdaj ali nikoli.

Pa vas je to zavedanje, da je to zadnja priložnost za kolajno, na dan padca še dodatno gnalo naprej? Je to pomagalo, da ste šli čez sebe?

“Igre bodo posebne, a veselili se bodo najboljši”

Kitajski zid

1. Feb 2022 4

Kitajski zid

1. Feb 2022 4

Srebrna ribica svetuje: To je vaša priložnost

Kitajski zid

2. Feb 2022 3

Kitajski zid

2. Feb 2022 3

Ne, v bistvu ne. Nisem se sploh popolnoma zavedala, kaj točno se dogaja. Čutila sem močno bolečino. Jasno mi je bilo, da je to zadnja priložnost za kolajno v sprintu. Nisem pa vedela, da sem tako hudo poškodovana. Razmišljala sem, da imam do 30-kilometrske tekme čez deset dni dovolj časa, da se sestavim in bo tam priložnost za medaljo.

Šlo je iz minute v minuto, iz boja v boj, iz kroga v krog. O medalji sploh nisem razmišljala. Vedela sem, da sem v življenjski formi in vrhunsko pripravljena, nikomur pa ni bilo jasno, če mi bo uspelo. Razmišljanja ‘Ja, uspelo mi bo, to je to,’ takrat ni bilo.

Videospomin na bron iz OI 2010:

Po vrnitvi ste tekmovali še eno leto, nato pa ste poslovili od profesionalnega teka. Se še kdaj ozrete nazaj? Bi kaj spremenili?

Ne. Postala sem starejša in modrejša, manj zaletava. Ne bi mogla veliko spremeniti. Kje naj bi dobila milijonske vsote za boljši servis smuči? Kje naj bi dobila konkurenčnost tekmovalk v Sloveniji, ki bi mi bile enakovredne, če tega ni v vsaki generaciji? Seveda so bile stvari, ko sem razmišljala v smislu ‘kaj bi bilo, če bi bilo’. Kaj, če bi bila rojena na Norveškem, v Skandinaviji. A ko si malo starejši, na to pozabiš in si rečeš, da je v redu.

Nekdanji športniki in športnice se pogosto znajdejo v trenerskih vlogah. So vas vabili, da bi kdaj vodili tekmovalno ekipo ali pa bili zraven v kakšni drugi vlogi?

Ja, tega je bilo precej. Vedno sem odgovorila, da sem spoznala dva fantastična trenerja, ki ju nikoli ne bi uspela preseči. Rekla sem si, da če ne bi mogla doseči niti približka njune kakovosti, nima smisla, da sploh poskušam. Nisem imela niti energije niti znanja, pri 31 letih bi bilo za vse to kar pozno. Kot tekmovalka sem bila sicer zelo vključena v trenažni proces, ampak drugače je trenirati sebe kot druge. Ni enako sebe ali nekoga drugega skozi svoje oči in odzive telesa popeljati do rezultatov.

Torej ste hitro dali vedeti, da vas to ne zanima in teh ponudb zdaj ni več?

Tako je.

Zasebno življenje ne spada v javnost

Kako pa se znajdete v materinski vlogi, malce ste že omenjali to. To je povsem drug svet kot šport.

Drži. Ampak to je tematika, ki je javnosti ne razkrivam in je tudi tokrat ne bom. Moje zasebno je moje zasebno življenje. Otroci imajo že tako ali tako “doto” znanih staršev in to je dovolj.

To je opaziti tudi na vaših družabnih omrežjih, kjer objav iz družinskega življenja nimate. Ste pa pred dnevi ste facebooku objavili fotografijo z nekdanjo tekmico Justino Kowalczyk. Kje sta se srečali? O čem je tekla beseda?

Na Bledu, vsaka s svojo družino. To je bilo res srečanje med mamo in mamo (smeh). Obujali sva spomine, predvsem pa sva se pogovarjali o obdobju po karieri. Malce pa tudi o tem, kaj se trenutno dogaja in kako.

Tudi o igrah v Pekingu?

Zelo malo. Obe imava podobno mnenje, to je za nama. Nobene ne vleče tja, saj veva, kakšne igre so. Če si športnik, imaš cilj na tekmi. Če pa si spremljevalec ali funkcionar, si tam v postranski vlogi. Niti ona niti jaz nimava te ambicije, sploh ker sva obe mami.

Pa če vseeno poskusimo. V kakšnem odnosu sta z Ivanom Hudačem, nekdanjim trenerjem? V slovenski javnosti je zelo dober in znan primer med Tino Maze in Andreo Massijem. Kako se je spremenila komunikacija med športnikom-trenerjem in zdaj partnerjema?

Dober poskus, ki pa ne bo uspel.

V Pekingu bodo igre presenečenj

Za konec pa le še pričakovanja od slovenske reprezentance v Pekingu, sploh od tekaškega dela?

Močno upam, da jim bo ustrezala tako proga kot ta ekstremni mraz, čeprav to drugo jim verjetno ne bo. A kolikor vem, ima Anamarija Lampič raje mraz kot vročino. Proga bo neznanka, sploh za servis. Če bodo serviserji uspeli pripraviti odlične smuči, ima vedno možnosti. Je pa tako ali tako nad vsemi vprašanje, koliko jih bo sploh na startu z negativnim testom. Za oba sprinta računamo, da bo priložnost za medaljo.

Ampak si res ne upam ničesar napovedati. Že v normalnih časih so bile igre za napovedi loterija, to zdaj pa je jackpot.

Torej ne bi mogli napovedati niti števila medalj za Slovenijo?

Ne, res ne. Če se mi je včasih še svitalo in sem upala dati napovedi vsaj pri številkah, je zdaj to res nemogoče. Zna pa se res zgoditi, da bodo to igre presenečenj. Upamo pa vsi, da bo slovenskih kolajn čim več.