Foto: Uroš Skaza

Aleš Pajovič, drugi najboljši strelec v zgodovini slovenske rokometne reprezentance, se je po igralski karieri povsem nenačrtno podal v trenerske vode. Pred upokojitvijo se je preselil v Gradec, kjer se je ustalil z družino, uspehi v vlogi trenerja pa so ga popeljali do selektorskega mesta Avstrije.

Prav v vlogi avstrijskega selektorja je januarja letos navdušil evropsko rokometno javnost. Avstrija je v Nemčiji poskrbela za kar nekaj senzacij. V drugi del turnirja je napredovala iz izredno zahtevne skupine, domov pa poslala celo velesilo Španijo. “Ko se odpravljaš na turnir in veš, da te čaka skupina z Romunijo, Hrvaško in Španijo, ne pričakuješ napredovanja. Ampak že po indivudalnih pogovorih z igralci sem čutil, da želijo na prvenstvu doseči nekaj velikega,” se priprav na evropsko prvenstvo spominja Pajovič.

Avstrija si je s končnim osmim mestom zagotovila nastop v kvalifikacijah za olimpijske igre, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo pa dobila nekoliko lažjega tekmeca kot v prejšnjem ciklusu. Pajovičevi izbranci bodo morali za nastop na naslednjem svetovnem prvenstvu izločiti Gruzijo. “Zagotovili smo si kvalifikacije za olimpijske igre, kar je za Avstrijo zgodovinski uspeh. Ob tem smo dobili še lažjega nasprotnika v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Če bomo igrali svojo igro, lahko Gruzija pade.”

V svoji igralski karieri je danes 45-letni Pajovič odigral veliko pomembnih tekem ter osvojil številne lovorike. Že kot najstnik je okusil vzdušje na nekoč izredno vročih derbijih Celja in Zagreba ter Slovenije in Hrvaške. Te izkušnje so poskrbele, da je danes tudi ob najbolj divjih končnicah tekem povsem miren. “Tudi mirnost, ki jo imam ob robu igrišča, sem pridobil v času igranja. Spomnim se, da sem že kot 17-letnik igral derbije z Zagrebom pred zares ogromno navijači. In to mi je dalo mirnost.”

Kariera Aleša Pajoviča:

Klubi v igralski karieri: Celje Pivovarna Laško, BM Ciudad Real, THW Kiel, SC Magdeburg, TuS N-Lübbecke, HSG Graz.

Reprezentanca Slovenije: 181 tekem in 697 zadetkov.

Trenerska kariera: HSG Graz in reprezentanca Avstrije.

Ob našem obisku Gradca smo se z drugim najboljšim strelcem v zgodovini Slovenije največ pogovarjali o nedavnem evropskem prvenstvu in o trenutnem stanju rokometa v Avstriji in v Sloveniji, ob tem pa smo obujali spomine na njegovo igralsko kariero in na začetek trenerske, v kateri je spisal že lepo število uspešnih zgodb. V izredno zanimivem pogovoru nam je potrdil, da si nekoč želi voditi slovensko reprezentanco, a hkrati poudaril, da trenutni selektor Uroš Zorman s svojim štabom opravlja odlično delo.

Veliki intervju s selektorjem Avstrije Alešem Pajovičem

Kako bi ocenili nedavno evropsko prvenstvo v Nemčiji?

Smo več kot zadovoljni. V Avstriji smo poskrbeli za pravo rokometno evforijo, ki je nihče ni pričakoval. Naše tekme običajno prenaša ORF Sport, prenose pa si v povprečju ogleda med 40 in 50 tisoč gledalcev. Po zmagi nad Hrvaško, ko je postalo jasno, da se borimo za preboj v drugi del turnirja, so tekme prenašali na ORF 1. Tekmo z Nemčijo je na koncu spremljalo kar 720 tisoč gledalcev. Po statistiki je vsak osmi Avstrijec gledal to tekmo. Moram priznati, da se po povratku s prvenstva to pozna, saj te ljudje na cesti prepoznajo. To velja predvsem za tiste, ki pred tem niso spremljali rokometa.

Ocena je zares pozitivna. Skupina v prvem delu je bila zelo težka. Pred žrebom si iz tretjega bobna zagotovo nismo želeli Hrvaške, a se je usoda poigrala z nami. Ko se odpravljaš na turnir in veš, da te čaka skupina z Romunijo, Hrvaško in Španijo, ne pričakuješ napredovanja. Ampak že po indivudalnih pogovorih z igralci sem čutil, da želijo na prvenstvu doseči nekaj velikega. Želeli so se dokazati. Vsi so bili motivirani, želeli so napredovati. Prvo tekmo z Romunijo smo odigrali vrhunsko, nato je sledil remi s Hrvaško, ki je bil za nas zmaga. Tudi zame je bil ta rezultat zaradi rivalstva Slovenije in Hrvaške nekaj posebnega. Proti Španiji, ki je prava velesila, a tokrat ni bila v vrhunski formi, smo šli na vse ali nič in bili za to nagrajeni. Nato se je pričela evforija, igralci so začeli verjeti, da lahko igrajo proti vsakemu nasprotniku.

Kako so igralci čutili evforijo, prvenstvo se je igralo v sosednji Nemčiji?

Na začetku smo bili osredotočeni le na svoje delo. Treningi, analize in tekme. Fantje jasno ves čas uporabljajo družbena omrežja. Po mojem mnenju, sem član ‘stare šole’, so preveč vpeti v to, a preko tega so začutili evforijo. Lahko vam povem, da sem po tekmi s Hrvaško vklopil telefon in prejel več kot 200 sporočil. Vse to se je nadaljevalo do konca turnirja, presenečen pa sem bil tudi nad tem, da nas je spremljalo veliko Slovencev. Val nas je ponesel, po zmagi nad Madžarsko se je odpirala celo pot do polfinala, remizirali smo tudi proti Nemčiji, kar je sanjsko. Spisali smo res lepo zgodbo in dosegli maksimum. Veliko zaslug za rezultate ima ob vseh igralcih tudi vratar Constantin Möstl, ki se mu je zares odprlo. Upam, da bo za predstavo nagrajen z dobrim prestopom v tujino. Dobil je že nekaj ponudb. Obramba je delovala. Bilo je veliko pozitivnih stvari, najbolj pa sem bil presenečen nad povezanostjo celotne reprezentance.

Avstrija Pajovič — Avstrijsko rokometno reprezentanco je na evropskem prvenstvu v Nemčiji krasilo izredna povezanost. Foto: Profimedia

Katera tekma Avstrije vas je najbolj navdušila? Kateri razplet najbolj obžalujete?

Najbolj me je zadovoljil remi s Hrvaško in potem še obračun s Španijo, ko smo s fanatično borbo Špance poslali domov. Za naprej sem fantom rekel, da igramo brez pritiska, saj nihče ni pričakoval, da lahko mešamo štrene najboljšim. Žal mi je izgubljene točke proti Nemčiji. Tekmo sem si ogledal v posnetku, res smo že vodili za štiri gole, zadeli tri vratnice, ob tem je Juri Knorr v enem napadu odigral Neymarja in padel brez kontakta. Sodniki so mu nasedli in nam vzeli žogo. Če bi se nam te stvari poklopile, bi lahko Nemčijo premagali, potem pa bi zares imeli odprto pot do polfinala. Ampak ničesar ne obžalujemo. Zagotovili smo si kvalifikacije za olimpijske igre, kar je za Avstrijo zgodovinski uspeh. Ob tem smo dobili še lažjega nasprotnika v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Če bomo igrali svojo igro, lahko Gruzija pade.

Kako ste gledali na sodnike na evropskem prvenstvu?

Z njimi se ne obremenjujem. Dobil sem veliko sporočil, da so nas oškodovali. S sodniki se skušam čim manj obremenjevati. Vedno so delali in vedno bodo delali napake. Včasih so nekatere stvari nerazumljive, a nato že čez nekaj minut sledi podobna situacija na nasprotni strani igrišča. Res se s sodniki ne ukvarjam, to prepovedujem tudi igralcem. Rokomet je zelo dinamičen, hiter. Igra se šest na šest, pravico pa delita le dva sodnika. Pri košarki je na igrišču manj igralcev, pa so sodniki trije. Sodnikom ni enostavno, tudi nekatera pravila niso dovolj dobro dorečena.

Kako gledate na uporabo VAR-a?

Pred prvenstvom smo dobili navodila, da sodnikom ne smemo sugerirati, kdaj naj pogledajo posnetek in morda spremenijo svojo odločitev. Ker bi bili vedno v nevarnosti, da dobim dvominutno kazen, smo to upoštevali. Kar se tiče strela Francoza proti Švedski pa bi rekel, da se v takšnih trenutkih enostavno mora pogledati posnetek. Na tak način bi sodnika takoj videla, da se je stojna noga premaknila in da gol ni regularen. Ampak tako so se odločili, ko se kolesje zavrti naprej, pa stvari nima smisla spreminjati. Švedski se je nato hvala bogu izšlo na tekmi za tretje mesto.

rokomet slovenija slavje — “Mislim, da je tekma za peto mesto res lep uspeh za Slovenijo,” po prvenstvu razmišlja Aleš Pajovič Foto: Guliverimage

Kako ste spremljali pot slovenske reprezentance, ki je bila močno oslabljena in osvojila visoko šesto mesto?

Močno oslabljena? Kaj lahko potem rečem jaz (smeh)? Z Urošem Zormanom in z Luko Žvižejem smo bili veliko v kontaktu. Fantje so že na pripravah kazali dobre igre. Vedel sem, da so kvalitetni. Mislim, da je tekma za peto mesto res lep uspeh za Slovenijo. Reprezentanca je imela nekaj vzponov in padcev, igralci pa so držali skupaj, kar je bilo lepo videti. Potencial so potrdili tudi ob zmagi nad Dansko. Na turnirju sicer na uspeh vpliva ogromno stvari, od sodnikov, žreba… Z uvrstitvijo so dobili lažjo skupino v kvalifikacijah za olimpijske igre, kamor bi se morali uvrstiti.

Se lahko tja uvrsti tudi Avstrija?

Na zvezi smo vsi realni. Veseli smo, da imamo prvič to možnost. Fantje so poleteli, a jih skušamo ohraniti trdno na tleh. Če ohranimo to evforijo in če bomo v dobri formi, se lahko zgodi prav vse.

Aleš Pajovič o kontaktih s slovenskim strokovnim štabom.

V kakšnem stanju je avstrijski klubski rokomet?

Menim, da ni v dobrem stanju. Lani je zaradi finančnih težav propadel West Wien, ki trenutno igra v drugi ligi. V tem klubu je igralo sedem reprezentantov. West Wien je zelo dobro delal z mladimi, tako da je potem v prvi ligi igral samo z domačimi igralci. Večina klubov na položajih srednjega in desnega zunanjega računa na tujce in to se potem pozna v reprezentanci. V mlajših selekcijah je sicer veliko potenciala, a igralci v klubih ne dobijo priložnosti. V Avstriji so v rokometu, to vas bo morda presenetilo, težave tudi finančne narave. Gospodarstvo je sicer odlično urejeno, s službami ni težav, v rokometu pa situacija ni rožnata. V večini so klubi amaterski. Kar me žalosti, je tudi to, da ima Hard višji proračun kot Celje, a letos ni igral v Evropi. Vse na zvezi motiviram, da bi se več vlagalo v trenerski kader in v delo z mladimi. V Avstriji težavo predstavlja še popularnost rokometa. Pri mladih je težko najti nekoga, ki razmišlja o profesionalni karieri v rokometu.

Kako ste se z družino privadili na življenje v Gradcu, so vaši dolgoročni načrti vezani na to okolje?

Zelo vesel sem, ker sem že osem let v Gradcu. Gre za zelo lepo mesto, v bližini je ogromno narave. Obožujem gorsko kolesarstvo, zato smo s prijatelji ves čas na okoliških hribih. Tudi z družino smo veliko v gorah. Leta 2015 sem tu začel kot igralec, nato sem bil tako igralec kot trener, kasneje smo se prebili v prvo ligo in prvič zaigrali v četrtfinalu. To je bil izjemen uspeh in razlog za klic avstrijske zveze. Četrto leto sem selektor in mislim, da je reprezentanca zelo napredovala. V prihodnosti si zagotovo želim voditi kakšen dober klub v Nemčiji, ampak trenutno sem osredotočen le na svoje delo v Avstriji. Pogodba na reprezentanco me veže še leto in pol.

Kaj pa vaš morebiten povratek v Slovenijo?

Ko je bilo mesto selektorja Slovenije prosto, smo bili v kontaktu z vodilnimi ljudmi na zvezi. Imeli smo sestanek, na katerem sem predstavil svojo vizijo. Voditi svojo državo je nekaj posebnega, tega si v prihodnosti želim. Uroš trenutno dela zelo dobro, uspehi so, Slovenija napreduje. Trenutno je na tem področju vse mirno, ampak želja je prisotna. Sem še mlad trener, pred mano je še veliko izzivov.

rokomet slovenija uroš zorman — “Uroš trenutno dela zelo dobro, uspehi so, Slovenija napreduje. Trenutno je na tem področju vse mirno, ampak želja je prisotna. Sem še mlad trener, pred mano je še veliko izzivov,” o selektorskem mestu Slovenije med drugim v intervuju razlaga Aleš Pajovič. Foto: Guliverimage

Ste bili ob imenovanju Uroša Zormana razočarani, ker na zvezi niso izbrali vas?

Po eni strani mi je celo odleglo. Če bi bil izbran, bi me čakali težki pogovori z avstrijsko zvezo in družino. Zaenkrat sem v Avstriji zares zadovoljen.

Ste drugače redno v kontaktih z ljudmi iz slovenskega rokometa? Kako gledate na to, da je Jure Natek postal generalni sekretar Rokometne zveze Slovenije?

Z Juretom sva nekoč igrala skupaj pri Magderburgu, tudi s prejšnjim in zdajšnjim predsednikom zveze sem v dobrih odnosih. Veliko sem v kontaktih tudi z Markom Šibilo. Ohranjamo dobre odnose. Upam, da bo Uroš čim dlje dobro delal, saj bom imel posledično več miru v Avstriji (smeh).

Zelo mi je všeč, da ima Natek tako pomembno vlogo na zvezi. Je nekdanji vrhunski igralec in reprezentant, ve, kako se stvarem streže. V Sloveniji se z mladimi dela dobro, pomembno je sodelovanje klubov z zvezo, saj je to prihodnost rokometa. Vse se prične pri delu z otroki. To mora biti vedno glavno vodilo.

Se v Avstriji pri rokometu ozirajo na Slovenijo, skušajo od nas karkoli skopirati?

Večkrat smo na avstrijski zvezi govorili o tem, kako se dela na Hrvaškem in v Sloveniji. Jaz sem jim lažje predstavil slovensko zgodbo, Marko Šibila mi je namreč lahko razkril, kako se z mlajšimi reprezentančnimi selekcijami dela v Sloveniji. Skušamo slediti Sloveniji, veliko sodelujemo, kar potrjujejo tudi vse pripravljalne tekme najrazličnejših selekcij.

Kaj pa primerjava avstrijskih klubov s slovenskimi, bi bili najmočnejši avstrijski klubi konkurenčni najmočnejšim slovenskim klubom?

Celje, Trimo in Velenje so boljši kot najboljši avstrijski klubi. V avstrijski ligi, kjer bi moral Hard že zaradi proračuna izstopati, bo letos zelo napeto, saj Hardu ne gre po načrtih. Imamo nekaj zanimivih klubov, prave konstantnosti pa ni. Če povlečem vzporednice med ligama, mislim, da bi se najboljši trije avstrijski klubi v ligi NLB borili za uvsrtitve med 4. in 7. mestom. To je moje mnenje.

rokomet aleš pajovič rk celje — Aleš Pajovič je za Celje igral v dveh obdobjih. Pred časom je bil v kombinacijah tudi za trenersko mesto pri največjem slovenskem klubu. Foto: Aleš Fevžer

Če bi se pojavila možnost za vodenje Celja, ki bi bilo konkurenčno v ligi prvakov, ali reprezentance Slovenije. Kaj bi vas bolj mikalo?

Vsekakor bi raje bil selektor. Tudi s Celjani smo bili v pogovorih, ko so iskali trenerja. Celje je specifična sredina, tam ni enostavno biti trener. Pričakovanja so visoka. Glede na proračun in mlad kader menim, da so v Evropi nekonkurenčni. Klub bi moral iti bolj v smeri nekdanje košarkarske Olimpije, ko je Zmago Sagadin ustvarjal igralce za tujino. Pričakovati rezultate proti klubom z 10-krat večjim proračunom je utopično. Selektorski posel mi je trenutno bolj všeč tudi zaradi samih obveznosti, saj lahko več časa preživim z družino.

Je pa za Slovenijo mesto elitni ligi prvakov vseeno zelo pomembno. Ali pač?

Seveda je. Ampak vprašanje pa vseeno, če ne bi bilo bolje igrati v evropski ligi in se tam boriti za naslov. Tudi Füchse Berlin je igral v tem tekmovanju in ga osvojil. Tudi o tem bi veljalo razmisliti. Vem, da je liga prvakov nekaj posebnega, a če si po devetih tekmah pri devetih porazih, dvomim, da to prinese karkoli dobrega. Z vidika trenerja na vse to gledam drugače. Fantje proti največjim klubom ne smejo čutiti pritiska, igrati morajo sproščeno in uživati v izkušnji. Ne razumem, zakaj so igralci razočarani po porazih s Kielom in Parizom. To so enotavno premočne ekipe.

Kakšni so spomini na začetek trenerske poti? Ste od nekdaj razmišljali, da po igralski karieri postanete trener?

To me je povsem presenetilo. Praktično je ta ideja padla iz neba. Igral sem v Gradcu in niti nisem razmišljal o tej možnosti. Nato pa mi je po polovici sezone predsednik kluba rekel, če bi lahko prevzel še trenersko vlogo. Najprej mi to ni dišalo, a sem na koncu ponudbo sprejel. Hitro mi je postalo zanimivo, iz dneva v dan sem bil bolj motiviran. Najprej sem želel klub iz druge lige popeljati v prvo, nato so prišli drugi izzivi.

“Največ sem se naučil v Španiji od Talanta Dujšebajeva in Raula Gonzaleza.”

Črpal sem iz svoje igralske kariere in to skušal prenašati na fante. Tak pristop je deloval, zato sem postal še bolj motiviran. Med kariero o teh izkušnjah in pridobljenem znanju nisem veliko razmišljal, ko sem postal trener, pa sem videl, da se je tekom vseh let nabralo ogromno stvari. Tudi mirnost, ki jo imam ob robu igrišča, sem pridobil v času igranja. Spomnim se, da sem že kot 17-letnik igral derbije z Zagrebom pred zares ogromno navijači. In to mi je dalo mirnost.

Kdo je vaš trenerski idol?

Moj slog igre spominja na slog Talanta Dujšebajeva in Raula Gonzaleza, ampak nisem trmast trener, ki ves čas vztraja pri svojih idejah. Vedno razmišljam o tem, kako izboljšati ekipo in se prilagajam lastnostim igralcev. Brez težav zavijem s poti, saj se je tudi rokomet v zadnjih 20 letih močno spremenil.

Uroš Šerbec na zgodovinski tekmi Hrvaške in Slovenije na evropskem prvenstvu leta 2000 v Zagrebu. Foto: Profimedia

Nedavno smo se lahko spomnili na obletnico zmage Slovenije na evropskem prvenstvu v Zagrebu, ko ste z zmago nad Hrvaško osvojili peto mesto in si zagotovili olimpijske igre v Sydneyju. Kakšni so spomini na to obdobje?

Zares lepi spomini. Derbiji Hrvaške in Slovenije ter Celja in Zagreba so bili vedno posebni. Da pa z zmago prideš na olimpijske igre, je vse skupaj le še lepše. Ob tem so nas Hrvati takrat vedno podcenjevali. Zmaga sredi Zagreba je ena izmed najlepših zmag v moji karieri. Tudi zato sem bil tako vesel remija s Hrvaško v Nemčiji. Ta motiv zaradi sosedskih derbijev iz igralske kariere je pri meni še vedno prisoten. Tudi situacija z Metličićem iz leta 2004 še ni pozabljena, na to so me takoj opozorili hrvaški novinarji.

Kakšni pa so bili odnosi s tisto najboljšo hrvaško generacijo izven rokometnih igrišč?

Vedno v redu. Z Metličićem sva bila recimo v Španiji soigralca. Nikdar ni bilo zamer, izven igrišč smo bili vedno prijatelji. Jasno se s kom karakterno ne ujameš, a to je povsem nepomembno. Tudi letos v Nemčiji smo po koncu prvenstva proslavili ta uspeh in bili skupaj z Islandci in Hrvati. Tukaj se je lepo videlo, kako se vso zbadanje z igrišča pozabi in se fantje skupaj nasmejijo. Tudi pri nas je bilo tako, da smo bili izven igrišč prijatelji.

Če se še vrneva v to obdobje. Rokometaši ste bili takrat v Sloveniji zares zvezdniki. Kakšno je bilo vaše življenje?

Jaz sem bil takrat zelo mlad, praktično kot najstnik sem prvič igral v ligi prvakov. Z Luko Žvižejem sva izstopala s pričeskami, oba sva imela blond lase. V Celju smo bili zares zvezde, spremljala nas je vsa Slovenija. Stari Golovec je bil vedno nabito poln, navijači so prihajali na tekme že tri ure pred začetkom. Opažam, da me te starejše generacije navijačev še danes prepoznajo, čeprav se skušam skriti za svojo bujno brado (smeh). Spomini na to obdobje so lepi, hitro pa je sledila ponudba iz Španije, ki sem jo z veseljem sprejel. S celotno kariero sem zadovoljen in to je glavno.

“V Španiji sem si po rojstvu sina Josha, ko je žena to obeležila s tetovažo, omislil piercing, ki sem ga nosil kar nekaj časa.”

Foto: Uroš Skaza

Se lahko slovenska liga še kdaj vrne na pota stare slave?

Ključ so finance. Na Madžarskem je država spremenila pristop k športu in sponzoriranju. Podobne olajšave bi pomagale tudi našim klubom ter velikim podjetjem. Vedno je težava denar, trenutne razmere pa napovedujejo le še poslabšanje. Vidimo, da ima tudi Celje vsako leto nižji proračun. S tem je težko ohranjati visok nivo. Glede na vso dogajanje sem presenečen, da Celjani še ostajajo v ligi prvakov. Upam, da se situacija v prihodnje izboljša.

Imamo pa v Sloveniji še vedno izjemne navijače, ko so na sporedu športni prazniki. Kako gledate na to?

Ne glede na situacijo je Slovenija zares športna država. To se še vedno vidi pri vseh večjih športnih dogodkih. Slovenci živimo za šport, zato smo tudi uspešni. Smo majhni, a smo v vseh športih pri vrhu. Glede na situacijo klubi po mojem mnenju delajo zelo dobro.

Kako bi lahko spremenili kulturo navijačev, da bi slednji v slogu Nemcev redno spremljali tudi ligaške tekme?

Lahko vam povem iz prve roke, ker sem igral v Nemčiji. Od oktobra do marca tam ni ravno veliko sončnih dni, zato je težko preživljati čas v naravi in početi stvari. Tudi zato gredo vsi na tekmo, tam pojejo klobaso in spijejo pivo. S tem so zadovoljni. Slovenija pa je tako lepa, da lahko čez vikende vsi uživamo v naravi. Nimamo te mentalitete, da bi vedno hodili na tekme. Tudi uživati znamo, ne glede na to, da se veliko pritožujemo. Naša država je tako lepa, da lahko v njej zares uživamo. Če se tu navežemo še na Celje, se morajo navijači zavedati, da so tisti stari časi zgodovinskih uspehov mimo. Fantje si zaslužijo podporo. Kolikor sem lani obiskal tekme Celja v ligi prvakov in derbije s Trimom, je bil obisk zelo lep. To me je razveselilo.