Brez pompa, brez velikih napovedi in brez pričakovanj o vrhunskem rezultatu. To je vzdušje, v katerem se je slovenska rokometna reprezentanca odpravila na svetovno prvenstvo, ki ga bosta v naslednjih dneh gostili Poljska in Švedska. Malo je tistih, ki verjamejo v kakšen večji uspeh selektorja Uroša Zormana in njegovih varovancev. A morda je lahko prav to v resnici prednost slovenske izbrane vrste. Kaj bi bil uspeh? Zagotovo že uvrstitev med osem najboljših.
Leto 2022 v moškem slovenskem reprezentančnem letu težko ocenimo kot uspešno. Če se želimo izogniti izrazu neuspešno, potem je še najbolj posrečen opis stanja – prehodno. Potem ko se je po fiasku na januarskem evropskem prvenstvu s klopi poslovil Ljubomir Vranješ, je vajeti izbrane vrste prevzel dolgoletni kapetan reprezentance Uroš Zorman. Ta je s seboj prinesel veliko “prtljage”. S svoji direktnostjo si v rokometni javnosti ni pridobil prav veliko simpatizerjev, po drugi strani pa je njegova prednost ta, da kot nekdanji reprezentant in aktualni trener trebanjskega Trima odlično pozna domače rokometno okolje.
Naj bo leto 2023 uspešnejše kot je bilo leto 2022
“Sem pravi kandidat za selektorja? To nihče ne ve. Kdorkoli bi bil selektor, če bi bil starejši, bi morda govorili, da je prestar za selektorja. Na koncu vemo, da bo edino merilo rezultat. Tega se zavedam in na koncu je vse na meni,” je slab mesec dni po imenovanju na mesto selektorja v pogovoru za Sportklub razmišljal Uroš Zorman. Njegovi rezultati pa vsaj za zdaj niso bleščeči. Aprila je Slovenija pokleknila pred srbsko oviro in izpadla v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, krivulja pa se je navzgor vendarle obrnila v drugem delu leta.
Najprej je za dobro voljo poskrbelo vabilo svetovne rokometne zveze, ki je Sloveniji odprlo vrata letošnjega svetovnega prvenstva, nato so Zormanovi fantje suvereno opravil iz jesenskim ciklusom kvalifikacij za naslednje evropsko prvenstvo ter vknjižili zanesljivi zmagi proti Bosni in Hercegovini ter Črni gori.
Odpovedi, odpovedi, odpovedi
Tako kot se je leto 2022 začelo, se je tudi končalo. S težavami. Ko je Uroš Zorman namreč sestavljal seznam za svetovno prvenstvo, je takoj sodelovanje odpovedalo kar nekaj nosilcev reprezentance iz prejšnjega obdobja. Miha Zarabec, Gašper Marguč, Urh Kastelic in Matej Gaber imajo težave s poškodbami, zaradi katerih v klubu sicer lahko tu in tam igrajo, reprezentanca pa naj bi bila zanje prevelika obremenitev. Mario Šoštarič je imel dovolj čakanja na to, da ob Marguču in Blažu Jancu pride do svoje vloge na položaju desnega krila v naši izbrani vrsti in se želi prebiti v izbrano vrsto Hrvaške. Vsaj glede nastopa na prihajajočem turnirju najboljših reprezentanc sveta se je moral obrisati pod nosom.
“Kdor je z nami, je z nami in če bomo kot ekipa grizli ter si želeli uspeha, potem bo rezultat prišel sam po sebi,” je v dneh pred prvenstvom razmišljal Zorman, ki je pet pred dvanajsto ostal še brez vratarja Klemna Ferlina. Razlogi za njegov odhod so zasebne narave, po naših informacijah je v tem trenutku enostavno zasičen od rokometnih obveznosti.
Menjava generacij v konkurenci, ki ne dopušča pomanjkljivosti
Ob vseh odpovedih je dobra novica ta, da poškodba Blaža Janca, ki jo je staknil na prvi pripravljalni tekmi z Madžari, ni hujše narave. Kot vodji reprezentance se ob članu Barcelone sama po sebi ponujata še Jure Dolenec in Dean Bombač, ki odkrito priznava, da je zraven samo zato, ker je selektor Uroš Zorman. Slednji pa bo moral razmisliti tudi, kdo od mlajših reprezentantov bi lahko prevzel večje breme in odgovornost. Morda Domen Makuc, ki se počasi iz ozadja prebija tudi pri veliki Barceloni? Ali pa Alex Vlah, ki je v majici Celja Pivovarne Laško celo drugi strelec letošnje sezone Lige prvakov?
V vsakem primeru ima Slovenija na tem turnirju kar šest debitantov na velikih tekmovanjih. Podatek, ki nazorno govori o menjavi generacije, kar pa navadno ne daje ravno upanja o dobrem rezultatu. Saj veste, kakšen je navadno priljubljen izgovor ob neuspehu katerega koli športnega kolektiva. “Tako pač je, trenutno smo v fazi menjave generacij,” navadno ponavljajo selektorji, direktorji in predsedniki. V moškem nogometu recimo že več kot desetletje, v košarki pa vse do fenomena po imenu Luka Dončić.
Izziv, ki je pred torej deloma prenovljeno in pomlajeno reprezentanco, pa še zdaleč ni enostaven. Že predtekmovanje prinaša po arabskem uvodu, ki res ne bi smel biti pretežak, dva zelo resna testa – poljskega in predvsem francoskega. To bosta tekmi, ki bosta pokazali, kakšna je trenutna realnost slovenskega rokometa. Ena zmaga, kaj šele dve, bi poleg izjemne točkovne popotnice pomenila tudi obrat krivulje nasmeška, za katerega v trenutni rokometni realnosti ni prav veliko razlogov.
Zato torej počasi z negativizmom. Biti avtsajder je včasih lahko prednost. Sploh če imaš kvaliteto, ki v slovenski rokometni izbrani vrsti nikoli ni bila sporna. Nikakor ni izključen scenarij, po katerem se bodo precej mrkogledi navijači Slovenije že čez kakšen teden prešerno smejali.