Slovenski rokometni pogled: Hrvaška je kot Severna Koreja

V zadnjih dneh se njegovo ime znova precej pojavlja v slovenski rokometni javnosti. Pred nekaj meseci je bil med kandidati za novega slovenskega selektorja, v teh dneh pa piše fantastično (evropsko) zgodbo z Nexejem iz Našic. "Gromovi" so z uvrstitvijo na zaključni turnir Lige Evropa presegli vsa pričakovanja navijačev, ki so jim ob vrnitvi z Danske pripravili fantastičen sprejem. Gost Sportklubovega intervjuja je bil eden najtrofejnejših slovenskih trenerjev vseh časov Branko Tamše.

Redki, zelo redki so klubi, ki lažje igrajo v Evropi kot v domačem prvenstvu. V tem pogledu je Nexe iz Našic zagotovo svojevrsten športni posebnež. Klub od sredine lanske sezone vodi slovenski strokovnjak Branko Tamše, ki je v preteklosti z Gorenjem, Celjem in Zagrebom osvajal številne lovorike, tokrat pa piše prav posebno zgodbo v majhnem slavonskem kraju, kjer vsi živijo za rokomet in zadnje uspehe svojega kluba spremljajo z neverjetnim zanosom in ponosom.

Z izkušenim rokometnim strokovnjakom smo se v poglobljenem pogovoru dotaknili številnih zanimivih tem. Razmišljali smo o tem, ali lahko v trenutni hrvaški rokometni klimi Nexe sploh tekmuje z Zagrebom, preverili pa smo tudi, zakaj je ta hrvaški klub tako zelo slovenski. Skozi debato se nismo mogli izogniti vprašanju ali dveh o slovenski rokometni reprezentanci, v intervjuju lahko tako med drugim ugotovite, kako blizu je bil Branko Tamše temu, da postane selektor izbrane vrste.

Zagrebčane bi lažje premagali v Severni Koreji

Če začneva z najbolj aktualno temo, prejšnji konec tedna ste se v državnem prvenstvu udarili z Zagrebom in v čudnih okoliščinah doživeli visok poraz. Kako ste sami spremljali tekmo, ki si je ni bilo moč ogledati ne na nobeni izmed televizij ne na internetu, sodila pa sta jo sodnika, ki tradicionalno sodita vse odločilne tekme, ki jih igrajo Zagrebčani?

To je zares specifična tekma. Žal, tako pač je. Če povzamem – v soboto bi imeli več možnosti za igranje rokometa v Severni Koreji kot v Zagrebu. Te stvari so nesmiselne. Zagovarjam tezo, da mora biti šport namenjen ljudem in v 21. stoletju je zame nesprejemljivo, da so kamere v dvorani prepovedane. Vedelo se je, kako se mora tekma končati in vedelo se je, da mora biti razlika čim večja, da bi imela tako posledično naša nasprotovanja po tekmi čim manjšo težo.

Res je, da nismo bili na pravem nivoju, a tudi zato, ker nismo dobili niti priložnosti igrati rokometa. Vsak naš napad je bil ob prvem stiku zaustavljen, po nekaj prekinitvah pa je hitro sledila dvignjena roka, s čimer so nas prisilili v nemogoče strele. Vsako našo hitro izvedbo sredine so vrnili nazaj. Na drugi strani je bilo Zagrebu dovoljeno vse. Napad je trajal, dokler niso dosegli zadetka, sodniki so spregledali četrti, celo peti korak.

To tekmo smo resda izgubili z veliko razliko, a to sijajnega vzdušja v slačilnici ni pokvarilo. Še vedno smo v igri na treh frontah. Gremo korak za korakom. Vemo, da bo pred vsako tekmo z Zagrebom vedno veliko polemik. V tem pogovoru sem nekoliko odprl dušo, s hrvaškimi mediji ne želim preveč govoriti o tem. Na Hrvaškem imamo sicer zaradi teh stvari vedno več simpatizerjev. Vse več je tistih, ki odpirajo oči. Zagreb je kvalitetna ekipa, ekipa s tradicijo. Tudi mi pa smo z zmago v Našicah že dokazali, da se lahko kosamo z njimi, ne glede na vse.

Pot poznamo, želim pa si samo to, da nam pustijo igrati rokomet v pravem pomenu besede.

Ste torej še vedno mnenja, da se lahko v domačih tekmovanjih z Zagrebom borite za lovorike, čeprav gre za čisto pravi boj z mlini na veter?

Mi smo v resnici Don Kihoti. A živi smo na vseh frontah, če se tako izrazim. V prvenstvu je izid izenačen na dve točki, kdor prvi pride do šest, bo prvak. V pokalu nas čaka zaključni turnir … V vsako tekmo gremo maksimalno, drugače ne znamo. Želimo ostati čim bolj mirni in osredotočeni.

Se pa bojim, da če se bodo te stvari nadaljevale, lahko vse skupaj eskalira na igrišču. Iskreno upam, da do tega ne bo prišlo, ampak če nas bodo še naprej tako “tlačili”, potem se lahko zgodi, da bo kakšen izmed fantov izgubil živce. Zaenkrat to še uspešno mirim, ampak upam, da stvari res ne bodo šle predaleč. Žalostno je, da sva zdaj izgubila že nekaj minut za teme, o katerih v športu sploh ne bi smeli govoriti.

Ekipa Nexeja presega vsa pričakovanja

Če pogledate nekoliko širšo sliko in skušate specifičnost Zagreba nekoliko potisniti ob stran. Dolgo ste delovali tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Ko primerjate slovensko in hrvaško rokometno ligo, kaj opažate?

Po mojem mnenju je kvaliteta rokometa v Sloveniji in na Hrvaškem precej primerljiva. Našice in Zagreb smo nekje v rangu Celja in Gorenja, v Sloveniji je tu še Trimo, ki je adekvaten Celju in Velenju. Na Hrvaškem so nato v drugem rangu Sesvete, Gorica, Poreč, ki so nekako primerljivi s Škofjo Loko, Ribnico, Ormožem, Slovenj Gradcem, da še koga ne pozabim.

Težava hrvaškega rokometa je ta, da vsi fantje, ki ne pridejo v Zagreb ali Našice, kot zelo mladi, neizdelani diamanti zapustijo Hrvaško in odidejo v Avstrijo, Švico, Italijo, Nemčijo, Poljsko … Za nekaj sto evrov odidejo v tujino in to je velika napaka v njihovem razvoju. Zato tudi kvaliteta klubskega rokometa ni takšna, kot bi lahko bila.

Te stvari so dokaj podobne v Sloveniji, a bojim se, da rokometni zvezi ne gledata dovolj globoko, da bi jih začeli reševati. V nekih drugih časih športniki do zrele starosti niso smeli v tujino in takrat je bila v nekdanji skupni državi skoncentrirana vsa kvaliteta balkanskega športa. Takratna država je bila v samem vrhu v vseh športih z žogo. Tedanja meja je bila nastavljena na 28 let, danes bi lahko bila morda na 23, kar bi preprečilo, da bi neizdelani talenti odšli v tujino, kjer so večinoma prepuščeni sami sebi.

Tam si gladiator, legionar, ki mora takoj narediti vse, kar si zamisli trener, sicer si na stranskem tiru. To pa je zelo težka naloga. Fantje večinoma vidijo samo denar, ki ga tujina ponuja, redkokdo pa opazi pasti, ki prežijo nanje.

Preseliva se še na nekoliko lepše teme in vaše uspehe na klopi Nexeja iz Našic. Videli smo v teh dneh, kakšen sprejem so vam pripravili navijači po uvrstitvi na zaključni turnir Evropske lige. V karieri ste nanizali kar nekaj odmevnih uspehov. Kam bi na tej lestvici dosežkov postavili ta zadnji podvig?

Zanimivo vprašanje, ki je precej razvejano. Vsaka od mojih 22 lovorik v Sloveniji in na Hrvaškem je zame zelo visoko oziroma najvišje cenjena. Kar se tiče tega zadnjega uspeha, ni skrivnost, da ima ekipa Nexeja že nekaj časa visoke ambicije. Moje mnenje je, da smo z letošnjim rezultatom Nexe iz Našic dokončno prilepili na evropski rokometni zemljevid.

To je mali kraj v Slavoniji, ki živi za rokomet. Družina Ergović že petnajst let v klub vlaga lastna sredstva. Ti ljudje so pošteni in imajo jasno vizijo. In ko si takšen, te nekdo zgoraj nagradi. Tu sem petnajst mesecev, fantje razumejo, kaj želim in plod tega so dobre igre skozi vso sezono. Naša pot je bila trnova, že nekajkrat so nas odpisali, a izločili smo izjemne ekipe, kot so Silkeborg, GOG Gudme …

Že ob uvrstitvi v skupinski del, so nam dejali, da smo izpolnili cilj in da naj uživamo v tem. Sam sem bil prvi, ki se s tem nisem strinjal. Relativno hitro smo si zagotovili napredovanje iz skupine, nato pa smo ugnali še favorizirana Eurofarm Pelister in GOG ter se zasluženo uvrstili med štiri najboljše. Tudi zato, ker smo zadržali mirno glavo na gostovanjih, pred katerimi nas je večina že odpisala.

Spisali so izjemno zgodbo, a tu se ne bodo ustavili

Kako ste zadovoljni s sestavo ekipe, ki jo imate na voljo v Našicah?

Ekipa je odlična, a tu moram poudariti, da praktično v nobenem delu sezone nismo bili povsem kompletni. Med sezono smo zaradi poškodb na srednjem zunanjem našli rešitev v Andražu Velkavrhu, po poškodbi Frana Mileta smo pripeljali Fahrudina Melića. Vsi novinci so se zares dobro vključili v ekipo.

Ves čas smo reševali stvari in sestavljali zgodbo ter dosegli velikanski uspeh. A tu se še ne bomo ustavili. Res je, da je naš nasprotnik absolutni favorit za osvojitev Evropske lige Magdeburg, a ko bo čas za to, se bomo dobro pripravili in in skušali narediti še korak naprej. Z evropskim uspehom se nam je naš trud poplačal in to je določen obliž na rane, ki se nam dogajajo v domačem prvenstvu. Dokazali smo, da smo s to ekipo sposobni doseči velike stvari.

Če pogledamo proti Magdeburgu, ekipa se bori za naslov nemškega prvaka, Bundesliga pa se bo zaključila šele po zaključnem turnirju Evropske lige. Vidite morda v tem svojo priložnost na obračunu s favoriziranim nasprotnikom?

Najprej se moramo osredotočiti nase. Naš fokus v naslednjih dneh bo na pokalu in tekmah z Zagrebom, potem pa se bomo tik pred evropskim zaključnim turnirjem osredotočili na Magdeburg. Gre za ekipo, ki je vajena igrati na nekaj dni, a na to smo se privadili tudi mi. V tej sezoni smo imeli tudi po tri tekme na teden, vključno s potovanji.

Je pa vsaka tekma, vsak dan zgodba zase. Na utrujenost ali podcenjevanje s strani Magdeburga ne gre računati, to se je pokazalo že v skupinskem delu. Tudi v zadnjem krogu, ko je bilo že vse odločeno, so v Našice pripeljali najmočnejšo ekipo. To dokazuje, da so izjemno profesionalna ekipa. Za Magdeburg igra tudi Marko Bezjak, s katerim pogosto debatirava o rokometnih temah, tako da vem, da bodo maksimalno osredotočeni in željni uvrstitve v finale. Mi pa bomo poizkusili presenetiti. Če bo imela celotna ekipa dober dan, potem nam lahko uspe nemogoče.

Slovenski bazen bo za Nexe v prihodnosti še kako zanimiv

Omenjali ste Fahrudina Melića, tu je še Saša Barišić Jaman, skupno pa imate v ekipi štiri rokometaše, ki so starejši od 35 let. Tudi v preteklosti ste imeli v svojih ekipah praktično vselej nekaj rokometašev, ki so bili s svojimi izkušnjami vaša podaljšana roka na igrišču. Je to slučaj ali del vaše filozofije?

V Našicah je to slučaj. V 80 % sem ekipo podedoval od prejšnjega trenerja. Pred leti sem imel v Celju zelo mlado ekipo, najboljši igralci so odhajali za boljšimi ponudbami, mi pa smo se obrnili na mlade igralce in jih iskali po celotni Sloveniji. Kar se tega tiče, sem bil že v vseh situacijah, delal sem z izkušenimi in mladimi rokometaši. Tako ali tako pa igralce delim samo na dobre in še boljše, ne po starosti.

V Našicah se je enostavno tako poklopilo, s Fahrudinom Melićem imava odličen odnos, skupaj sva bila v Gorenju, na mojo željo je prišel v klub in zdaj sva po desetih letih znova združila moči. Gre za izjemnega profesionalca, takšnih igralcev smo trenerji vedno veseli. Saša Barišić je ikona kluba, petnajst let že traja njegova zgodba v Našicah, klubu je dal ogromno in še danes oddela svoje, ko ga ekipa potrebuje.

Miha Kavčič, Andraž Velkavrh, Saša Barišić Jaman, Branko Tamše. Nexe so trenutno najbolj slovenski rokometni klub na Hrvaškem. Bi se lahko v prihodnje ta številka Slovencev še povečala, iščete morda okrepitve za prihodnost v slovenskem bazenu?

Miha Kavčič po sezoni zapušča Našice, za kar mi je žal, a ima preveč težav s poškodbami in na svojo željo odhaja. Z njim sem imel resne ambicije, v nadaljevanju kariere mu želim vse najboljše, a trenutno določenih naporov po njegovih besedah telo ne zdrži, kar razumem. Andraž Velkavrh se je izkazal kot odlična okrepitev in zagotovo bo z nami ostal v prihodnje. Saša Barišić Jaman pa počasi končuje kariero in se bo posvetil trenerskemu delu.

Kar se tiče Slovencev, sem z večino najboljših rokometašev že sodeloval, v iskanju okrepitev pa me zanimajo predvsem mladi igralci. Iščem karakterje, ki jih lahko “vržem v vodo” in ki z mojo ter klubsko pomočjo “splavajo” in rastejo s klubom. To je tisto, kar me v športu veseli. V kolikor bomo na kakšni poziciji iskali nove rešitve, bo zagotovo slovenski bazen tisti, v katerega bomo zelo hitro pogledali.

Nikoli ni skrival ambicije, da želi postati slovenski selektor

Ko sva že pri rokometni Sloveniji, ne moreva mimo trenutnega stanja v slovenskem rokometu. V zadnjem obdobju ste pogosto pokomentirali nastalo situacijo pri nas, znali ste biti tudi zelo ostri, govorili pa ste predvsem o tem, da se mora rokomet na nek način vrniti k osnovam. Kateri bi morali biti po vašem mnenju temelji zdravega razvoja slovenskega rokometa?

Zelo dobro, predvsem pa zelo kompleksno vprašanje. Če bi bil sam v vlogi odločevalca, bi najprej slovensko ligo naredil bolj zanimivo. Verjetno se mora liga številčno zmanjšati, da bo kvaliteta bolj skoncentrirana. Mladi fantje prehitro zapuščajo Slovenijo, kar moramo znati zajeziti.

Slovenska stroka je v primerjavi s tujino na izjemno visokem nivoju. Ustvarili smo ogromno igralcev, ki igrajo vidne vloge v Evropi. Na žalost pa tega ne znamo v celoti izkoristiti. Vedno znova se zgodi, da preveč govorimo o tem, kaj bi morali, premalo stvari pa udejanimo v praksi.

Krona slovenskega rokometa pa je članska reprezentanca, ki je v krizi. Ni se nam uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo. Želim si, da dobimo posebno povabilo, kar bi bila nagrada za pretekle uspehe in delo. Slovenija ima igralce oziroma kader, ki sodi na to prvenstvo. Morda ne v sam vrh, nekje do šestega mesta pa. Slovenija lahko na dober dan premaga kogar koli, ob slabem dnevu pa žal lahko z vsakim tudi izgubimo.

Zveza je na čelo nove zgodbe postavila slovensko stroko, na čelu z legendami, kot so Uroš Zorman, Luka Žvižej, Gorazd Škof in Vid Kavtičnik. To so ljudje, ki so slovenskemu rokometu dali ogromno, pred njimi pa je zagotovo zahtevna naloga. Sem pa tudi sam na razgovoru, ko sem bil kandidat za slovenskega selektorja, pojasnil, da je zadeve potrebno voditi profesionalno. Selektor mora biti profesionalec, kajti dela s člansko reprezentanco je toliko, da je tudi deset ur na dan premalo. To so stvari, ki jih bo potrebno urediti, če želimo slovenskemu rokometu dobro.

Zaradi vaših uspehov, izkušenj, znanja, smo v slovenski rokometni javnosti o vas pogosto razmišljali kot o najprimernejšem kandidatu za slovenskega selektorja. Ste skozi razgovore z odločevalci na rokometni zvezi dobili občutek, kako blizu ste dejansko bili najpomembnejši službi v slovenskem rokometu?

V svoji trenerski karieri sem bil že trikrat v končnem izboru za slovenskega selektorja. To je moja velika želja. Z veliko večino igralcev, ki so trenutno v slovenski reprezentanci, sem že sodeloval, jih poznam in vem, kakšen je potencial te ekipe. Zato mi je žal, da nisem dobil te priložnosti.

Zadnji razgovor je potekal preko video povezave in na drugi strani je bilo kar nekaj sogovornikov, vse skupaj je trajalo dobro uro. Menim, da je bil pogovor zelo konstruktiven. Na koncu sem dejal, da kdorkoli bo selektor, upam da realizira nekatere ideje, ki sem jih dal skozi razgovor.

Službo je dobil Uroš Zorman in če bo upošteval nekatere smernice, ki sem jih tudi sam predlagal, tu ne govorimo o taktiki, potem se slovenskemu rokometu lahko obeta lepša prihodnost. Zdaj je čas za nov začetek, do tekme s Srbijo je bilo enostavno premalo časa za spremembe.

Kar pričakujem je, da se v reprezentanco vrne patriotizem, “zagriženost” oziroma zagnanost. Po tem smo vedno sloveli. Tehnično in taktično so reprezentanti na najvišjem nivoju, zdaj pa je potrebno sestaviti celoto, ki bo igrala hitro, atraktivno in gledljivo. V tem primeru verjamem, da tudi rezultati ne bodo izostali. Je pa te stvari lažje reči, kot udejaniti na igrišču.

Pričakujem, da bomo dosegli tudi to, da bodo trenerji, stroka, več sodelovali in se pogovarjali. Znanja je v Sloveniji ogromno, ena izmed mojih idej je bila ta, da bi se enkrat mesečno izvedla okrogla miza s trenerji prvo in drugoligašev, ki bi selektorju predstavili svoje mnenje in videnje stanja v slovenskem rokometu. Ta izmenjava informacij in znanj bi bila več kot dobrodošla.

Celjani bodo dobili mesto v Ligi prvakov, a vprašanje, koliko bodo konkurenčni

Še ena stvar, ki jo v zadnjem obdobju opažamo v slovenskem rokometu je ta, da skozi rokometni razvoj v Sloveniji ustvarimo ogromno kvalitetnih kril in srednjih zunanjih, manjka pa nam predvsem širina na položaju levih in desnih zunanjih, kjer tudi v klubih te vrzeli večinoma zapolnjujejo tujci. Kakšen je vaš pogled na ta pojav, ki bi lahko dolgoročno prerasel v precejšen problem?

Absolutno se strinjam, da bo to lahko težava. Tu se moramo vrniti k začetkom rokometnega razvoja fantov. Žal že v mlajših selekcijah nekateri trenerji lovijo rezultat in se zanašajo na manjše, bolj okretne fante. Tisti, ki so nekoliko višji in bolj okorni, so tako potisnjeni ob stran in na igrišču ne dobijo dovolj priložnosti in časa. Večina njih je nekoliko zapostavljena.

Če imamo fanta, ki je pri štirinajstih, petnajstih dovolj visok, pa tudi spreten, se nasprotnik osredotoči nanj in ga s tesnim pokrivanjem nekako izloči iz igre. Po mojem mnenju bi morali s temi velikimi in močnimi fanti več delati tudi individualno, vsaj enkrat tedensko. Potrebno bi bilo poiskati takšne fante iz celotne Slovenije, jih zbrati skupaj in se načrtno posvetiti delu z njimi.

Sicer bodo fantje iz takšnih ali drugačnih razlogov ušli v odbojko ali košarko. To pa sta športa, ki sta v zadnjem obdobju žela velike uspehe in sta “moderna” ter za mlade zelo privlačna. Rokomet pa bo ostal brez teh talentov. Samo z načrtnim delom bomo našli rešitev na teh položajih. Eden izmed velikih potencialov na tej poziciji je zagotovo Uroš Miličević.

Če se za zaključek dotakneva še domačega prvenstva, vse kaže na to, da bodo naslov osvojili Celjani. Glede na to, da imajo edini realne pogoje za igranje v Ligi prvakov, se tudi nevtralni rokometni javnosti nekako zdi to najboljši razplet za slovenski rokomet. Slednji namreč vrnitev Lige prvakov v Slovenijo “krvavo” potrebuje. Kako vi spremljate dogajanje med slovensko klubsko elito?

Po zasluženi zmagi Celja proti Velenju se mora zgoditi res čudež, da Celjani ne bi osvojili naslova. Celjani so bili po izpadu proti Gudmeju v evropskem pokalu osredotočeni samo na prvenstvo in bodo zasluženo prvaki. Tudi Trebnje je sestavilo zelo dobro ekipo, ki je odkrito napadala prvo mesto, kar pa se jim na koncu ni izšlo.

Tu je še ekipa Gorenja, ki so ji po lanskem naslovu in predvsem odhodu nekaterih nosilcev mnogi napovedali padec. Velenjčani so jih demantirali in dokazali, da se v klubu že vrsto let zelo dobro dela in spisali so izjemno zgodbo v Evropi. Uvrstitev v četrtfinale Evropske lige je zares velik uspeh.

Z naslovom državnega prvaka se bo Celjanom verjetno ponudila vstopnica v Ligo prvakov, kar je zagotovo pozitiven korak za slovenski rokomet, ki si zasluži mesto med elito. Je pa res, da si bodo v Celju morali zastaviti tudi vprašanje, s kakšno ekipo se bodo predstavili v Ligi prvakov, kjer ni popuščanja in je izjemno težko, če nisi konkurenčen.