Blaž Rola: Čakam, da 'bomba' dokončno eksplodira

Rola z najboljšim luksemburškim igralcem Alexom Knaffom; FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Pred srečanjem Davisovega pokala med Slovenijo in Luksemburgom smo se pogovarjali z Blažem Rolo, ki po operaciji kolena počasi pleza po ATP lestvici in je letos dosegel prvo slovensko zmago na ATP turnirjih. Ptujčanu je v Umagu julija to uspelo med dvojicami, pred duelom z žepno državo pa opozarja, da nasprotnika nikakor ne gre podcenjevati.

Danes bo šel “Rolca” v kostanj po žerjavico kot drugi.

Potem, ko bosta svoj opravek zaključila prvi luksemburški lopar Alex Knaff in Litijan Bor Artnak, se bo 33-letni Rola pomeril proti aktualnemu prvaku študentske lige NCAA med posamezniki Chrisu Rodeschu s kolidža Virginija. Štajerec bo v soboto aktiven tudi med pari, ko bosta z dvometrašem Sebastianom Dominkom skušala premagati zgoraj omenjena najboljša Luksemburžana.

Blaž, kako je trenutno z zdravjem? Ste pripravljeni?

Da in ne. Moje koleno, kakršno je, ni v optimalnem stanju. Obraba, luknje v hrustancu, a vendarle lahko tekmujem. Žal hitreje prihaja do preobremenitev. Intenzivnejši treningi se mi prej poznajo, kot nekoč, noga zateka. Moram bolj pozorno urejati svoj urnik tekmovanja in glede na počutje prilagajam vadbo. Nisem več star 25 let, da na dan po pet ur treniram, naslednje jutro pa se prebudim kot nov.

Pred leti na tekmi Davisovega pokala z Izraelom; FOTO: Aleš Fevžer

Vendarle ste v Salzburgu na challengerju že vsaj povohali tisto, kar ste nekoč imeli. Prišli ste do polfinala.

Verjamem, da igro za približek svetovnemu teniškemu vrhu imam. Če bi to povezal s fizično in mentalno pripravljenostjo, bi posledično rezultatska “bomba” eksplodirala.

Kakšen pokoj neki?

Lahko rečemo, da se dandanes po tekmah regenerirate tako, kot Novak Đoković. Veliko več masaž, raztezanja, hlajenja mišic, kajne?

Drži. To jemljem kot del treninga. Svoje telo moraš imeti rad, sem imel pa od otroštva težave s kolenom, tako da je takšna praksa zame nujna.

Ne razumite narobe, ne pošiljamo vas še v pokoj. Imate po zapletu in operaciji kolena še zmeraj željo igrati recimo štiri leta ali več?

Seveda, absolutno! Še zmeraj je želja, motivacija. Ne vprašajte mene, raje vprašajte moje koleno. Pravilno, da me še ne pošiljate v “penzijo”.

Verjetno ste kaj uspeli pogledati tekmeca. Knaff in Rodesch ne delujeta niti malo slabo …

Poznam ju le poimensko, pogledal sem njuno aktivnost na turnirjih. Mogoče smo na papirju favoriti, toda oba fanta prihajata s kolidža, oba sta bila v univerzitetnem sistemu uvrščena visoko, tako da slaba vsekakor ne moreta biti. Zaradi tega, ker sta nastopala za svoji študentski ekipi, imata nekoliko slabši ‘ranking’. Vsekakor sta na ravni challenger igralcev. Ne čaka nas lahka naloga.

Kako pomembna je bila za vas zmaga v Umagu med dvojicami, sploh prva slovenska na turnirjih serije ATP?

Noro! Teden, ki sem ga preživel v Umagu je neopisljiv. Že sama zgodba, kako sva prišla v tekmovanje, je filmska. V Umag sem zahajal od 7. leta dalje, vsaj za kakšen dan pogledat tekme. Tekmovanje mi je pomenilo kot nekakšen lokalni grand slam. Z Ninom Serdarušićem sva sedela v garderobi in se pogovarjala o možnosti za posebno vabilo, direktor je precej tvegal, da nama ga je na koncu dal. Pozor! Za ‘wildcard’ sva izvedela petnajst minut pred žrebom. Sicer pa sam finale je bil sanjski, ‘super’ podaljšana igra je šla do 16-14, drama, vpitje.

Občutki se verjetno ne morejo primerjati s tistim, kar ste v Wimbledonu devet let nazaj doživljali na tekmi proti Andyju Murrayju na Court No.1?

Neprimerljivo. Glede na rezultat bi tisto tekmo najraje kar pozabil (smeh).

“Če bi mi rekli, naj se ‘drajsam’ po zadnjici, bi to storil”

Obeta se pester konec tedna. Ambient je čudovit, organizator pričakuje lepo število gledalcev.

V Tivoli pride že samo mojih navijačev ogromno, prisotni bodo sorodniki in prijatelji. Tudi to mi godi, da igram ob 14. uri, saj zna priti nekaj gledalcev, ki bodo pred tem v službah.

Slovenija bo proti Luksemburgu igrala v postavi Dominko, Artnak, Križnik in Rola; FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Slišali smo vas reči, da se včasih počutite, kot da se današnji mladci obnašajo kot zvezdniki in da so bili Blaž Kavčič, Aljaž Bedene ter ostali fantje iz vaše generacije precej bolj zagnani, pa tudi prizemljeni. Ste lahko bolj natančni?

Bili smo garači. Spomnim se tudi predhodnikov Marka Tkalca in Iztoka Božiča. V svojih časih sta bila okoli 200. mesta na svetu, pa sem ju na treningu vseeno poslušal z velikimi ušesi in odprtimi očmi. Vse, kar so ti veterani rekli, sem sprejel. Če bi mi nekdo od njiju rekel, da naj se po zadnjici plazim po igrišču, bi to dejansko storil. Pri mlajših fantih tega občutka danes nimam, pa imajo priložnost poslušati od nas, ki smo igrali na najvišji ravni. Upam, da možnosti mentoriranja ne bodo zavrgli. Pa še nekaj je jasno: brez trdega dela ti pod nobenim pogojem ne bo uspelo.

Se pravi lahko uporabimo tisti zlajnani stavek: “Ah, ta današnja mladina”. Pa ti fantje res mislijo, da se bo vse samo od sebe sestavilo?

Ključ do uspeha je v pristopu. Vsak igralec je drugačen, nekdo potrebuje več treninga, nekdo manj, a surov talent ti vedno ne pomaga. Enostavno moraš imeti pravi pristop in biti pripravljen garati, drugače pač ne gre.

Plezanje nazaj gor

Rola je po lanskoletni odsotnosti s turneje in operaciji noge trenutno 457. igralec sveta. Njegova najboljša uvrstitev sega v sezono 2014, ko je bil na 78. mestu ATP lestvice.

Imate morda še kakšno zanimivo anekdoto s turnirjev?

Na challengerju v São Paulu sem bil presenečen, ko so ljudje navijali zame, čeprav sem igral proti domačinu. Najbolj glasni so bili otroci, ves čas so se drli “Rola, Rola!” Po tekmi mi je organizator pojasnil, da v brazilskem dialektu portugalščine moj priimek pogovorno pomeni kletvico na črko “k”. Spoznal sem, da niso navijali zame, sem pa vseeno zmagal (smeh).