Sodni spor le češnja na vrhu torte prigod 'zajca' Gorana Ivaniševića

Ivanišević na turnirju, ki ima v njegovem srcu posebno mesto; FOTO: Profimedia

Prejšnji teden se je nekdanji zmagovalec Wimbledona Goran Ivanišević v medijih (spet) pojavil zaradi stvari, ki niso neposredno povezane s tenisom. Trener Novaka Đokovića je 'zataknjen' v sodni spor s svojo nekdanjo ženo Tatjano Dragović, kar pa je le pljunek v morje proti temu, kaj vse se je splitski športni ikoni v preteklosti že dogajalo.

“V trenutku, ko sem zahteval denar, sem postal nasilnež in ljubljenček sodišč … Zdaj čakam samo še tožbo, v kateri bo zapisano, da je T. D. (op. a.: Tatjana Dragović) osvojila Wimbledon in dve olimpijski medalji, pa mogoče še kakšen Grand Slam, to mora potrditi še sodišče,” je skrajno sarkastično pred dnevi na družbeno omrežje Instagram zapisal Goran Ivanišević in pozneje objavo izbrisal.

Verjetno sta mu pravnika svetovala, da je tako bolje za razplet tožbe. Srž problema med zakoncema je denar, ki ga je Ivanišević v zakon načrpal pred ter med teniško kariero in ki si ga je njegova nekdanja žena po njegovih besedah prisvojila nezakonito.

Ivanišević z nekdanjo soprogo; FOTO: Guliverimage

Dejstvo je, da Splitčan v preteklosti z denarjem ni znal ravno najbolje ravnati. Prej nasprotno!

Iz vrtca na fakulteto

Leta 2005 je razglasil osebni bankrot, potem ko je doma na Hrvaškem vlagal v nepremičnine in ostal brez ficka.

“Nisem član nobene politične stranke, lobija ali vplivne skupine. Nikogar nisem podkupil, na Hrvaškem pa v gradbeništvu očitno velja le to. Niti pasje ute ne moreš postaviti, ne da bi koga podkupil. V gradbeništvu so velike živine, ki sem se jim pridružil čez noč, kot da bi se iz vrtca takoj vpisal na fakulteto. Požrli so me kot morski psi,” je le tri leta po koncu kariere v tedniku Globus obupan razlagal “Zec”, ko je prodajal obe svoji hiši v Splitu, da se spravi na zeleno vejo.

Vzdevek “zec” oziroma zajec je Ivanišević podedoval od svojega očeta Srđana. Ta je bil v svoji generaciji menda najhitrejši športnik, zato so ga začeli klicati “zajec”.

V svoji karieri je z igranjem tenisa Ivanišević zaslužil skoraj 20 milijonov evrov, največ z nastopi na turnirjih velike četverice, pri čemer je bil v najboljših letih abonent v drugem tednu Wimbledona.

“Vzel mi je 20 let mirnega spanca”

Predlani je bil Goran sprejet v hram slavnih. V Newportu je med drugim omenil tudi to, da je bil njegov daleč najhujši tekmec Pete Sampras. “Ukradel mi je sanje, uničil življenje. Zaradi njega 20 let nisem mogel mirno spati,” je skozi smeh dejal in spomnil na njune epske dvoboje.

Proti temnolasemu Američanu grških korenin je Ivanišević v Wimbledonu sicer leta 1992 v polfinalu zmagal (potem v finalu izgubil proti Andreju Agassiju op. a.), kasneje pa kar trikrat ostal pred vrati “raja”. Leta 1994 je izgubil finale, naslednje poletje tesen polfinale, leta 1998 pa spet finale po petih nizih (na fotografiji zgoraj prizor s podelitve).

Ambasador vseh vraževernih

Goran Ivanišević velja za najbolj vraževernega igralca v zgodovini tenisa. Ko je leta 2001 osvojil Wimbledon, je svojega trenerja silil, da vsako jutro pred tekmo pogledata epizodo risanke Telebajski, skozi celotno tekmovanje pa je nosil le en par nogavic in dve majici. Na igrišču je skrbno pazil, da ne stopi na črto, da se nasprotnik ob premorih prej usede na stol, od svojega spremstva pa je terjal, da vedno sedijo na istih mestih. Tu se spisek kapric ne konča, saj je Goran v All England Clubu čisto vedno večerjal v isti restavraciji za isto mizo “mlatil” enako hrano: ribjo juho, jagnjetino s krompirjem in sladoled s čokoladnim prelivom.

V čarobni sezoni 2001 je “Pistol Petea” na poti do finala “pospravil” nekdo drug – švicarski najstnik, ki je v naslednjem desetletju postal sinonim za tenis, Goran pa je šel do konca in še do danes velja za edinega zmagovalca All England Cluba, ki je turnir na sveti travi dobil kot povabljenec.

Ivanišević z Mariom Tudorjem, ki je bil njegov trener ob zmagi v Wimbledonu; Foto: Guliverimage

Bog poslal oblak samo zanj

Bil je vroč poletni dan leta 2001, Ivanišević je v polfinalu povsem izgubil samozavest in proti domačinu Timu Henmanu začel izgubljati (7:5, 6:7, 0:6), ko se je na Wimbledon ulilo in program “odplaknilo” na soboto.

Naslednji dan je Hrvat prišel precej bolj svež, tekmo dobil, v ponedeljek 9. julija pa na finalu prevladal še proti Avstralcu Patu Rafterju. Zmago je posvetil pokojnemu prijatelju Draženu Petroviću. “Če ne bi bilo tistega dežja, bi zagotovo že v petek končal turnir. Sam bog je poslal oblak in ga pretrgal na pol,” se je kasneje spominjal Ivanišević in se leta 2019 na eni izmed revijalnih tekem takole rogal Henmanu:

One man is happy we didn’t have a roof when he was playing…#Wimbledon #RoofForAll pic.twitter.com/lJ4BOsczo4

— Wimbledon (@Wimbledon) May 19, 2019

Hrvat je bil znan kot zelo nevaren nasprotnik na hitrejših podlagah, saj je konstantno serviral čez 200 km/h, poleg tega pa je bil kot levoroki teniški igralec še bolj neugoden. Število doseženih neposrednih točk po servisu (10.237) ga postavlja na peto mesto vseh časov po asih, bi se mu pa zagotovo izšlo vsaj za tretje mesto, če bi ATP podatke beležila tudi pred letom 1990. Goran je namreč profesionalno kariero začel dve leti pred tem.

Odmerek nitroglicerina pod jezik

Ko teniškim navdušencem omeniš Gorana Ivaniševića, jih veliko pomisli na ‘kratko vžigalno vrvico’. Le kdo bi jim zameril, Goran je poleg asov zagotovo nekje v vrhu po številu polomljenih loparjev.

V Brightonu na dvoranskem ATP turnirju leta 2000 je med tekmo zlomil kar komplet “orodja” iz teniške torbe in Korejcu Hyung-Taik Leeju dvoboj predal. Če mu česa res niso mogli očitati, je bil to status ekscentrika. Tudi po pričeski.

Smešnih prigod iz njegove kariere je za cel dokumentarec, izpostavljamo le najbolj značilne: pri enem izmed sodnikov je leta 1994 v Adelaidi dosegel, da je proti koncu srečanja njegov priimek začel izgovarjati vsaj za silo pravilno, na Odprtem prvenstvu ZDA je slišno preklinjal med tekmo in po njej ter na eni izmed ekshibicij z delivcem pravice želel nazdraviti z žganjem.

Edina izgubljena bitka

Pred štirimi leti je po dolgi bolezni umrla Ivaniševićeva sestra Srđana. Hodgkinov limfom so ji diagnosticirali že v začetku Goranove kariere, ko je pri 17 letih kot kvalifikant dosegel četrtfinale OP Avstralije. “Ves nagradni sklad, ki sem ga zaslužil, sem vzel v gotovini. Potoval sem na Davisov pokal proti Danski v Beograd, denar pa spravil v jakno. Stevardesa me je 16-krat vprašala, če bom slekel jakno, vsakič sem odklonil”, je povedal in dodal, da je vseh 27 tisoč evrov takrat dal očetu, da bi ta lahko poravnal stroške zdravljenja. Bolezen je odšla, a so posledice na pljučih žal ostale.

Oče Srđan in mati Gorana sta za potrebe treniranja svojega sina prodala praktično vse imetje, originalni “zec” je pustil službo univerzitetnega profesorja rekoč “Nikoli ne bom tako dober učitelj, kot je Goran teniški igralec.” Pri vseh mentorjih sina je imel Srđan le eno prošnjo. Da mu pod nobenim pogojem niso spreminjali začetnega udarca.

Poletje 2001, trud je poplačan – presrečna oče in sin; FOTO: Guliverimage

Ker je imel starejši Ivanišević težave s srcem, so mu zdravniki leta 2001 odsvetovali odhod v Wimbledon in spremljanje sina ob Church Roadu, a je le zamahnil z roko ter pred vsako tekmo pod jezik spravil odmerek nitroglicerina za širjenje žil.

Zadnja želja pred dokončno “penzijo”

Danes starša ene izmed največjih hrvaških športnih ikon živita v Komiži na otoku Vis, Goran pa z (novo) ženo Nives in sinom Oliverjem v Zagrebu.

Mastna plača

Od leta 2019 Ivanišević trenira in potuje z Novakom Đokovićem, ki naj bi ga sodeč po informacijah hrvaških medijev plačeval med 350.000 in 500.000 evri na sezono oziroma nekje od 6000 do 10.000 evrov na teden.

Prihodnji teden Splitčana zaradi nedavne operacije kolena najbrž ne bo ob Srbu na pariškem mastersu in ni izključeno, da se bliža konec sodelovanja, saj je Goran jasno izrazil željo, kaj bo njegov zadnji projekt, preden se dokončno ustali.

Ultimativno željo, povezano s 16-letnim sinom iz prvega zakona Emanuelom, je junija najbolj znani športni zajec regije izdal na eni izmed hrvaških televizij: “Res si želim zaključiti kariero kot njegov trener. Ali se bo to kdaj zgodilo? Ne vem. Fant igra dobro, na voljo sem mu, če me potrebuje. To bi bil res lep zaključek moje kariere.”

Že, če bi jutri “Noleta” poklical in dejal, da se bo posvetil svojemu sinu, mu Srb bržčas ne bi postavljal nikakršnih preprek. Skupaj sta osvojila praktično vse.