Pred slovensko teniško igralko Tamaro Zidanšek je skoraj start z ničle. Po lanski uvrstitvi v polfinale Rolanda Garrosa je Konjičanka doživela precejšen padec po lestvici WTA, vmes je dvakrat prebolela covid, a je - kot sama pravi - vrhunsko fizično pripravljena na zaključno fazo sezone 2022.
Še letos marca blizu elitne dvajseterice, trenutno pa 85. igralka sveta – sodeč po WTA lestvici.
Tamara se te dni mudi na slovenski Obali, kjer pili formo in vzdržuje fizično pripravljenost za igranje na severnoameriškem betonu. Točke, ki jih je prejela za senzacionalni polfinale na OP Francije ter nekaj tednov kasneje za svoj prvi WTA naslov v Lozani, so se izbrisale, kar je na uvrstitvi pustilo precejšnje posledice.
V letu, ko je Štajerko najprej zmotila februarska in potem še julijska okužba s covidom, se za kaj več kot 11 zmag med posameznicami žal ni izšlo. Toda sezona je dolga in na koledarčku je še kar nekaj priložnosti za dokazovanje.
Glede na to, da vam je sezono krojilo zdravje, enostavno moramo začeti z vašim počutjem. Kako ste?
Počutje je vsekakor boljše, kot pri prvi okužbi. Tokrat sem si vzela več časa za regeneracijo, prvi teden karantene nisem počela nič. V drugem tednu sem začela z intenzivnim gibanjem in se počutila precej bolje. Torej, štirinajst dni po okužbi sem že ‘na polno’ trenirala.
Kje pilite formo?
V Portorožu. Delam z Davidom Ambrožičem, opravila sva nekaj zelo dobrih treningov, tudi z Anžetom Čevko in Markom Goljarjem. V petek je prišel tudi Blaž Kavčič. Kdor je pač na razpolago.
Je prišlo do kakšnih sprememb v štabu? Ali je Belgijec Carl Maes še zmeraj del ekipe?
Je, a ga trenutno ni zraven.
“Nič ni bilo 100-odstotno. Vse samo po najboljših zmožnostih”
Vrnimo se k prvi februarski okužbi. Ta vam je vzela kar nekaj moči, predvsem pa samozavesti.
Predvsem v fizičnem smislu in kadar nisem optimalno kondicijsko pripravljena, se ne počutim dobro. Potrebovala sem dva meseca, da sem zadihala, pa je kar naenkrat prišel peščeni del sezone, ko je bilo nujno potrebno igrati. Turnir za turnirjem – nisem igrala prav, nisem trenirala prav, ves čas neko krpanje. Ni bilo časa, da bi, recimo, en mesec le trenirala in ne odhajala na turnirje, ker bi bilo potem kar naenkrat konec sezone na pesku. Da, žal nič ni bilo 100-odstotno. Vse samo po najboljših zmožnostih, kar pa ni dovolj. Ko sem po travnatem delu sezone imela nekaj časa, da sem se pripravila, dobro oddelala treninge, je spet prišla korona. Zdaj, po okrevanju lahko rečem, da teh 14 dni po Wimbledonu ni šlo v nič.
Pa ste imeli lanskoletne vrhunske rezultate v podzavesti?
Da. Zame osebno je bil ta proces igranja turnirjev in delanja rezultatov dolgotrajen proces. Od nekdaj sem potrebovala kakšen mesec, da sem prišla v tekmovalni ritem. Ko narediš nek tak rezultat, potem je razumljivo, da tvoja lastna pričakovanja, pa tudi pričakovanja drugih, narastejo. Ko začne škripati, nastanejo težave. Saj v osnovi to ni nič takega, greš na igrišče in izgubiš, a sčasoma ti načne samozavest, začne se boj s samo seboj.
Ampak saj temu je teniški igralec podvržen od mladinskih vrst. Kaj ste se točno iz te zgodbe naučili?
Zdi se mi, da te ti procesi izoblikujejo izven igrišča. Po slabem zaključku lanske sezone smo vložili vse moči v to, da naredim napredek na betonu, kar nam je tudi uspelo. Naučila sem se, da je fizična pripravljenost osnova mojega tenisa. Več dam tudi na regeneracijo. Zame torej niti ni tako zelo pomemben teniški del, ampak predvsem tisto, kar se mi dogaja izven igrišča. Zato me je pomanjkanje tega vidika letos še toliko bolj ‘teplo’. Izoblikovala sem si način treninga, s katerim – se mi zdi – bom optimalno pripravljena.
“Naučila sem se, da je fizična pripravljenost osnova mojega tenisa”
Zdaj imamo torej Tamaro, ki bo končno letos spet igrala na 100 odstotkih?
Počutim se res dobro. Že dolgo nisem bila tako dobro fizično pripravljena. Lahko rečem, da sem celo v boljšem fizičnem stanju kot lani, ko sem osvojila Lozano. Bolje sem seznanjena s tem, kaj moram početi na igrišču, kako se postavljati.
Kdo gre z vami v Severno Ameriko in katere turnirje imate v načrtu?
Moja ekipa za severnoameriški del sezone sta trener Carl Maes in fizioterapevtka Lucia Pérez Pérez. Zaigrala bom na turnirju serije 250 WTA v kanadskem Granbyju in na Odprtem prvenstvu Združenih držav Amerike.
Nameravate igrati tudi v konkurenci parov?
Da, dogovorila sem se z Madžarko Panno Udvardy. Poskusili bova že v Granbyju.
In kako se pravzaprav oblikujejo partnerstva med dvojicami?
Panna me je poiskala prek Facebooka. Tako enostavno to poteka. Pri dvojicah je veliko odvisno od tega, kako se dopolnjuješ. Vedno iščem nekoga, ki je dovolj dober na ‘bekhendu’ in nekoga, ki zna biti soliden na volej udarcu. Ugaja mi tudi, če partnerica igra hitreje, saj mi prija bolj dinamična igra. Recimo, tudi veliko raje nastopam z igralkami, ki so specialistke za igro posameznic, ker to pomeni, da so dobre z osnovne črte. Zdi se mi, da sem se najbolje ujela z Ellen Perez v s’Hertogenboschu. Z osnovne črte je držala ritem s “singlašicami”, potem je pa še pri mreži blestela. Poezija!
Spomnimo se lanskoletne pravljice v Parizu. Kako se tega dogodka spomnite zdaj, ko ste že imeli dovolj časa, da uredite misli?
V tistem trenutku nisem dojela, kaj to pomeni za slovenski tenis. Vedno si želiš nekaj takega, ko pa si v središču dogajanja, se vsega skupaj ne zavedaš. Vidim, da me ljudje zdaj, zlasti ob igriščih, prepoznajo in vidi se, da narod spremlja tenis. Veseli pa me, da je mimo nov Roland Garros, stvari so se na novo vzpostavile in je tudi zame lažje začeti z ničle, posegati po novih rezultatih.
Se vam zdi, da je breme uspeha z nazadovanjem po WTA lestvici padlo z vaših pleč.
Ne toliko breme, ki mi ga nalagajo drugi. Več mi pomeni, kaj pričakujem sama od sebe, ker vidim, česa sem zmožna. Zdaj imam drugačno perspektivo, ker sem vse to že dala skozi. Težko je priti tako visoko, a še težje je v vrhu ostati. Naslednjič, ko pride do takšnega rezultata, bom znala bolje postopati.
“Težko je priti tako visoko, a še težje je v vrhu ostati.”
Kakšno je stanje glede pandemije na turneji? Kakšne smernice ste dobili za US Open?
Načeloma ni testiranj, ni jih bilo niti v Wimbledonu. WTA sledi pravilom držav, kjer so turnirji. Še celo cepljenje kot pogoj za nastop so v večini držav ukinili. Če se ne počutiš slabo in se ne testiraš, tako ali tako ne veš, da si pozitiven. Saj ni tvoja krivda.
“Igranje v večernem terminu, cel stadion se pred tvojo tekmo sprazni, vse oči se uperijo vate”
Ta teden smo izvedeli, da se po koncu sezone od pro tenisa zagotovo poslavlja Serena Williams. Kako se spomnite vajinega edinega medsebojnega obračuna v Melbournu 2020?
Igranje v večernem terminu, tribune na stadionu se pred tvojo tekmo napolnijo, vse oči se uperijo vate. Za svojo tedanjo fazo kariere sem odigrala vseeno kar solidno.
Američanka je rojena leta 1981, letos se bržčas poslavljata še dve teniški imeni, prav tako rojeni pred 41 leti.
Roger in…?
Osebno jo poznate.
Katarina Srebotnik? (smeh) Prvič sem jo videla na turnirju v Portorožu. Sprva sploh ne veš, kako do take legende pristopiti. Vsa čast, da je sploh toliko časa vztrajala. Zase si nekaj takega niti približno ne predstavljam, to že zdaj povem.
Da se ne bi že sedaj upokojili …
Ne, tako hitro pa ne (smeh).
“Sama bi si poroko želela imeti spomladi, a pri mojem urniku bolj težko. Vse ob svojem času, bo pa kmalu”
Na roki se vam nekaj sveti. Od aprila ste zaročeni. Kdaj bo poroka?
Ne vem, težko je govoriti. Sama bi si jo želela organizirati spomladi, a pri mojem urniku bolj težko. Vse ob svojem času, bo pa kmalu.
Igralke pogosto rečejo, da jih ne zanimajo rezultati, temveč predvsem igra in bodo z dobrim tenisom potem posledično prišli tudi dobri izidi. Kakšna so vaša pričakovanja za severnoameriški beton?
Ne nalagam si nobenega posebnega cilja. Vem, da sem dobro pripravljena, intenzivno sem delala, v redu se počutim. Zavedam se, da za vrhunske rezultate potrebujem nekaj več kot le en turnir, potrebujem več podlage. Najprej Granby, potem New York, sledi Portorož, namen imam odigrati še Budimpešto (op. a.: turnir serije 125), Parmo in Monastir.
Potem pa bo že počasi Billie Jean King Cup in igranje za Slovenijo.
Da, če bo vse šlo po načrtu, potem imam namen igrati.
“Najprej Granby, potem New York, sledi Portorož, namen imam odigrati še Budimpešto, Parmo in Monastir”
Ko ste v Melbournu, Londonu, Parizu ali New Yorku … Si kaj pogledate? Nekateri imajo kar navado ostati v hotelu.
Vsaj na začetku, ko sem bila mlajša, sem se vsaj potrudila oditi ven in si pogledala Eifflov stolp in New York, na London Eye pa nikoli nisem uspela priti, ker je bila prevelika gneča. Cel dan posvečaš temu, da se čim bolje pripraviš in potem se ti ob 17. uri ali kasneje enostavno ne ljubi preobleči za v mesto in se iti turista. Zjutraj se je potrebno zgodaj zbuditi. Po koncu kariere bi rada dala nekaj denarja na stran in si z izbrancem vzela nekaj mesecev za potovanje po svetu … brez petih kovčkov zraven!
Kje stanujete, kadar nastopate v New Yorku?
Turnir ima svoje uradne hotele, denimo Intercontinental, čez cesto je Lexington. Nimam rada lokacij, kjer je stavba pri stavbi, bolj pri srcu so mi zelena okolja.
Rekli ste, da vas kariera do 40. leta starosti ne zanima. Toda v nasprotno skrajnost verjetno prav tako ne nameravate oditi in se na primer upokojiti tako zgodaj kot Ashleigh Barty, kajne?
Nikoli ne veš (smeh). Imam svoj cilj, ki ga želim izpolniti. Ko bom prišla do njega ali pa se sprijaznila, da sem naredila vse za dosego tega cilja, pa mi pač ni uspelo, bom zaključila kariero.
Nam ga verjetno ne boste zaupali, ker se potem ne bo uresničil.
Prav imate, ne bom vam ga izdala.
Ima Tamara Zidanšek tudi po koncu profesionalne poti namen ostati v tenisu?
Zanima me psihologija, predvsem nevro znanost. Glede na to, kako se je življenje razpletlo, bi vsekakor rada ostala v športu. Mogoče niti ne toliko na, kot bolj ob igrišču, bila v pomoč ostalim, toda ne bi bila fizično prisotna vsak dan. Ponudila bi možnost za razvoj mladih igralcev, delovala bi iz ozadja. Študiram psihologijo in želim šolanje tekom teniške kariere zaključiti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!