"Pogosto se mi je zareklo, a glede tega 100-odstotna"

Foto: Aleš Fevžer

Ena izmed najbolj zadovoljnih ob uspehu Žige Šeška v Melbournu je bila Katarina Srebotnik, zadnja, ki je Sloveniji pred Hrastničanom prinesla zmago na turnirjih velike četverice v posamični konkurenci. Velenjčanka nam je povedala, česa se iz svoje kariere najraje spomni in zakaj je v domovini prav pogosto ne vidimo.

Katarina Srebotnik je bila pred Žigo Šeškom zadnja slovenska zmagovalka mladinskega Grand Slama za posameznike/-ce.

Kot je sama poudarila ob novinarski konferenci mladega hrastniškega junaka ta teden, je med njenim in Šeškovim uspehom minilo kar 28 let. Od njene zmage v Wimbledonu (1998) ter uspehi pionirke grandioznih uspehov belega športa v Sloveniji Mime Jaušovec na juniorski ravni pa tudi približno četrt stoletja. Podatki dajo vele podvigu Šeška še dodatno težo.

Velenjčanko smo povprašali o tem, kje deluje in kaj trenutno počne. Ni se želela pretirano spuščati v svoj vsakdan, pa le zakaj bi jo mučili? Naj najuspešnejša teniška igralka samostojne države uživa v zasluženem športnem pokoju. Osredotočili smo se na spomine.

Katarina, za začetek povejte kje se potikate in s čim se ukvarjate?

Predvsem uživam v obratu življenjskega lista. Iskreno povem, da je bil konec kariere zame težka poteza. Verjetno se je to videlo tudi na poslovilni novinarski konferenci. Tenis sem resnično rada igrala. Sicer sem zadnjo profesionalno tekmo odigrala leta 2020, ko sem že nekako vedela, da je to pač to. Potem je prišla še korona, nekaj časa sem potrebovala za to, da predelam zadeve in se ne “sesujem”.

Da zadeve v glavi sprocesirate …

Da. To je le nekaj, kar sem delala od majhnih nog in nekaj, v čemer sem bila res dobra. Če bi lahko še igrala, potem bi. Toda leta so me dohitela, tudi poškodbe. Ni dvoma, bil je primeren trenutek za umik, lahko mi pa ni bilo. Prišla sem do čudnega obdobja v življenju, ko sem si rekla: “Kaj pa zdaj?”

Kaj vas je najbolj šokiralo?

Kar naenkrat ni bilo več jutranjega alarma za trening. Ni alarma za oditi na letalališče. Edina stvar, ki me je v trenutku osrečila, je bilo dejstvo, da mi ni več potrebno loviti avionov in vsak teden skozi celotno leto menjavati hotele.

Življenje v kovčku vam je bilo torej odveč.

Grozno! To je zadeva, ki je niti malo ne pogrešam.

Torej vrnitve na WTA turnejo, kot recimo pri Andreji Klepač, ne gre pričakovati?

Ne.

Ste 100-odstotno prepričani?

(smeh) Da, niti enega odstotka si ne puščam več. Pika! Bilo je dolgo in uspešno, sem zadovoljna in predvsem pomirjena s tem, kar je bilo. Ni nobenih obžalovanj v smislu “kaj bi bilo, če bi bilo?” Izpolnjena sem. Da sem svojo športno pot pospravila v pokoj, sem potrebovala nekaj časa, zato pa sem se tudi za kratko umaknila iz oči javnosti. Morala sem se navaditi na novo življenje.

In ta umik ste storili na Bližnji vzhod. Kolikor nam je znano, ste se ustalili v Dubaju, kajne?

Da. Seveda pridem občasno v Slovenijo še obiskat starše, sorodnike in prijatelje. Imate srečo, da ste me dobili, ker sem zdaj ravno na počitnicah. Rade volje sem se odzvala vabilu na slavnostno novinarsko konferenco ob uspehu Žige Šeška, do prestolnice imam iz Velenja le eno uro. V bistvu me je Mima Jaušovec ‘pobrala’ na poti do Ljubljane (smeh).

Kako gledate na uspeh Šeška?

Fantastično. Smo le trije, ki nam je to iz Slovenije uspelo, ni pa Žiga le odličen teniški igralec. Po njegovih izjavah sodeč je tudi krasen fant. Najbolj me je navdušil s tem, da je med turnirjem izklopil mobilni telefon. Prav to bi mu naročila, če bi lahko dala samo en nasvet za kariero – naj izklopi svet okoli sebe, ker te drugače lahko “raztrgajo”. Sicer sem sama živela v drugačni dobi, ko družbena omrežja še niso bila tako izrazita. Hvala bogu, da ni bilo tako … ne vem, kako lahko fantje in punce dandanes sploh normalno funkcionirajo.

Srebotnik Jaušovec — “Kata” z ikono slovenskega tenisa Mimo Jaušovec; Foto: Aleš Fevžer

Kje mislite, da je njegov potencial, njegov možen vrhunec?

Tega ne ve nihče, zadevo je nemogoče napovedati. Zmaga na mladinskem OP Avstralije je izjemen podvig. Morate se zavedati, da smo imeli v preteklosti zunajserijske mladince in mladinke, pa nam je uspelo le trem. Zlata generacija deklet po prelomu tisočletja, ko smo bile tri punce v vrhu, je dala le eno zmagovalko mladinskega Slama. Že samo dejstvo, da je od mojega Wimbledona do letos minilo kar 28 let, priča o tem, kakšen izjemen uspeh je to. Pred Žigo je še dolga pot, je pa ta zmaga odlična odskočna deska. Dobil je zagon, dragocene izkušnje, zaigral je na Rod Laver Areni, okusil slast igranja na turnirju velike četverice.

Zdaj se šele začne tisto ta pravo.

Zdaj se nadaljuje nekoliko bolj resna pot. Nekateri imajo hiter preskok, spet drugi nekoliko počasnejši, spet tretjim pa sploh nikoli ne uspe.

Imate morda v bodoče aspiracije postati direktorica kakšnega turnirja?

Nikoli ne reci nikoli. Tega sem sem skozi svojo kariero lepo naučila. Dogajalo se mi je namreč, da sem za kakšno zadevo rekla, da nikdar ne bom, potem pa storila točno to. Zato raje vsa vrata puščam odprta. Z eno izjemo: nikoli več ne grem na WTA turnejo! (smeh). Bom videla, kam me bo pot zanesla, trenutno sem srečna, kjer sem. Nič več pritiska in tekmovanj, pogrešam samo ljudi s teniške karavane. V turnejo sem bila profesionalno vpeta kar 24 let, v tem času pa stkeš ogromno novih poznanstev. Ko sem lani kot gostja obiskala Wimbledon, mi je bilo nadvse prijetno.

Srebotnik Sugijama — Z Japonko Sugijamo sta sestavljali vražji tandem; Foto: Profimedia

Pa vas v Dubaju čisto nič ne moti neznosna vročina?

Ne. Ko je tam čez 40 stopinj celzija, se jasno umaknem not na klimo. Mene bolj moti tale vaša zima, mraz. Vajena sem vročine, celo življenje sem je bila. Januarja Avstralija leto za letom, potem marca ZDA in je bilo spet toplo, sledil je prijeten del v Evropi, tako da se tekom športne poti nisem soočala s tem vremenom, ki ga imate zdaj v Sloveniji. Dopade se mi sneg, moti me hladen zrak, zdaj med pogovorom mi zmrzujejo dlani (smeh). V karieri sem se veliko bolje počutila na 30 stopinjah, kot pa pri 18.

S katero bivšo igralko ohranjate največ stika?

Z vsemi mojimi “deblašicami”. To so vendarle tvoje soigralke, na igrišču dihaš skupaj z njimi, dan in noč. Na igrišču sem se s kakšno le spogledala, pa sva takoj vedeli, kako in kaj ter če je pri kakšni od naju panika. Morda je morala takrat druga dati nekaj več za dobljeno točko. Največ sem na vezi z Ai Sugijamo in Kveto Peschke, ustvarile smo dolgoročno povezanost.

Za konec bralcem povejte še to, kaj vam je iz kariere ostalo najbolj v spominu, ali pa če bi morali izpostaviti samo en uspeh.

Šla bom po posameznih panogah. Med posameznicami mora biti to zmaga proti Sereni (op. a.: Williams na Roland Garrosu 2008), ženske dvojice vsekakor turnirska zmaga v Wimbledonu (op. a.: 2011 s Čehinjo Peschke), s katero sem postala tudi prva igralka sveta med pari. Med mešanimi pari pa mi je najbolj pri srcu zmagoslavje leta 1999 na OP Francije s Pietom Norvalom. Takrat sem se namreč dokončno vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov.