Slovo perfekcionistke, ki je Sereno ugnala na njenem vrhuncu

Tenis 17. Sep 20227:00 > 7:01
Delite:
Foto: Uroš Skaza

Jutri se bo z novinarsko konferenco od aktivnega igranja tenisa tudi uradno poslovila Katarina Srebotnik. 41-letna Velenjčanka je najuspešnejša slovenska teniška igralka od osamosvojitve dalje, profesionalno športno pot pa bo dokončno sklenila v nedeljskih popoldanskih urah na osrednjem igrišču portoroške Marine. Ob zaključku WTA turnirja serije 250 ji Teniška zveza Slovenija pripravlja kratko slovesnost.

Ko so leta 1998 na mladinskem Wimbledonu kar četrtino nastopajočih v osmini finala tvorile Slovenke, je bil to krasen obet, ki je kasneje obrodil zlato generacijo.

Maja Matevžič, Tina Hergold, Tina Pisnik in Katarina Srebotnik so predstavljale “pušeljc” deklet, ki bi utegnile na začetku novega tisočletja stopati po poteh edine slovenske zmagovalke turnirja velike četverice med posameznicami, Mime Jaušovec.

Poti navedenega kvarteta so šle vsaka svojo pot, največ je pričakovano iztržila Srebotnik, takratna zmagovalka juniorskega turnirja na sveti travi. Ko časovni stroj zavrtimo za četrt stoletja naprej, dejansko lahko govorimo o eni izmed ikon slovenskega športa.

Rekorderka Katarina Srebotnik; Foto: Tenis Slovenija

Talisman za svoje partnerje

‘Kata’ je v štiriindvajsetletni karieri osvojila štiri turnirje serije WTA med posameznicami, kar 39-krat slavila med dvojicami, pri čemer je še najbolj frapanten podatek, da je imela pri teh naslovih kar 16 različnih partneric! S štirimi različnimi sotrpini se je petkrat razveselila tudi zmage na turnirjih za Grand Slam v konkurenci mešanih parov.

Njena najvišja uvrstitev med posameznicami na WTA lestvici je 20. mesto, med dvojicami je bila devet tednov (poleti 2011) celo najbolje uvrščena tenisačica sveta.

Podatek, povezan z Velenjčanko, ki ga številni ljubitelji tenisa ne poznajo, je edinstven dosežek, vreden zapisa v Guinnessovo knjigo rekordov:

‘Kata’ je namreč zmagala na svojem debitantskem WTA turnirju v konkurenci dvojic (Makarska 1998 s Tino Križan), krstnem WTA turnirju v konkurenci posameznic (Estoril 1999) in sploh prvem Grand Slam turnirju, kjer se je odločila preizkusiti uigranost v konkurenci mešanih dvojic (Roland Garros 1999, s Pietom Norvalom). V zgodovini belega športa ne prej in ne kasneje to ni uspelo nikomur. In vprašanje, če sploh kdaj bo.

Katarina Srebotnik je slovenskemu tenisu zapustila dediščino, ki je vredna vsaj doprsnega spomenika sredi Velenja. Z njo smo se pogovarjali potem, ko je v Portorož na svoj zadnji “hura” prispela s staršema, Jožetom in Zlatko.

Foto: Uroš Skaza

V isti sezoni se boste poslovili vi, Serena Williams in zdaj še Roger Federer. Trije nekoč najboljši na svetu. Kar nebo je zajokalo.

Da. Roger in Serena sta mi ukradla idejo (smeh).

Kdaj se pojavila ideja, da je vendarle čas za vaše slovo?

Moj zadnji uraden dvoboj je bil v Parizu 2020, torej nekaj več kot dve leti nazaj. Ko sem tam izgubila prvi krog dvojic, sem si dejala, da je konec blizu. Spretno sem se otepala slovesa, a se hkrati zavedala, da je to za vsakega, tudi zame, neizogibno. Saj ne, da se s tem nisem želela sprijazniti, a na treningih mi je še zmeraj dobro šlo. Imela sem takšne mini poškodbe, ki so me oddaljile od dobrih rezultatov. V Pariz sem prišla z miselnostjo “make or break”, izgubila sem takoj na začetku, kar mi je dalo na znanje: čaka te dolga pot nazaj. V zadnjih letih sem spustila svoja pričakovanja, a vseeno nastopala, ker sem v tenisu enostavno uživala.

Ne želi si delati sramote

Kaj bi vas prepričalo v nadaljevanje?

En “klik”, en srečen turnir, ki bi mi dvignil samozavest in uvrstitev. Recimo, če bi v Strasbourgu igrala finale, bi iz 80. skočila na 55. mesto WTA lestvice. Čakala sem na kakšno tako situacijo, kot se je letos dvema igralkama sestavila v Eastbournu: dve zmagi, dve predaji in sta osvojili turnir. Na koncu se je pri meni vedno obrnilo kontra. Rekla sem si, da ima morda neka višja sila zame drugačen načrt.

Pa je bil res Pariz tista kaplja čez rob, ki vas je premaknila bliže ‘izhodnim vratom’, ali ste se za upokojitev odločili kasneje?

Vsekakor takrat še nisem vrgla puške v koruzo. K odločitvi je močno pripomogla okužba z novim koronavirusom januarja lani. To je bila dokončna prelomnica. V Avstraliji sem branila četrtfinale, zaradi odsotnosti močno nazadovala po lestvici. Sicer nimam trajnejših posledic covida, nisem bila v bolnišnici, vendar sem takrat izgubila veliko časa, ker zaradi kratke sape nisem mogla normalno trenirati. Dva meseca sta minila, kot bi tlesknil s prsti. Pri 20 letih bi to zlahka prebrodila, ko pa jih imaš 40…

Ampak zakaj Portorož ne služi kot turnir, kjer bi se tekmovalno poslovili? Zakaj niste zaprosili za posebno vabilo in nastopili recimo z Andrejo Klepač?

Dali ste mi kompliment, da sem bila nekaj časa najboljša igralka dvojic. Hvala za to. Se pa v tem skriva tudi odgovor na vaše vprašanje. Zato, ker sem perfekcionistka. Če že nastopam, želim dati od sebe najboljše. Saj ne, da bi za vsako ceno želela osvojiti turnir, toda želim si vsaj tega, da je tenis nečemu podoben. Realno trenutno nisem na taki ravni. Pa še to: Si sploh lahko mislite, da bi na poslovilnem turnirju zmagala?

Foto: Tenis Slovenija

Verjetno se potem ne bi želeli ravno posloviti.

Točno tako! Če pa nastopim in me nekdo ‘razbije’ v prvem krogu 6:2 in 6:1 ter se to zabeleži kot moj zadnji uradni dvoboj, grem na svoj poslovilni dvoboj delat t.i. samomor. Enostavno se ne želim sramotiti. Če bi bilo po moje, bi tekmovala in se mučila še deset let, nekdo zgoraj pa je rekel: “V redu je, dovolj bo!” (smeh).

Nedosegljiva deseterica

Verjetno podobno razmišlja Roger Federer v povezavi z letošnjem ATP turnirjem v Baslu, ki ga je odpovedal. Ko smo že ravno pri Švicarju – z njim si delite uspeh leta 1998 na mladinskem Wimbledonu.

Ne le to. Isto leto sva bila poraženca na mladinskem Odprtem prvenstvu ZDA. Stala sva v ozadju za zmagovalcema, Jeleno Dokić in Davidom Nalbandianom, se gledala in si poklapana dejala: “No, saj drugo mesto ni tako slabo.”

Začetek tisočletja mirne duše lahko označimo kot zlate trenutke slovenskega tenisa. Leta 1998 se je to napovedovalo s štirimi Slovenkami v osmini finala mladinskega Wimbledona in vašo končno zmago med posameznicami.

Pozabili ste še na Petro Rampre, ki je takrat izgubila v finalu dvojic pri mladinkah. Ko smo dosegale vrhunske rezultate, se tega v Sloveniji nismo dobro zavedali. Še sama tega nisem znala dovolj dobro ceniti. Vse je bilo samoumevno, razvadili smo se. Zase lahko rečem, da je bilo kar težko vzdrževati visoko uvrstitev, biti pet let nekje med 20. in 30. mestom na svetu, po dopoldanskem dvoboju posameznic, potem popoldne, medtem ko so ostala dekleta na masaži, odigrati še partijo dvojic. Marsikdaj sem slišala: ‘lahko bi bila še boljša’. Mar res? Lahko bi bila še veliko slabša.

Srebotnik po zmagi nad Sereno Williams leta 2008; Foto: Guliverimage

No, pa vseeno. Vaš potencial je bil izjemen, vendarle ste bili 2. igralka sveta med mladinkami.

Za primer bom vzela Justine Henin. Spremljal jo je osebni trener Carlos Rodriguez, belgijska zveza je vse plačevala, imela je bajne sponzorje. Mi smo pa iz majhne Slovenije, zamenjevali so nas s Slovaško. V tenisu 10.000 dolarjev porabiš v dveh tednih, nisem imela sponzorjev.

Potrebno je priznati, da ste odraščali v noro zahtevni generaciji teniških igralk. 

Predvsem je bilo v elitni deseterici manj sprememb. Tam so bile zacementirane Sestri Williams, Kim Clijsters, Justine Henin, Mary Pierce, Lindsay Davenport, Amelie Mauresmo, …

Martina Hingis.

Hingis! Pa potem še Rusinje, Šarapova, Miskina, Dementeva. Zame je bila elitna deseterica nedosegljiva. Škoda, da nismo tega znali bolje ceniti. Predstavljajte si: ste 20. na svetu, ljudje pa vas sprašujejo, zakaj ne morete višje. Saj bi rada, ampak kaj mi je storiti? Naj se ubijem, če ne gre? Vedno se lahko zadeve še izbrusi, moram pa vseeno biti poštena in priznati: kar mi je bilo dano, sem skoraj do maksimuma izkoristila po svojih najboljših močeh.

Kakšno žogo ste imeli najraje, kako ste tekom kariere napenjali lopar?

Rada sem imela težko žogo, recimo na Wimbledonu Slazenger. Sovražila sem žogice Penn na pripravah za Odprto prvenstvo ZDA oziroma, ko smo v štirih tednih prav tolikokrat zamenjali znamko. V San Diegu Penn, v Montrealu Wilson, v Cincinnatiju spet Penn in v New Haven spet Wilson. Enostavno nisi ujel ritma. Lopar sem napenjala ekstremno visoko.

Govorimo o teži 25 kilogramov, ali…?

(smeh) Kar več. Okoli 30 kilogramov, luxilon 4G ali črevo, niti nisem čutila razlike, sem bila pa zelo občutljiva na napetost strune. Tako visoko sem napenjala zato, ker sem želela jaz biti tista, ki udari žogo. Za lopar mi je bilo skoraj vseeno, na katerega koli bi se lahko navadila v enem samem tednu.

Solze v telefonski govorilnici in projekt “na vse ali nič”

Še vedno spremljate teniško dogajanje?

Seveda. Obožujem tenis.

Kdo vas je ‘zastrupil’ z njim?

V tenisu sem pristala po naključju. Oče ga je igral rekreativno. Ko sem bila majhna sem nogometno žogo ‘nabijala’ v steno hiše in uničila vse cvetlične lonce. Da ne bi razbila še šip, sta me starša želela nekam vpisati. Pri sedmih letih sem obiskala poletno šolo v Šaleškem teniškem klubu. Nismo imeli loparja, tako da so mi ga tam posodili. Ko je bilo šole konec, so staršem namignili, naj pridem trenirat. Navdušila sem se, začela šport spremljati po televiziji, strašen vzor mi je bila Monika (op. a.: Seleš). Zelo me je prizadelo, ko se ji je zgodila tragedija, deset dni nisem šla na trening, doma sem jokala. Ona me je ‘zastrupila’, pri moških je bil vzor Pete Sampras.

Kdaj ste si rekli: Katarina Srebotnik bo profesionalna teniška igralka?

Izpostavila bi dve prelomnici. Pri 14 letih sem prvič odšla čez lužo igrat Orange bowl. Doma sem imela klubskega trenerja, oče je bil moj voznik. Mimogrede, nikoli se ni vmešaval v delo mentorjev. Ko bi vsaj vsi mladi imeli tako izkušnjo. Skratka, nisem imela ‘full time’ trenerja. Nismo imeli denarja, da bi kdo z menoj odšel na Florido. Tam so bili na sporedu trije turnirji, Eddie Herr, Sunshine Cup in Orange Bowl. Večer pred odhodom sem jokala kot dež. Zelo sem bila navezana na dom, bila sem sramežljiva punca. Takratni najstniki nismo bili kot današnji, katerim pametni telefoni povedo vse. Spominjam se, kako sem se tedaj domov javljala iz telefonske govorilnice ter s tem zapravila celotno mamino plačo. Rotila sem starše, da bi rada šla domov.

Foto: Uroš Skaza

Zakaj vam je bilo tako hudo?

Nastanili so me v neko akademijo s samimi špansko govorečimi igralci in igralkami iz Južne Amerike. Nisem bila sama, a morali smo si sami kuhati. To je bila najeta hiša, vsi so bili stari 17 in 18, jaz pa 14. Še angleško nisem znala dobro, kaj šele špansko. Mati me je vprašala, kaj počnem, odgovorila sem ji, da si pripravljam večerjo. Ko me je navdušeno pobarala, kaj kuham, sem ji odvrnila: “sendviče” (smeh). Kasneje sem osvojila Orange Bowl, a potem je nastopil šok. Ko sem že pomislila, da potujem domov, je agencija Pro Serve zmagovalkam uredila posebno vabilo za serijo mladinskih turnirjev U-18 v Južni Ameriki. Ko sem naposled prišla domov, sta me starša pričakala z enostavnim vprašanjem: “Imaš rada tenis?” Kar nekoliko užaljena sem odgovorila pritrdilno in pristavila, naj me takih neumnosti ne sprašujeta več. Kasneje sem izvedela, da je oče pustil službo in vse vložil v moj tenis. Hvala bogu mi tega ni povedal, ker s tem pritiskom ne bi mogla normalno igrati. Zato pravim, da sta starša zlata vredna.

Đoković jo je spravil ob živce

Kaj je bil drugi pomemben zasuk v karieri?

Dogodki, ki so se zgodili v sezoni 1999 spomladi. Z očetom sva se borila po turnirjih v Južni Ameriki, hodila sva od 10k do 25k tekmovanj, se prebijala. Za rep sem ujela kvalifikacije na marčevskem turnirju z nagradnim skladom 75.000 ameriških dolarjev v Dubaju, bila sem vsa iz sebe. Končno! Prvič v kvalifikacijah nekega močnejšega turnirja. Uspešno sem prestala predtekmovanje, potem pa dobila turnir brez izgubljenega niza. Takrat sem si rekla: “Zdaj sem na konju!” Kot bonus sem dobila vabilo organizatorjev na turnir v Estoril kasneje aprila. Zato še enkrat pravim: kariera bi se lahko odvila dosti slabše.

Srebotnik s Kveto Peschke, ko sta osvojili Wimbledon; Foto: Guliverimage

Na tisti Estoril, ki ste ga potem osvojili?

Tako je. Iz 227. mesta na WTA turneji sem prišla kar naenkrat med 100 na svetu. Govorimo o turnirju, kjer je bila prva nosilka Nemka, Anke Huber. Vsako tekmo sem odigrala povsem brez pritiska in na koncu zmagala. Finala ne bom nikdar pozabila, Madžarko Rito Kuti Kis sem popeljala v čarobni svet skrajšani žogic (smeh). Postala sem šele četrta igralka, ki je že na prvem WTA turnirju v karieri zmagala, danes nas je le šest.

Če ste bili po Dubaju na “konju”, kaj bi potem rekli za nadaljevanje sezone, ko ste se približali elitni petdeseterici?

Takrat sem pa že kar letela (smeh). Javnost je začela pričakovati več. Vse, kar ni bila zmaga, je bilo razočaranje. Nasprotnice na turneji začnejo brati tvojo igro, naslednje leto braniš točke. Preveč se mi je zgodilo prezgodaj. Poglejte Carlosa Alcaraza, pri 19 letih ima za seboj široko skupino ljudi. Ko sem osvojila Estoril, je bil z menoj tam samo en človek, moj oče.

Foto: Uroš Skaza

Ste perfekcionistka, kar je verjetno botrovalo odločitvi, da se po poškodbi osredotočite le še na igri dvojic.

Pet mesecev sem imela težave z ahilovo tetivo, potem pa še pet mesecev bolečine v desnem ramenu. Deset mesecev nisem niti prijela loparja, kar je povzročilo moj padec. Skušala sem se sicer vrniti, a čim sem igrala srečanje s tremi nizi, je roka postala težka, bolelo me je, kar je bilo dan kasneje le še huje. To seje zgodilo na mojem vrhuncu kariere. Bila sem 20. na svetu med posameznicami in tretja med dvojicami. Na osmih turnirjih, kjer sem imela zamrznjeno uvrstitev, nisem uspela narediti kaj prida, uvrstitev je strmoglavila. Morala sem se odločiti: ali se posvetim dvojicam, ali pa na turnirje nižje ravni.

To je kar udarec, kajne? Kot, da bi z Maserattija presedlali nazaj na Cliota…

Ko sem bila stara 20 let, sem si rekla, da bom čez deset let stara “baba” in bom zaključevala kariero. Potem pa je naneslo, da sem bila pri tridesetih najboljša igralka dvojic na svetu. Kakšna “penzija” neki?

Imate pripravljeno še kakšno zanimivost s turneje? 

Lahko izdam anekdoto izpred več kot 15 let. Na OP Avstralije je moja trenerka Biljana Veselinović organizirala, da sem trenirala z zelo obetavnim mladcem iz Srbije. Takrat sem že bila “bog in batina”, uveljavljena na WTA turneji, uvrstitev se mi je sukala okoli 25. mesta na lestvici. Mladinec me je premagal 6:0, 6:1, še tisti gem ne vem točno, kako sem mu ga “ukradla”. Znorela sem, bila sem vsa penasta … dveh žog mu nisem mogla spraviti v igrišče, raztegnil je mojo igro. Bil je agilen, hitrejši od mene, predober servis, pa je imel komaj 16 let. To je bil kajpak Novak Đoković.

Najlepši trenutek v karieri? Izpostavite najlepšo zmago. 

Igrala sem na treh frontah, zato je nehvaležno izpostaviti le en triumf. Med posameznicami je daleč pred vsemi zmagami tista proti Sereni Williams (op.a. v 3. krogu Rolanda Garrosa 2008), zato ker sem jo ugnala v njenih najboljših letih, na njenem vrhuncu. Drugi dejavnik je ta, da sem jo premagala na enem izmed turnirjev velike četverice, na stadionu Suzanne Lenglen. Povsem drugače, kot če bi jo recimo dobila na nekem x turnirju, recimo v Charlestonu. Med dvojicami mi največ seveda pomeni zmaga v finalu Wimbledona s Kveto Peschke, ko sva takrat postali tudi številka 1 na WTA lestvici. Izpostavila bi še zmago na Odprtem prvenstvu ZDA 2003 z Bobom Bryanom, saj sva oba igrala na “deuce” strani igrišča, to pa je bil eden izmed res redkih turnirjev v moji karieri, ko sem se umaknila igrat na prednostno stran.

Svež je verjetno še zmeraj spomin na Wimbledon 2008 v paru z njegovim bratom dvojčkom Mikom, kajne? 

Joj. To je bilo tisto leto, ko sta Nadal in Federer zaključila finale skoraj v temi. Naš obračun finala mešanih dvojic smo na igrišču št. 1 zaključili  pol ure za njima! Igrali smo v mraku. Na drugi strani sta stala Bob in Samantha Stosur in naju premagala, potem ko je nadzornik pri izidu 7:5 in 3:1 za njiju odločil, da se igra nadaljuje isti dan. Spomnim se, kako mi je Mike po tekmi dejal: “Ta Wimbledon ti dolgujem”. In res sva potem še enkrat nastopila skupaj.

Kako bi primerjali takratni Wimbledon in te razmere sedaj?

Včasih smo se šalili, da bi bil najboljši trening, za nastopanje na travi, igranje tenisa na parketu. Danes je podlaga počasnejša, travo strižejo tako, da je višja in žoga se precej bolj odbija. Ker so posledično točke daljše, se jasno podlaga za osnovno črto hitreje obrabi.

Posebna zahvala za uspešno kariero gre trojici

Kdo sta največja teniška igralca vseh časov?

Serena Williams ima 23 naslovov za Grand Slam, torej mora biti pri dekletih kar ona. Pri moških je vsaj zame to Roger Federer, moj letnik, eleganten tenis.

Ste kdaj dobili ponudbo, da nastopate za kakšno drugo državo?

Ne. Vendar tudi, če bi jo, se za to ne bi odločila.

Kakšni so vaši načrti po končani profesionalni karieri?

Nekaj je gotovo; v tenisu nameravam – tako ali drugače – ostati, saj ga imam preveč rada. Na kakšen način? Ne vem, vsa vrata si puščam odprta.

Pa bi vas zanimalo treniranje, ali bi vam to požrlo preveč živcev?

Ne zaradi živcev. Bolj zato, ker ne prenesem nenehnega potovanja, letališč, menjavanja hotelov. To je pa res ena izmed stvari, pri kateri bi najraje naredila “tlesk” in šla v trenutku iz ZDA v Avstralijo. No, glede prihodnosti sem morala stvari predelati pri sebi, malce sem se tudi ogradila od javnosti. To upokojitev želim prežvečiti in iti potem dalje.

Kdo je ‘naredil’ Kato Srebotnik? Kdo je najbolj zaslužen za vašo bogato kariero, poleg omenjenih staršev?

Biljana Veselinović me je prevzela v prehodu z ITF turnirjev na WTA raven. Bila mi je kot tretji starš, tudi ob prostem času sva se res izjemno ujeli. Vedno je izgubila živce, ko so na turnirjih vpričo mene govorili, da je to zagotovo moja mati. “Nisem mati!” je bila občutljiva (smeh). Izpostavila bi še Matjaža Končana, ki me je naučil tenisa, lepe tehnike, ki zmanjšuje možnost poškodb, velika zahvala pa gre še teniški igralki Tini Križan (op.a.: z njo je Srebotnik osvojila prvih 5  WTA turnirjev v konkurenci dvojic). Imela sem rezultate, za kakšnega trenerja tipa Rodriguez ni bilo denarja. Biljana je bila najdlje ob meni, vsi ravno njo najbolj asociirajo z menoj, saj je bila zraven na WTA turneji.

Komentari

Vaš komentar