Ob portoroški marini smo prejšnji teden še drugo leto zapored lahko spremljali ženski teniški turnir serije 250. Končne zmage se je veselila Katerina Siniakova, ki je v včerajšnjem finalu ugnala Jeleno Ribakino. Za posebno slovesnost je poskrbelo slovo najboljše slovenske teniške igralke po osamosvojitvi Katarine Srebotnik, ki je v finalu dvojic v Wimbledonu 2011 prišla do velike zmage. Mi pa smo se pogovarjali z edino Slovenko, ki je grand slam osvojila tudi med posameznicami.

Slovo perfekcionistke, ki je Sereno ugnala na njenem vrhuncu

Tenis

17. Sep 2022 0

Tenis

17. Sep 2022 0

Slovenski obalni biser je lani po več kot desetih letih premora (2010) zaradi pandemije koronavirusa znova dobil priložnost gostiti turnir WTA serije 250. Nekaj sreče so imeli organizatorji tudi letos, ko se se gostiteljstvu odpovedali v Linzu, Portorož pa je s sposojeno licenco znova skočil na koledar ženskega toura.

Letos so bili gostitelji lahko zelo zadovoljni z imeni na seznamu prijavljenih igralk, na katerem ni manjkalo zvenečih imen. Posledično je zaradi zahtevne konkurence izostal slovenski uspeh, čeprav sta na centralnem igrišču ob marini nastopali obe najboljši Slovenki ta hip, Tamara Zidanšek in Kaja Juvan.

Ob boku tekmovalnega dogajanja smo se pogovarjali z edino Slovenko, ki ji je kadarkoli v konkurenci posameznic uspelo osvojiti turnir velike četverice. S slavjem na Roland Garrosu v letu 1977 (v Parizu je v finalu igrala še v letih 1978 in 1983, a bila neuspešna) se je za vedno zapisala v slovensko teniško zgodovino. Mima Jaušovec tudi po 45 letih od tega mejnika ostaja najboljša teniška igralka v zgodovini Slovenije.

Na letošnjem portoroškem turnirju je opravljala vlogo ambasadorke, ob natrpanem urniku pa si je vzela tudi 15 minut za Sportklubov pogovor.

Skuša pomagati, kakor le lahko

Mima, kako ste se znašli v vlogi ambasadorke na portoroškem turnirju?

Teniška zveza me je kontaktirala, če bi opravljala vlogo ambasadorke. Sprejela sem, saj mi je to v veselje in čast. Če lahko kaj pripomorem k še boljši sliki slovenskega tenisa, zakaj pa ne. Na prvem mestu je, da so naše igralke zadovoljne.

Vas igralke, sploh slovenske, pogosto ’pocukajo’ za rokav?

S Kajo sva bili veliko na zvezi, kar dolgo. Vmes sem bila malce izven tega teniškega sveta, saj sem potovala po turnirjih v tujini, veliko sem bila prisotna na turnirjih velike četverice. Tam sem navijala za naše, v Sloveniji pa sem bila zelo malo. S Kajo velikokrat spregovoriva kakšno besedo, predvsem se pogovarjava o mentalni plati športi. Kar se tiče teniške igre, jih prepuščam trenerjem, ki jih vodijo. Če me kdo kaj vpraša, pa tudi o tem odgovorim.

S Tamaro in njenim trenerjem sem se veliko pogovarjala na enem od zajtrkov tu v Portorožu, prosil me je za kakšen nasvet in pogovor, ko bodo kaj trenirali v Mariboru. Če se srečamo, skušam pomagati. S tem turnirjem sem se nekoliko vrnila v slovenski tenis, spodbudil me je, da imam več volje in skušam pomagati.

Močni turnirji so gonilo napredka

Še odigrate kakšno teniško partijo?

Danes (pogovor smo opravili v petek, op. p.) zjutraj sem ga igrala. 20 minut (smeh). Odigram zase, kolikor dopušča telo. Znam se prilagoditi glede na bolečine.

Koliko še spremljate tenis?

Kar veliko hodim na največje turnirje. WTA ima oddelek WTA Legends, kamor zelo vabijo bivše igralke, imamo svojo organizacijo. Znotraj teh imamo več sestankov na leto, obstaja tudi poseben fond, kjer nekdanje teniške igralke sodelujejo v dobrodelnih akcijah, srečanja … Veliko sodelujem in sem v stiku z ostalimi. Tenis je zame še vedno zelo pomemben del mojega življenja. Veliko spremljam in gledam tekme, uživam v tem. Ne samo podnevi, ampak tudi ponoči.

Kje je po vašem mnenju trenutno slovenski ženski tenis?

Včasih se razvadimo. Ko imamo štiri ali pet igralk med prvo stoterico, kot je bilo v preteklosti, se nam zdi to samoumevno. Trenutno imamo srečo, da imamo Tamaro Zidanšek in Kajo Juvan, ki vodita slovenski ženski tenis. Obe sta pokazali, da sodita v ta svetovni vrh. Rabimo pa več ozadja. Mlade igralke potrebujejo ogromno izkušenj, morajo iti na turnirje in se prebijati navzgor. Verjetno bo še trajalo nekaj časa, da kakšna generacija spet pride v ospredje.

Pri tem ne moremo mimo domačega turnirja.

Turnir v Portorožu je izjemnega pomena. Vemo, kako težko je osvajati točke na touru, koliko sredstev je treba vložiti za pot na kakšen turnir. Za naše najmlajše, ki se vzpenjajo, je tak turnir doma zelo pomemben. Res je sicer, da je bila zasedba letos zelo močna, že kvalifikacije bi lahko bile glavni turnir. Je pa to dobra priložnost, da mlade vidijo, kje so. Treba je igrati na turnirjih, dati skozi nekaj let borbe in treningov, v katerih si stoodstotno osredotočen na šport. Samo tako lahko uspeš.

Federer ima potencialne naslednike, Serena ne

Kje vi vidite razloge, da so bile tribune, sploh v prvem delu tedna, slabo obiskane?

Zelo smo se razvadili. Turnir s takšnimi imeni in še glavnimi Slovenkami … Vem, da bi se sama peljala na drugi konec sveta, da bi lahko to gledala. Takšne tekme lahko gledaš na grand slamih. Kolikor spremljam, imajo turnirji serije 250 nekoliko manjši obisk. Ogromno je prenosov, najboljše tekme je mogoče spremljati po televiziji. In navijači gredo nato gledati v živo res le še največja imena tenisa, kar se pozna. Ko sta igrali Kaja in Tamara, je bilo gledalcev nekaj več.

Letos se od profesionalnega tenisa poslavljata dve legendi. Serena Williams in Roger Federer. Kako se ju spominjate?

Ko je Serena začela, sem bila jaz še na touru, prisotna kot trenerka. Spomnim se njene prve tekme med profesionalkami, ko je prišla na igrišče v Palm Beachu. Že takrat je začela z brezkompromisno igro. Vsi so govorili, da med mladinci ni nič igrala, bili smo skeptični. Skupaj z očetom in sestro Venus je vzgajala drugačno, odprto igro. Vsakih pet let se v tenisu zgodi nekaj novega. In onedve sta bili res revolucija. Za povrh pa še temnopolti v belem športu. Kar je Serena dosegla, je izjemno. Na začetku, priznam, nisem bila njena navijačica. A njene dosežke cenim, tudi današnje. Uveljavila se je v poslu, ima svoj glas. Sereno Williams poznajo vsi v svetu, ne zgolj v tenisu. Ko rečeš Serena, ne rabiš dodati priimka, pa ljudje vedo, o kom govoriš. Tako da je dala res velik pečat športu.

Roger pa je idol vseh, mladih in starih, žensk in moških. Velik gospod, eleganca, talent, pristop … Je ideal športnika, ki je izjemen nivo dosegel na igrišču in poleg njega. Oba sta zelo cenjena, obetajo se velike spremembe.

Se lahko kdo od mladih sploh približa njunemu kultnemu statusu?

V moškem tenisu je nekaj zanimivih imen. Od Alcaraza, ki ga imam za drugega Nadala, do Zvereva, Cicipasa … Niso še tam. V naslednjih letih se bodo mogli še dokazati, da se bodo lahko približali statusu velike trojice. V ženskem delu pa je bolj odprto, ni pravega rivalstva dveh ali treh igralk. Ogromno je mladih, nobena pa zares ne izstopa. Iga Swiatek je zelo napredovala, Naomi Osaka ima osebne težave, Asleigh Barty se je upokojila. Zdi se mi, da sta pri ženskah psihična priprava in stabilnost še bolj pomembni, saj so pritiski na mlade ogromni. In nekatere žal ne zdržijo.

Organizacija skuša uvesti nove stvari, tu so psihologi za igralke, za trenerje … Vloženega je veliko truda, da se obdrži kontrolo nad dogajanjem. Veliko je neizkušenih trenerjev, ki morda nimajo dobrega vpliva na igralke in to si krovna zveza želi imeti bolj pod nadzorom.

Kakšen je vaš pogled na ’coaching’ – nasvete trenerjev med točkami?

Včasih nisem bila pristaš tega, zdaj pa se mi zdi zanimivo, ko poslušaš trenerje. Enim zelo pomaga, drugim ne. Je pa veliko odvisno od trenerja, nekateri veliko povedo, drugi uporabljajo le preproste besede. Sama sem bolj mislila, da je to primerno za mladince, a je zdaj poskusno tudi med člani. Bomo videli drugo leto.