Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V Ljubljani je minuli teden potekal najmočnejši teniški turnir, ki ga trenutno gosti Slovenija. Nekaj odličnih teniških igralk se je borilo za dragocene točke in sredstva, s katerimi si pokrijejo stroške nastopanja na turneji WTA, a največja zvezda med vsemi obrazi, ki so se prikazali v parku Tivoli, je bil delivec pravice. Zlata značka Mednarodne teniške zveze (ITF), Francoz Kader Nouni s skoraj 20 leti izkušenj sojenja med elito, je bil glavni tudi na finalu posameznic, ki ga je dobila Jil Teichmann iz Švice.
Lani smo se v Ljubljani pogovarjali s hrvaško sodniško zvezdnico Marijo Čičak, letos se nam je ponudila priložnost za to, da ustavimo Kadra Nounija.
48-letni potomec alžirskih prednikov je s svojim globokim basom brez kakršnekoli trohice dvoma najbolj markanten in hkrati karizmatičen glas WTA turneje. Ko je bil še najstnik in je po telefonu poklical svoje takratno dekle, mu njen oče zaradi tona ni verjel, da ima komaj 16 let.
S krovno organizacijo ima podpisano pogodbo, tako da srečanja moških izjemoma sodi le na turnirjih velike četverice. Sodil je že štiri finalna srečanja posameznic na Grand Slam tekmovanjih, ponosni lastnik zlate značke pa je od leta 2007.
V pogovoru za Sportklub je spregovoril o tem, kakšne so lastnosti dobrega teniškega sodnika, kako je med delivci pravice končal le zaradi kljubovanja, kje na svetu je doživel najbolj bizaren trenutek v svoji profesionalni karieri in kaj si misli o slovenskem jeziku.
Začnimo s t. i. sokoljim očesom. Je ta tehnologija dejansko olajšala vaše delo? Pomaga vam, da določene zadeve, ki bi jih sicer zgrešili, pridejo na površje, tako da sokolje oko v bistvu “počisti” napake za vami sodniki. Kako na zadevo gledate sami?
Povedal bom samo to: mislim, da je tehnologija všeč vsem. Igralci so zadovoljni, občinstvo je zadovoljno, vsem je v redu. Ne vem sicer, ali želite izvedeti za splošno sokolje oko ali za novejšo različico “Hawkeye Live” (ta nemudoma javi, če je žoga v avtu op. a.), a več ne bom govoril, ker ni v moji domeni. Jaz samo opravljam svoj posel.
Nova različica … Ali vam sploh kaj olajšuje zadevo?
Tehnično gledano bi morala. Tako, da bo moj odgovor “da”.
Kako pa vidite mnenje nekaterih ljubiteljev športa, da bi tenis moral nujno uvesti ogled videoposnetka?
Ne bi o tem. Brez komentarja.
Dobro, povejte nam prosim o svojem glasu. Že ko spregovorite, se sliši karizma. Nekateri vam pravijo “prvi glas WTA turneje”. Ste imeli od nekdaj tako globokega, ali pa ste ga razvili zaradi kajenja?
Nikoli nisem kadil.
Ne? Resno?!
Ne, na srečo. Morda bi bil glas še bolj globok, če bi redno kadil (smeh). Tako pač je. Tudi moj stric in brat imata takšen ton, očitno je zadeva v družini in glede tega res ne morem narediti nič.
Pravijo vam tudi “Sodniški Barry White”. Imate morda kakšno njegovo pesem, ki vam je posebno pri srcu?
Obožujem njegovo glasbo, bi pa rad povedal nekaj. Sam se ne slišim tako, kot me vi. Ko poslušam Barryja, se mi ne zdi tako, kot da imava podoben glas.
V sodniškem stolčku ste že skoraj 20 let. Če se ne motim, ste zlato značko prejeli leta 2006?
Hvala za opomnik (smeh).
Pa saj to je nekaj dobrega. Pomeni, da ste izkušeni.
Seveda. Seveda.
Kako se je vse skupaj sploh začelo? Ste bili navdušen teniški igralec, le opazovalec?
Niti ne. Že kot otrok sem se v lokalnem teniškem klubu navdušil nad sojenjem, že pri 12 letih, takrat bolj za zabavo. Potem sem si s tem prislužil žepnino. Tenis je bil dokaj drag šport, v družini nismo imeli dovolj denarja, sem pa rad sodeloval na tekmah, kjer so igrali odrasli in, resnici na ljubo, se mi je dobro zdelo starejšim od mene reči “ne” ter vztrajati na tem, da imam jaz prav, oni pa ne (smeh).
Doma ste iz Francije. Kateri del države?
Jug, iz Perpignana. No, tako sem začel, potem pa je postajalo vse bolj resno. V Franciji imamo kar veliko konkurenco mladih sodnikov. Ko si star 16 let, greš v Pariz na državne izbore, v enem tednu se preizkušaš na tekmah, se udeležiš seminarjev. Če ti uspe biti v najboljši skupini, si naslednje leto del sodnikov na OP Francije. In tako sem bil pri 16 letih v Roland Garrosu prvič stranski sodnik.
Zakaj izstopate? Na svetu je nekaj izvrstnih teniških sodnikov, a kaj je tisto, kar vas dela tako dobrega?
Za sojenje moraš imeti tudi kanček sreče. Če sodiš tekme, kjer se nič ne dogaja, potem težko komur koli dokažeš, da imaš zadeve pod nadzorom. Recimo torej, da sem imel tudi srečo. Veliko sem sodil že kot stranski delivec pravice, potoval. Moraš biti na očeh! Potem te mora nekdo oceniti, malo tega, malo onega, gre za dolgotrajen proces. Predvsem pa moraš torej pokazati, da težke situacije znaš držati pod nadzorom, se z njimi ustrezno spopadati. Moja zbranost, moj glas mogoče, moja ekscentričnost, je očitno dobro sprejeta.
Lani smo Marijo Čičak vprašali enako. Kaj so lastnosti dobrega sodnika. Kdaj lahko rečemo, da je nekdo res izvrsten delivec pravice. Je potrebna karizma ali morda dober vid?
Ne, vedno rečem, da je dober sodnik nekdo, ki je neviden, torej nekdo, ki ga med tekmo sploh ne opaziš. Ko gre vse v redu, delivca pravice ne slišiš, ne vidiš. Če pa se zgodi kakšna kontroverzna odločitev, je seveda nasprotno. Vsekakor pa te ljudje pohvalijo tudi takrat, ko znaš takšne situacije primerno razrešiti.
Zakaj ravno Ljubljana? Slišal sem, da imate tudi najboljši sodniki zapoved, da letno obiščete vsaj dva turnirja serije WTA 125.
Ne, ne … Glede tega ni nobenih pravilnikov, ki bi nas vezali k temu. Če eno sezono pač ne odideš na turnir serije 125, ni problema. Delaš pač v skladu s svojim urnikom. V tem tednu sem bil prost, imel bom še en mesec premora, zato sem imel čas priti semkaj.
Da, ampak v istem tednu sta se odvila WTA turnirja v Monastirju in Guadalajari, pa ogromno tekem Davisovega pokala …
Urnik si urejam tudi tako, da imam v mislih svojo družino (Kader je poročen in ima dva otroka op. a.). Ko si toliko po svetu, kot smo sodniki, domov ne prideš samo za pet dni, zato je včasih pač lažje priti v Ljubljano kot pa Guadalajaro.
Kaj pa porečete na našo prestolnico? Ste tukaj prvič?
Da, prvič sem tukaj, zelo lepo mesto. Škoda je samo, da letos res nismo imeli sreče z vremenom. Slišal sem, da ste imeli en mesec brez dežja, bilo je toplo, še prejšnji teden 28 stopinj, zdaj pa ta dež. Je pa hotel odličen, ljudje prijazni. Majhni turnirji, kjer deluje majhna skupinica organizatorjev, so lepa priložnost, da ljudi bolje spoznaš, hkrati pa se spomnim svojih začetkov na manjših tekmovanjih. Na velikih turnirjih je na tisoče ljudi, tam si kot en majhen košček v “pralnem stroju”, tako temu sam rečem. Tukaj je vse bolj pristno, lepo mi je.
Kaj pa vas v Ljubljani najbolj privlači?
V sredo sem šel v center in se sprehodil ob Ljubljanici gor in dol. Na grad nisem šel, sem se pa veliko sprehajal po mestu, tako da lahko iz prve roke potrdim, kako lepo je.
Katero mesto na turneji vas je najbolj navdušilo?
Odvisno. V to enačbo je treba zajeti marsikaj. Lahko zaradi samih tekem, vzdušja, števila ljudi na prizorišču, mesta samega, okolice mesta. Običajno so mi velika mesta kar pri srcu, imam pa vseeno rad tudi manjše turnirje. Ljudje vedo, da grem rad v Stuttgart, rad imam Kluž, všeč mi je bilo v Limogesu, Charlestonu. Te kraje imam rad zaradi različnih razlogov. Večinoma zato, ker se počutim del ekipe, ki pripravlja samo tekmovanje.
Kaj pa Roland Garros?
Sem Francoz, tako da … rad imam seveda tudi vse turnirje velike četverice, a OP Francije je zame poseben, je le moj prvi turnir. Zelo uživam tudi v Wimbledonu.
Sodili ste že štiri finala na najbolj prestižnih turnirjih. Se vam je katera tekma posebej vtisnila v spomin?
O svojih tekmah običajno ne govorim, saj si želim, da so v ospredju igralci. Sicer pa so se mi v spomin seveda najbolj vtisnili vsi finalni obračuni. Ko greš na turnir, je tvoj cilj, da si s svojim kakovostnim sojenjem na koncu prislužiš zaupanje za udeležbo na finalu. Ljudje si najbolj zapomnimo finala, o tem se največ govori.
Začeli ste na manjših tekmovanjih. Se spomnite kakšne nenavadne zadeve. Kaj je najbolj bizaren trenutek vaše profesionalne kariere? Kdaj se je na igrišče recimo sprehodila mačka, … kaj takega.
Takšne vrste vprašanja mi ne grejo najbolje, moj spomin mi namreč ne pomaga (smeh). Smešno je bilo recimo to, da se je na turnirju v Charlestonu na tribuni pojavila skupina deklet srednjih let, ki so si na majico natisnile moj portret.
Klub oboževalk Kadra Nounija (smeh)?
To je bilo res zabavno (smeh). Spomnim se, da je Jelena Janković takrat to opazila prva in pristopila do mene ter mi dejala: ‘Hej, si opazil, da imajo tista dekleta tamle na majicah tvoj obraz?’ Bil sem povsem nepripravljen, presenečen. Bilo je kakšnih osem starejših deklet.
Pa ste se potem z njimi fotografirali?
Seveda, moral sem!
Ste se pozanimali, kaj jih je pri vas navdušilo?
Očitno se jih je dotaknil moj globok glas, kaj hočemo (smeh). Hvala še enkrat, dekleta. No, to je recimo ena taka zabavna prigoda.
Športniki imajo svoje vzornike, kaj pa vi? Ste se po kom v mladih letih zgledovali? Morda Carlos Bernardes, ki letos končuje svojo sodniško kariero?
Ne, Francozi smo imeli – ko sem začenjal – Bruna Rebeuha, bil je številka ena v državi. Tedaj je bil na vrhu, pa kasneje Lars Graff.
Bi katero koli pravilo v tenisu z veseljem odstranili? Nekatera pravila so dejansko neumna, ali pa milo rečeno čudna.
Naslednje vprašanje, prosim (smeh).
Če poveste, boste v godlji, kajne?
Ne, enostavno ničesar ne bom spremenil. Ta pogovor pa prav tako ne.
Je po dvajsetih letih še zmeraj stresno oditi na igrišče in soditi?
Seveda. Zdaj, leta 2024, pa v bistvu še bolj, saj so kamere tudi na igrišču št. 25, tako da ste ves čas pod drobnogledom, včasih pa so bili tam samo gledalci lahko očividci našega dela. Ko se je v mojih začetkih nekaj zgodilo, se je pač zgodilo, zdaj se nič ničesar več ne da pomesti pod preprogo. Nekaj se zgodi na igrišču št. 25 in je naslednji trenutek na spletu, kar lahko načne tvojo podobo, kredibilnost, ki si jo skušal ustvariti skozi leta. Če se vrnem nazaj v zgodovino: na tekmah brez stranskih sodnikov sem moral imeti oči ves čas na pecljih, težko si je na takšnih tekmah ustvariti močan status. Po drugi strani pa je zdaj, z vso tehnologijo, veliko težje dokazati, da si resnično dober sodnik. Dandanes dobiš povratno informacijo le, kadar grešiš.
Lani sem obiskal Wimbledon in nam je vodička v All England Clubu potrdila, da bodo imeli začenši z letom 2026 čisto vsi najmočnejši turnirji, Grand Slami pa vsekakor, nameščeno tehnologijo “Hawkeye Live” (avtomatsko elektronsko preverjanje op. a.) …
Da, sem tudi jaz slišal o tem, a nisem pravi naslov za take sorte vprašanja.
Določena imena in priimki so za izgovoriti res preklemansko težki, nekatere države imajo zahteven jezik. Si morda tudi vi pred začetkom kakšne tekme pripravite “plonk” listek, ki ga imate potem pri sebi za lažjo izgovorjavo?
Ne. No, za rezultat mogoče, za imena pa ne, ker mi po navadi kar gre. Najtežje je včasih izgovarjati rezultat. V nekaterih državah …
Kitajska?
Ne, tam se itak izgovarja v angleškem jeziku.
Štirideset, trideset …? (smeh)
Ne, to je res otročje lahko. Če greste na Poljsko … (smeh) ne me narobe razumeti, obožujem svoje poljske ljubitelje tenisa, rad grem v Varšavo, a reči 40:30 v poljskem jeziku, to vam res vzame kar nekaj vaje!
Tudi slovenščina je zahteven jezik …
Ne, niti malo. Ne domišljajte si tega (smeh).
Hvala za vaš čas.
Bilo mi je v veselje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!